Jedro

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem je uveljavljala bolniški stalež (za polni delovni čas) od 7. 6. 2021 do 19. 9.2021, je tako le popravila (konkretizirala) posamezne navedbe, kar ne pomeni, da je tožbeni zahtevek s tem spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je obrazloženo sledilo tudi dr. B. B., specialistki fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je jasno izpovedala, da so bile pri tožnici v spornem obdobju kognitivne funkcije zmanjšane. V tem času je bila vključena v psihoterapijo in se zdravila pri psihiatru. Oba lečeča specialista sta ocenila, da za delo ni bila zmožna. Tudi član izvedenskega organa G. G., dr. med. je prepričljivo poudaril, da iz izvidov psihologa izhajajo motnje pozornosti, spomina, koncentracije in kognitivnih funkcij, ki v spornem obdobju niso bile na takšnem nivoju, da bi bila tožnica zmožna opravljati delo. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo izvedensko mnenje inštituta A. kot prepričljivo tudi zato, ker se oba člana izvedenskega organa ukvarjata prav z bolniki s fibromialgijo.

Ne drži pritožbeni očitek, da fibromialgija v času spornega bolniškega staleža pri tožnici ni bila podana. Res je bila diagnosticirana šele 27. 10. 2021, vendar je dr. B. B. obrazloženo pojasnila, da je fibromialgija bolezen, ki se razvija s potekom časa, in bi glede na zdravstveno stanje, potek bolezni in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pri tožnici do "preskoka" prišlo januarja 2021. To je torej pred spornim obdobjem. Da je bila fibromialgija pri tožnici podana že pred spornim odbojem je izpovedal tudi dr. E. E. Pojasnil je, da je bilo stanje, ki je vsebovalo elemente fibromialgije podano že pred postavitvijo diagnoze.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 6. 9. 2021 in št. ... z dne 27. 5. 2021 (I. točka izreka) ter ugotovilo, da je tožnica od 1. 6. 2021 do 19. 9. 2021 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni (II. točka izreka). Hkrati je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 24. 1. 2022 in odločbo toženca št. ... z dne 2. 11. 2021 v delu zaključka začasne nezmožnosti za delo z dnem 5. 11. 2021 (III. točka izreka) ter ugotovilo, da je tožnica od 6. 11. 2021 do 30. 1. 2022 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 963,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

3.Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma samo odloči o zadevi. Tožnica je na naroku dne 28. 2. 2023 modificirala svoj tožbeni zahtevek in zahtevala priznanje polnega bolniškega staleža od 1. 6. 2021 do 19. 9. 2021 ter od 6. 11. 2021 do 30. 1. 2022. Toženec se je temu protivil in opozoril, da je tožbeni zahtevek potrebno oblikovati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnica ima po odločbi ZPIZ pravico do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure. Tožnica je v tožbi in na prvem naroku vztrajala, da se ji prizna polna nezmožnost za delo od 1. 6. 2021 do 6. 6. 2021, skrajšani delovni čas od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 ter polna nezmožnost za delo od 6. 11. 2021 do 30. 1. 2022. Tako postavljeni zahtevek bi bilo potrebno v delu priznanja skrajšanega delovnega časa od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, saj je imela stalež že priznan z izpodbijano odločbo oz. odločbo ZPIZ. Tožnica je svoje pripombe na izvedensko mnenje podala 11. 9. 2022. Na naroku 28. 2. 2023 je pooblaščenka ponovno podala pisne pripombe na izvedensko mnenje in množico člankov na temo fibromialgije, toženec pa je temu ugovarjal in uveljavljal prekluzijo. O teh navedbah se sodišče ni opredelilo in je dopustilo spremembo tožbenega zahtevka ter sprejelo vlogo tožnice. V postopku je bila najprej imenovana izvedenska komisija v sestavi specialist medicine dela, prometa in športa ter specialistka psihiatrije. Oba sta obrazložitev podala tudi ustno. Zaradi pripomb tožnice je sodišče imenovalo novo komisijo v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, ter specialistke fiziatrije, oba zaposlena na inštitutu A. in jima kot izvedenskemu organu priznalo stroške ustnega podajanja in nadomestila plače v času odsotnosti, čeprav gre za povračilo stroškov priči. Imenovanju nove komisije, ki jo sestavljata le dva specialista in ne sodna izvedenca (ob tem ni postavljena pod vprašaj njuna strokovnost), se je toženec protivil. Res lahko sodišče po potrebi imenuje tudi posamezne specialiste, ki niso sodni izvedenci. Vendar je sodno izvedenstvo, sploh v socialnih sporih, tesno povezano z uvrstitvijo zavarovanca na njegovo delovno mesto in ustrezne obremenitve na njem. Tega posamezni specialisti niso zmožni presoditi niti ni to v njihovi pristojnosti, saj kot lečeči zdravniki zavarovance gledajo iz drugega zornega kota. Priča B. B. je bila nadzorna zdravnica v postopku zdravljenja zavarovanke in je bila o njenem stanju vseskozi seznanjena. Na to je toženec opozoril v vlogi 12. 2. 2024. Tudi ob morebitnih zdravstvenih težavah, je posamezni zavarovanec še vedno zmožen za delo (tožnica je zmožna za delo 4 ure dnevno), vrnitev v delovno okolje pa je zanje celo terapevtska. Oba prvotna sodna izvedenca sta pojasnila zakaj je bila po njunem mnenju tožnica zmožna za delo v izpodbijanem obdobju. V tem obdobju je bila v ospredju psihična situacija, sama diagnoza fibromialgije pa je bila pri tožnici diagnosticirana šele na obravnavi na inštitutu A. 27. 10. 2021. Toženec lahko odloča le na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru postavljenih diagnoz. Očitek sodni izvedenki psihiatrije, da je bila njena izjava, da ni specialistka za fibromialgijo, je v tem sporu nepomemben. Fibromialgije v ocenjevanem obdobju do 27. 10. 2021 ni bilo. Smisel priznanja ali nepriznanja začasne zadržanosti je, da se zavarovanec čim prej vrne v svoje normalno delovno okolje. Sporno pri določitvi strokovnjakov iz inštituta A. je, da je bil že v prvotni izvedenski komisiji vključen specialist medicine dela, prometa in športa, ki je za razliko od člana inštituta A., imenovani sodni izvedenec. Nasprotuje izreku o poravnavi stroškov tožnici.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

