Jedro

Merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, je treba upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in torej ne le tedaj, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže, kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018). Omenjena merila je zato treba uporabiti tudi v obravnavanem sporu.

V prvostopenjskem postopku je toženka trdila, da dejavnost, zaradi katere je tožniku odredila stalno pripravljenost (logistično zagotavljanje sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov SV), izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ker pomeni začetno usposabljanje. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je glede na besedilo 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 dejavnost izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar poteka "v okviru začetnega usposabljanja te osebe". To stališče pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem, da originalno, to je po mnenju pritožbe angleško besedilo sodbe C-742/19, ne vsebuje besedne zveze "te osebe". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v zadevi C-742/19 jezik postopka slovenščina, na podlagi 41. člena Poslovnika Sodišča EU (UL L 265, 29. 9. 2012) pa so besedila, ki so sestavljena v jeziku postopka, verodostojna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo slovensko besedilo citirane sodbe. Ker niti iz trditev toženke niti iz izvedenih dokazov niso izhajala dejstva, ki bi potrjevala, da je tožnikovo opravljanje dela v času odrejene stalne pripravljenosti predstavljalo njegovo začetno usposabljanje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo obstoja te izjeme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem delu I. točke izreka (plačilo za vtoževano obdobje, razen za vsakokratni mesec julij v obdobju od leta 2017 do leta 2020 in za junij 2021) in v II. točki izreka.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene stroške v znesku 709,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik za čas odrejene stalne pripravljenosti zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom v višini 20 % oziroma 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mu za obdobje od aprila 2017 do novembra 2021 plača zneske, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe; za april 2017 je del tožbenega zahtevka zavrnilo (I. točka izreka). Povrniti mu mora 1.531,05 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tožbo zmotno štelo za sklepčno. Judikat VIII Ips 196/2018 ne predstavlja ustaljene sodne prakse glede stalne pripravljenosti. Zaključki v 8. točki prvostopenjske obrazložitve nasprotujejo temu judikatu. Dejavnosti, zaradi katerih je bila odrejena stalna pripravljenost, izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES, ker pomenijo začetno usposabljanje oziroma operativno urjenje. Originalno besedilo sodbe C-742/19 ne vsebuje besedne zveze "te osebe", zato je sodišče zmotno zaključilo, da se izjema nanaša le na osebe, ki se dejansko usposabljajo. Izpostavlja izpoved A. A., da je treba na vseh terenskih usposabljanjih vadbencem prilagoditi linijo poveljevanja, kontrole in tudi logistično podporo. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bila glede na naravo dejavnosti rotacija primerna. Iz izpovedbe B. B. ne izhaja, da je bil tožnik zamenljiv, kot je zmotno presodilo sodišče. Prezrlo je izpoved tožnika, da se v zvezi z njegovim delom sistem rotacij ni mogel uvesti. Zmotna je ocena, da bi sistemizacija morala predvideti dva logista, saj sodišče ne more presojati, koliko delovnih mest mora imeti delodajalec sistemiziranih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 340/2023 z dne 14. 9. 2023 pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je za vtoževano obdobje, razen za vsakokratni mesec julij v obdobju od leta 2017 do leta 2020 in za junij 2021, tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del sodbe (plačilo prikrajšanj za vsakokratni julij v obdobju od leta 2017 do leta 2020 in za junij 2021) potrdilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

5. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 reviziji tožnika ugodilo, I. in III. točko izreka drugostopenjske sodbe razveljavilo, zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na stalno pripravljenost pri izvedbi tabora za študente in dijake ter v selekcijskem postopku za izbor kandidatov za šolo za častnike (vsakokratni julij v obdobju od leta 2017 do leta 2020 in junij 2021) že pravnomočno odločeno. Do tovrstne pripravljenosti se v tej sodni odločbi zato ne opredeljuje. V ostalem je izpodbijani del sodbe ponovno preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ter pri tem v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je bilo mogoče preizkusiti, saj o odločilnih dejstvih vsebuje jasne razloge, ki med seboj tudi niso v nasprotju. Kršitev iz 15. točke citirane določbe, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, toženka uveljavlja le pavšalno, zato te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti.

