Jedro

S poravnavo v kolektivnem delovnem sporu ni bilo odločeno o pravici tožnika nad zneskom, do katerega je na podlagi poravnave upravičen. Zato ni dokazal pravne koristi za vložitev tožbe v tem individualnem delovnem sporu (na ugotovitev ničnosti sodne poravnave) in se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se ugotovi ničnost sodne poravnave, ki sta jo dne 3.11.1998 v sporu pod opr. št. Kd 99/98 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelku v Brežicah, sklenila prvo in drugo tožena stranka, in sicer v delu, ki se nanaša na tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je v kolektivnem delovnem sporu pod opr. št. Kd 170/96 med obema udeležencema - sedanjima toženima strankama prišlo do sklenitve sodne poravnave (poravnave z dne 10.12.1996), ki je bila nato delno razveljavljena in spremenjena s poravnavo v kolektivnem delovnem sporu, opr. št. Kd 99/98, dne 3.11.1998. Tožnik v kolektivnih sporih ni sodeloval kot udeleženec. Ker sodno poravnavo lahko izpodbija le tista stranka oziroma udeleženec, ki je pri njej sodeloval, tožnik ni legitimiran za vložitev tožbe. Prav tako ni dokazal pravnega interesa za ugotovitev ničnosti dela poravnave. V skladu z 274. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je zato sodišče njegovo tožbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da drugo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Dejstvo, da tožnik prvo tožene stranke ni pooblastil za sklenitev sodne poravnave v kolektivnem delovnem sporu, nima za posledico ničnosti te poravnave. Sodišče tožniku ni bilo dolžno vročati vabila na narok v kolektivnem delovnem sporu, na katerem je bila sklenjena poravnava, saj ni bil stranka (udeleženec) v tem sporu. Poravnava ni posegla v njegove pravice pri drugo toženi stranki. S tožbo dejansko uveljavlja ničnost poravnave glede pravic, na katere se sodna poravnava ne nanaša in jih ne zajema. Takšno stališče je v istovrstnem sporu sprejelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, opr. št. VIII Ips 203/2005 z dne 6.12.2005. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Sklicuje se na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in v zvezi s tem na določbo 25. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.). Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč. S sodno poravnavo je bilo v škodo tožnika (vsaj v višini 1.100.000 tolarjev) odločeno o njegovi pravici iz naslova prikrajšanja pri plači. Prvo toženi stranki ni dal pooblastila, da v njegovem imenu zastopa njegove interese zoper drugo toženo stranko, zaradi česar "po logiki stvari sodna poravnava ne bi smela učinkovati na njegove pravice." Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženima strankama. Drugo tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da se sodna poravnava ne dotika vprašanja morebitne upravičenosti tožnika do preostalega dela premalo izplačanih plač, sicer pa sodišče v nobenem sporu ni odločalo o tožnikovem zahtevku za izplačilo 1.100.000 tolarjev iz tega naslova. Zaradi tega so neutemeljene revizijske navedbe o kršitvi 25. člena Ustave.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje (367. in 384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi tega, ker ni podana pravna korist za vložitev tožbe (na podlagi 274. člena ZPP), predstavlja procesno odločitev, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Takšno odločitev je mogoče v revizijskem postopku izpodbijati iz procesnih razlogov - zaradi bistvenih kršitev določb tega postopka in ne zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi materialnega prava sploh ni uporabilo. Glede na to se tožnik v reviziji neutemeljeno sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, sicer pa ta revizijski razlog tudi zmotno povezuje s kršitvijo pravice do pravnega sredstva. Ker pa revizijsko sodišče ni vezano le na pravno formalno opredelitev revizijskega razloga, temveč na vsebinsko opredelitev tega, je vseeno preizkusilo, ali je bila s takšno odločitvijo tožniku dejansko odvzeta pravica do pravnega sredstva - ker naj bi navedena sodna poravnava med obema toženima strankama posegla v njegovo pravico do razlike plače, pri čemer je bil oškodovan najmanj v višini 1.100.000 tolarjev.

Ob takšni presoji revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljeno sklicevanje na kršitev pravice do pravnega sredstva, sicer pa tudi to, da je bila revizija nepotrebna. Vrhovno sodišče je namreč o identičnem delovnem sporu med tožnikom, ki ga je zastopal isti pooblaščenec kot tožnika v tem sporu, in obema toženima strankama odločilo že pred sklepom sodišča prve stopnje (s sodbo, opr. št. VIII Ips 203/2005 z dne 6.12.2005). Zato v tem sporu ponovno ugotavlja le, da tožnik ni sodeloval v kolektivnih delovnih sporih med sedaj prvo in drugo toženo stranko pod opr. št. Kd 170/96 in Kd 99/98 in pri sklenitvi sodne poravnave dne 3.11.1998. Ta poravnava ni posegla v njegove pravice proti drugo toženi stranki, saj velja le za razmerja med udeležencema, ki sta jo sklenila, in kar izrecno izhaja iz poravnave. Tožnik bi lahko uveljavljal višji znesek prikrajšanja pri plači od zneska, ki mu pripada na podlagi navedene sodne poravnave. S poravnavo v kolektivnem delovnem sporu dne 3.11.1998 skratka ni bilo odločeno o pravici tožnika nad zneskom, do katerega je na podlagi poravnave upravičen. Zato ni dokazal pravne koristi za vložitev tožbe v tem individualnem delovnem sporu in se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP (v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP) revizijo zavrnilo.

Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da stroške odgovora krije drugo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).