7.Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 6. 9. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 5. 2021, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 1. 6. 2021 do 4. 6. 2021 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni in je s tem dnem začasna nezmožnost za delo zaključena ter dokončne odločbe toženca z dne 24. 1. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 11. 2021, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 20. 10. 2021 do 5. 11. 2021 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni in je s tem dnem začasna nezmožnost za delo zaključena. Tožnica zahteva priznanje bolniškega staleža od 1. 6. 2021 do 19. 9. 2021 in od 6. 11. 2021 do 30. 1. 2022.

8.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem je uveljavljala bolniški stalež (za polni delovni čas) od 7. 6. 2021 do 19. 9.2021, je tako le popravila (konkretizirala) posamezne navedbe, kar ne pomeni, da je tožbeni zahtevek s tem spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja prekluzijo, ker je tožnica po prvem naroku za glavno obravnavo predložila več člankov na temo fibromialgije in po poteku roka za podajo pripomb ponovno podala pripombe na izvedensko mnenje. Na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZPP lahko sodišče upošteva dokaze, ki jih stranke predlagajo po prvem naroku za glavno obravnavo, če tega prej brez svoje krivde niso mogle storiti ali če to ne zavleče reševanje spora. Ker predloženi članki in dodatna pripravljalna vloga niso zavlekli postopka (sodišče je izven naroka za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se pridobi novo izvedensko mnenje),1

8.Sodišče prve stopnje kasneje predložene dokaze in vlogo pravilno upoštevalo. Postopek se ni zavlekel tudi zato, ker je tožnica pripombe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, podala na naroku na katerem je bila zaslišana sodna izvedenka. Sodišču prve stopnje se posledično niti ni bilo treba posebej opredeljevati do vprašanja ali so bili dokazi in vloga predloženi pravočasno. Ob tem je potrebno upoštevati še, da je v socialnih sporih uveljavljeno načelo materialne resnice (61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki pomeni, da je vloga sodišča bolj aktivna, saj mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

9.Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete C., Univerze v D., ter zaslišalo oba njena člana (specialista medicine dela, prometa in športa ter specialistko psihiatrije), ki sta podala mnenje, da je bila tožnica v spornem obdobjih zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Član izvedenskega organa dr. E. E. je vztrajal, da je ključno pri bolnikih s fibromialgijo, da se jim čim prej omogoči prilagojeno delo, dr. F. F. pa je poudarila, da ni specialistka za fibromialgijo in je tožničino (ne)zmožnost za delo presojala le s področja psihiatrije. Sodišče prve stopnje je zaradi nejasnosti in nepopolnosti pridobilo še drugo izvedensko mnenje, tj. izvedenskega organa A. v sestavi specialistke fizikalne in rehabilitacijske medicine ter specialista medicine dela, prometa in športa.