8. Zmotno je pritožbeno nasprotovanje zaključkom v 12. točki prvostopenjske obrazložitve. V njej je sodišče prve stopnje pravilno strnilo razloge iz 46. in 52. do 54. točke sodbe C-742/19 o tem, da je ob upoštevanju člena 2(2) Direktive 89/391/EGS posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) takrat, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče tožbo ne bi smelo šteti za sklepčno, ker iz nje ne izhaja, kdaj je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, iz katerega razloga in kje je moral biti v tem času. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik s sklicevanjem na podatke iz plačilnih list po mesecih opredelil ure stalne pripravljenosti in že prejeto višino izplačanega dodatka zanjo, opisal je delo, za katero mu je bila odrejena stalna pripravljenost, ter zatrdil, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi C-742/19 izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Tudi sicer je toženka v prvi pripravljalni vlogi navedla, da ni sporno število ur stalne pripravljenosti in kdaj je bila opravljena. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnik upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo, podkrepil z ustreznimi dejstvi, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da zaslišanje tožnika ter prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu, saj je trditve podkrepil z listinami, predlagal svoje zaslišanje ...

10. Prvostopenjski ugotovitvi o primerljivosti tega spora z zadevo VIII Ips 196/2018 pritožba nasprotuje z navedbo, da zgolj ena sodba Vrhovnega sodišča RS ne predstavlja ustaljene sodne prakse in da sodna praksa tudi sicer ni nespremenljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te odločitve s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

11. Zmotna je pritožbena navedba, da zaključki v 8. točki prvostopenjske obrazložitve nasprotujejo odločitvi v zadevi VIII Ips 196/2018. Ključno in pravilno stališče tega dela prvostopenjske sodbe je, da je treba merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in torej ne le tedaj, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže, kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018). Omenjena merila je zato treba uporabiti tudi v obravnavanem sporu.

12. Pritožba nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je v 69. točki sodbe C-742/19 vzdrževalna služba - kar je po mnenju sodišča prve stopnje tudi logistična dejavnost, ki jo je opravljal tožnik - navedena kot primer dejavnosti, ki je ni mogoče v celoti izključiti iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES. V 70. točki citirane sodbe je pojasnjeno, da v 69. točki navedene dejavnosti (torej tudi vzdrževalna služba) spadajo na področje uporabe direktive, kadar jih pod podobnimi pogoji opravljajo delavci v javni upravi, ki nimajo statusa vojaške osebe. Pritožba sicer pravilno navaja, da stanje spisa ne daje podlage za izpodbijano prvostopenjsko ugotovitev. Stranki namreč nista podali trditev (in tudi sodišče prve stopnje ni raziskovalo okoliščin) o tem, ali logistično dejavnost, za katero je bil zadolžen tožnik, pod podobnimi pogoji opravljajo tudi delavci vzdrževalnih služb v javni upravi, ki nimajo statusa vojaške osebe. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve pritožbenega sodišča, pa izpodbijana prvostopenjska ugotovitev ni odločilnega pomena za razsojo v tem sporu. Enako velja za izpodbijano prvostopenjsko ugotovitev, da je toženka delo tožnika neutemeljeno primerjala z delom pripadnika logistične brigade, kateremu je bila pripravljenost odrejena zaradi izvedbe vojaških vaj. Tudi tej ugotovitvi sicer pritožba pravilno oporeka s sklicevanjem, da toženka sploh ni zatrjevala, da bi bil tožnik pripadnik te brigade (in sodišče prve stopnje te okoliščine tudi ni raziskovalo).