10.Neutemeljeno pritožba poudarja, da člana izvedenskega organa A. nista bila primerna za presojo uvrstitve zavarovanke na delovno mesto in ustrezne obremenitve na njem, ker naj bi na tožnico gledala kot lečeča zdravnika. Dejstvo, da ne gre za sodno zaprisežena izvedenca ne pomeni, da nista zmožna presoditi ali tožnica lahko opravlja delo glede na preostalo delovno zmožnost po odločbi ZPIZ. Da dr. B. B. ni bila lečeča specialistka tožnice in tudi ni neposredno sodelovala pri njenem zdravljenju, neposredno izhaja iz dopisa inštituta A. z dne 30. 1. 2024.

11.Sodišče je sklep z dne 16. 6. 2023, s katerim je izvedeniško delo zaupalo izvedenskemu organu A., sprejelo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP po katerem se izvedeniško delo lahko zaupa strokovni instituciji, katera nato izmed svojih strokovnjakov določi osebe, ki bodo delo opravile. Za izvedence, ki nimajo statusa sodnih izvedencev se nagrada odmeri na podlagi dogovora med sodiščem kot naročnikom in strokovno institucijo. To je v tem primeru na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, kot je bilo določeno v sklepu z dne 16. 6. 2023. Toženec zoper sklep z dne 29. 11. 2023 o odmerjeni nagradi in stroških za delo inštituta A., niti ni vložil pritožbe.

12.Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče zmotno sledilo članu izvedenskega organa A., G. G., dr. med., kot specialistu medicine dela, prometa in športa, čeprav je predhodno mnenje podal že dr. E. E., sodni izvedenec za isto področje. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da je sodni izvedenec napačno ocenil delovno okolje tožnice ter način dela tožnice opredelil kot rutinsko, čeprav opravlja delo strokovne sodelavke v odvetniški pisarni, in pri njenem delu ne gre za rutinsko delo. Utemeljeno je zato sodišče upoštevalo mnenje člana inštituta A., da tožnica opravlja delo, ki terja visoko stopnjo koncentracije, spomina, pozornosti in kognitivnih sposobnosti.

13.Sodišče prve stopnje je obrazloženo sledilo tudi dr. B. B., specialistki fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je jasno izpovedala, da so bile pri tožnici v spornem obdobju kognitivne funkcije zmanjšane. V tem času je bila vključena v psihoterapijo in se zdravila pri psihiatru. Oba lečeča specialista sta ocenila, da za delo ni bila zmožna. Tudi član izvedenskega organa G. G., dr. med. je prepričljivo poudaril, da iz izvidov psihologa izhajajo motnje pozornosti, spomina, koncentracije in kognitivnih funkcij, ki v spornem obdobju niso bile na takšnem nivoju, da bi bila tožnica zmožna opravljati delo. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo izvedensko mnenje inštituta A. kot prepričljivo tudi zato, ker se oba člana izvedenskega organa ukvarjata prav z bolniki s fibromialgijo.

14.Ne drži pritožbeni očitek, da fibromialgija v času spornega bolniškega staleža pri tožnici ni bila podana. Res je bila diagnosticirana šele 27. 10. 2021, vendar je dr. B. B. obrazloženo pojasnila, da je fibromialgija bolezen, ki se razvija s potekom časa, in bi glede na zdravstveno stanje, potek bolezni in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pri tožnici do "preskoka" prišlo januarja 2021. To je torej pred spornim obdobjem. Da je bila fibromialgija pri tožnici podana že pred spornim odbojem je izpovedal tudi dr. E. E. Pojasnil je, da je bilo stanje, ki je vsebovalo elemente fibromialgije podano že pred postavitvijo diagnoze.

15.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi bila vrnitev na delovno mesto za tožnico terapevtska. Kot je prepričljivo pojasnila dr. B. B., se pri fibromialgiji res ne spodbuja polni bolniški stalež, vendar je pri tožnici stanje drugačno, saj ima poleg fibromialgije, diagnosticirano še somatomorfno motnjo in anksiozno depresivno motnjo. Dr. B. B. je jasno podala mnenje, da vračanje na delovno mesto ni zdravljenje.

16.Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenskega organa A. utemeljeno štelo za jasno, popolno in prepričljivo ter je nanj upravičeno oprlo svojo odločitev, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo. Zato je pravilna tudi odločitev, da mora toženec na podlagi 154. člena ZPP tožnici povrniti potrebne stroške postopka.

17.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18.Toženec s pritožbo ni uspel, zato je tožnici dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo - OT). Tožnica je upravičena do povrnitve 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), 7,5 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar glede na vrednost točke 0,60 EUR (13. člen OT) in 22 % DDV, skupaj znaša 279,99 EUR.

-------------------------------

1O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP).

2Cvetko Aleksej: Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2005, str. 278 in 279.