13. V prvostopenjskem postopku je toženka trdila, da dejavnost, zaradi katere je tožniku odredila stalno pripravljenost (logistično zagotavljanje sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov SV), izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ker pomeni začetno usposabljanje. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je glede na besedilo 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 dejavnost izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar poteka "v okviru začetnega usposabljanja te osebe". To stališče pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem, da originalno, to je po mnenju pritožbe angleško besedilo sodbe C-742/19, ne vsebuje besedne zveze "te osebe". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v zadevi C-742/19 jezik postopka slovenščina, na podlagi 41. člena Poslovnika Sodišča EU (UL L 265, 29. 9. 2012) pa so besedila, ki so sestavljena v jeziku postopka, verodostojna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo slovensko besedilo citirane sodbe. Ker niti iz trditev toženke niti iz izvedenih dokazov niso izhajala dejstva, ki bi potrjevala, da je tožnikovo opravljanje dela v času odrejene stalne pripravljenosti predstavljalo njegovo začetno usposabljanje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo obstoja te izjeme.

14. Toženka je uveljavljala tudi obstoj nadaljnje izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19, tj. da je logistično zagotavljanje sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov potekalo v okviru operativnega urjenja (usposabljanja). Utemeljevala jo je z navedbami, da se pripadnikom, ki se v okviru kolektivnih večdnevnih usposabljanj skupaj urijo in tudi živijo, omogoči, da se soočijo s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, oziroma v razmerah, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede; pri tem enota gradi kohezijo, skupne taktične postopke in procedure; vse, kar podpira izvedbo takšnega kolektivnega usposabljanja, se šteje v sklop operativnega urjenja oziroma usposabljanja; logistična podpora, katere pripadnik je bil tožnik (in ki bi jo zagotavljal tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je ključna za delovanje vojske, zato je delo tožnika predstavljalo del usposabljanja, katerega brez logistične podpore ne bi bilo mogoče izvesti.

15. Sodišče prve stopnje je zaključek, da uveljavljana izjema ni podana, oprlo na ugotovitev, da se tožnik na terenskih usposabljanjih sam ni usposabljal in tudi ni usposabljal drugih, temveč je skrbel, da so se terenska usposabljanja lahko normalno izvajala in je v ta namen opravljal svoje siceršnje delo, t. j. logistično podporo (oskrba s prehrano, artikli za usposabljanje in materialnimi sredstvi …). Tej presoji pritožba neutemeljeno nasprotuje s ponavljanjem trditev, ki jih je toženka podala v prvostopenjskem postopku. Kot je poudarilo tudi revizijsko sodišče v razveljavitvenem sklepu, je uporaba Direktive 2003/88/ES izključena, kadar gre za osebo, ki se uri oziroma usposablja, za kar pa pri tožniku ni šlo.

16. Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi (npr. podpornimi) dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. Kot je obrazložilo, za sprejem pravilne odločitve ne zadošča drugostopenjska ugotovitev, da je bila izvedba terenskih usposabljanj soodvisna oziroma neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore, niti ne zadošča sklicevanje na tožnikovo trditev, da je bilo njegovo delo nujno za izvedbo terenskega usposabljanja, oziroma sklicevanje na izpoved A. A., da logistična podpora opravlja delo pod istimi pogoji kot tisti, ki se usposabljajo (gre za okoliščine, ki jih izpostavlja tudi pritožba). Pritožbenemu sodišču je dalo napotilo, da mora v smislu 79. točke sodbe C-742/19 za presojo izjeme iz 1. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19 raziskati tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.

17. Toženka je trdila, da je sistem rotacij pri kolektivnih usposabljanjih nesprejemljiv, saj enota pri tem gradi kohezijo ter skupne taktične postopke, oziroma gre za režim dela, ki je specifičen zaradi varnosti, urjenja veščin, odzivnosti ter izpolnjevanja homogenosti. Tožnik se s tem ni strinjal in je tudi izpostavil, da so usposabljanja časovno in krajevno načrtovana vnaprej (kar je potrdila B. B.). Kot je bilo že obrazloženo, se tožnik ni usposabljal (tudi pritožba navaja, da se tožnik ni neposredno usposabljal), zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da rotacija na dolžnosti, ki jo je zasedal, ne bi onemogočila gradnje kohezije v enoti oziroma med usposabljanci, ne bi vplivala na taktične postopke itd. Obenem to pomeni, da ne gre za primer, ko bi se uvedba sistema rotacij (oziroma načrtovanja delovnega časa) glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (usposabljanja). Kot je namreč pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bi se podporna skupina tudi v sistemu rotacij popolnoma prilagodila usposabljanju, razlika bi bila le v tem, da naloge logista opravlja določen čas en delavec, nato pa drugi delavec.

18. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na izpoved tožnika in C. C., da bi bila rotacija možna, če bi toženka zaposlila dodatnega delavca oziroma če bi sistemizacija predvidevala dva logista. Pritožba na drugi strani izpostavlja izpoved A. A., da je po formaciji Šola za častnike imela enega logista, pri čemer ni šlo za pomanjkanje kadra, temveč za to, da sistemizacija ni predvidevala dveh ljudi na istem delovnem mestu, ker to (tudi na terenskem usposabljanju) ni bilo potrebno. Po oceni pritožbenega sodišča presoja, ali bi se sistem rotacij lahko izvedel le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja, ne more biti odvisna od tega, ali ima toženka zadostno število kadra, ki bi omogočilo izvedbo rotacij. Ključno je le, kako bi sama rotacija vplivala na izvedbo operativnega urjenja - da bi bila v škodo njegove izvedbe, v tem sporu ni bilo ugotovljeno.

19. Izpoved B. B., da bi se v primeru, če bi tožnik zbolel, njegovo delo razdelilo med druge, po mnenju pritožbe ne more biti podlaga za zaključek o primernosti rotacij. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na to izpoved prvostopenjsko sodišče oprlo pravilno ugotovitev, da za delo tožnika očitno niso bila potrebna tako specifična znanja, da bi bil nezamenljiv. Tudi s tega vidika zato ni bilo ovire za opravljanje logistične dejavnosti v rotaciji. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik za svoje naloge potreboval specialistična znanja. Kakšno tovrstno znanje je bilo potrebno za zagotovitev prehrane, prevoza, streliva ipd., pritožba ne konkretizira (niti ni tega konkretizirala B. B. v izpovedi).

20. Na drugačno odločitev ne vpliva pritožbeno izpostavljanje izpovedi tožnika, da sistema rotacije ni bilo mogoče uvesti, ker je on osebno odgovarjal za materialna sredstva, izdajal materiale, vsa komunikacija glede logistike je potekala preko njega, primopredaja bi potekala dolgo. Ta izpoved namreč izhaja iz dejstva, da je bil tožnik edini, ki ga je toženka zadolžila za vse naloge v zvezi z logistično podporo. To pa še ne pomeni, da bi ne bila mogoča drugačna organizacija delovnega časa (uvedba rotacij) oziroma da bi ta škodljivo vplivala na dobro izvedbo operativnega urjenja.

21. Toženka je uveljavljala tudi obstoj izjeme iz 2. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19 (tj. da gre za obstoj tako posebne dejavnosti, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih). Kot je poudarilo revizijsko sodišče v razveljavitvenem sklepu, se glede na obrazložitev citirane sodbe SEU (75. in 76. točka) ta izjema nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij, za kar pa v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri izjemi iz te alineje.

22. Ker delo tožnika ni spadalo v okvir nobene od zatrjevanih izjem, se ure odrejene stalne pripravljenosti štejejo v delovni čas, sodišče prve stopnje pa je zanje tožniku utemeljeno prisodilo razliko med 100 % plačilom osnovne plače in že plačanim dodatkom za pripravljenost. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in razen v izpodbijanem delu, ki je že postal pravnomočen, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno odločitvijo (353. člen ZPP).

23. Toženka v sporu ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe in odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožniku je dolžna povrniti stroške, ki so mu nastali v postopku s pravnimi sredstvi. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu pripada povračilo 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT; vrednost spornega predmeta 9.714,62 EUR), 450 točk za revizijo (tar. št. 16/6 OT; vrednost spornega predmeta 5.452,13 EUR) in 19 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 581,40 EUR. Pripada mu tudi 22 % DDV v znesku 127,91 EUR. Skupaj mu je toženka dolžna plačati 709,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.