Jedro

Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana).

Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi: "II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 109,14 EUR v osmih dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 30,42 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 6. 2018 v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 6. 2018 ustavilo postopek (zaradi umika tožbe) (I. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 599,77 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni pomemben le delež uspeha strank oziroma drugi odstavek 154. člena ZPP, ampak zlasti prvi odstavek 158. člena ZPP. Tožnik je vložil tožbo za plačilo 1.500,00 EUR s pp, tožbo pa umaknil dne 31. 5. 2018. Tožena stranka mu je terjatev plačala v znesku 466,47 EUR in sicer 5. 12. 2017, z (delno) izpolnitvijo zahtevka pa je bil tožnik seznanjen s plačilno listo za mesec november 2017. Ker je tožnik tožbo umaknil več mesecev po izpolnitvi, jo je umaknil prepozno, zato mora toženi stranki povrniti vse stroške postopka v skladu z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP. Takojšen umik bi bil možen najkasneje v roku 8 dni po izpolnitvi (Cpg 59/2017) oziroma 2 dneva po izpolnitvi (I Cpg 1308/2015). Pritožba se sklicuje še na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1 ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz 188. člena ZPP. Zato predlaga, da ji sodišče prizna vse stroške postopka. Iz previdnosti pa tožena stranka navaja, da sodišče tudi ni pravilno ugotovilo uspeha tožene stranke. Tožena stranka je tožniku plačala navedeni znesek, ki se nanaša na vtoževana referenčna obdobja, kar glede na vrednost spornega predmeta (1.500,00 EUR) predstavlja le 31% uspeh tožeče stranke, v pretežnem delu pa je v sporu uspela tožena stranka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa. Izpostavlja, da se tožena stranka sploh ni pritožila zoper sklep o ustavitvi in stroških postopka, zato je postal pravnomočen. Pritožila se je le zoper popravni sklep, s katerim je le odpravljena pomota in je pravilen in zakonit, popravni sklep pa se sploh ne nanaša na drugi odstavek II. točke sklepa z dne 12. 6. 2018. Pritožbene razloge, ki jih v pritožbi izpostavlja tožena stranka, bi morala uveljavljati v pritožbi zoper sklep z dne 12. 6. 2018, ne pa v pritožbi zoper popravni sklep. Zgolj iz previdnosti pa se tožnik opredeljuje tudi do posameznih pritožbenih navedb in poudarja, da je tožbo umaknil pravočasno, ko je iz pripravljalne vloge tožene stranke izvedel, kaj mu je bilo dejansko izplačano.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi sicer v uvodu res navedla, da se pritožuje zoper popravni sklep z dne 13. 6. 2018, ne da bi se izrecno sklicevala na sklep z dne 12. 6. 2018, čeprav je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija tudi tega. Ne glede na to pomanjkljivost pritožbe je treba upoštevati, da gre za enotno odločitev o stroških postopka. Šele s popravnim sklepom je bila odločitev o stroških popravljena tako, da je bila znana višina stroškov, ki so naloženi v plačilo toženi stranki, saj v prvotnem sklepu znesek stroškov sploh ni bil naveden. Ker je bil sklep o ustavitvi postopka in stroških popravljen v izreku, je rok za vložitev pravnega sredstva glede popravljenega dela sklepa tekel od dneva vročitve popravnega sklepa (328. člen ZPP). Zato je zmotno stališče tožnika v odgovoru na pritožbo, da naj bi sklep z dne 12. 6. 2018 postal pravnomočen, ker se tožena stranka zoper ta sklep ni izrecno pritožila.

6. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je pri odmeri stroškov deloma zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo dejstvo, da je tožnik tožbo umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka in toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti celotne stroške postopka, svoje stroške postopka pa krije sama. Oprlo se je na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP ter stroške tožnika odmerila v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT).

8. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati, da tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Ker pa je tožena stranka le delno izpolnila zahtevek, je ravnalo napačno, ker pri odmeri stroškov ni upoštevalo načela uspeha (154. člen ZPP).

9. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Napačno je stališče, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do umika prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka (kot v primeru Cpg 59/2017) oziroma 2 dneva po izpolnitvi zahtevka (kot v primeru I Cpg 1308/2015). V zvezi s to presojo ni relevantno sklicevanje pritožbe na druge v zakonu določene roke, npr. na paricijski rok 8 dni iz 29. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz drugega odstavka 188. člena ZPP. Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti če gre – tako kot v obravnavanem primeru – le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana).

10. V obravnavani zadevi je dne 5. 12. 2017 sicer res prišlo do delne izpolnitve oziroma do nakazila dela vtoževanega zneska iz naslova plače za opravljene nadure, vendar pa je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 5. 2018 (ki je bila predložena sodišču na naroku dne 18. 5. 2018 in vročena neposredno tudi pooblaščencu tožnika) jasno opredelila, kaj je tožniku iz naslova nadur izplačala. Tožnik je tožbo umaknil pravočasno, to je 31. 5. 2018, po prejemu navedene pripravljalne vloge.

11. Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL, I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov. V zadevi VSL II Cp 1707/2015 pa je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe.

12. Tožnik je, kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, pravočasno umaknil tožbo v celoti, zato niso podani pogoji za uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP, za kar se zavzema pritožba. Vendar pa tožena stranka pravilno opozarja, da gre le za delno izpolnitev zahtevka, ne pa za izpolnitev celotnega vtoževanega zneska, saj je treba upoštevati le plačane zneske, ki se nanašajo na vtoževana referenčna obdobja, ne pa tudi drugih plačil, ki niso bila vtoževana v tožbi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku poravnati celotne stroške postopka. Pri odmeri stroškov postopka je namreč potrebno upoštevati delež uspeha strank v postopku po 154. členu ZPP.

13. Tožnik je iz naslova nadur za sporno obdobje zahteval 1.500,00 EUR, tožena stranka pa mu je za vtoževana referenčna obdobja plačala 466,47 EUR (kot izhaja tudi iz podatkov v spisu, to je iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 16. 5. 2018 ter listin v spisu). Tožnik je torej v sporu uspel z 31 %, uspeh tožene pa je 69 %.

14. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče poleg 154. člena ZPP upoštevalo tudi 155. člen ZPP ter določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Stroške tožnika je že sodišče prve stopnje odmerilo pravilno v skladu z OT. Tožnik je upravičen do nagrade v višini 300 točk za tožbo (tar. št. 15/1), 225 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2), 300 točk za narok in 50 točk za umik tožbe (tar. št. 19/4) ter skladno z 11. členom OT do 2 % za materialne stroške, to je 875 točk, k temu pa je potrebno prišteti še 22 % DDV. Drugi priglašeni stroški niso potrebni oziroma niso priglašeni v skladu z določbami OT, kar velja zlasti za stroške v zvezi s sestanki s stranko (100 točk) in pregled dokumentacije (100 točk), do katerih tožnik ni upravičen, ker so ti stroški zajeti v nagrado za druga opravila oziroma v drugih tarifnih številkah, in ne gre za samostojne storitve (za katere bi odvetniku pripadala nagrada po tar. št. 39), prav tako pa je tožnik napačno priglasil 100 točk za umik tožbe (upravičen je le do 50 točk). Tožnik je upravičen tudi do povračila stroškov sodne takse v znesku 100,00 EUR. Upoštevajoč vrednost točke v višini 0,459 EUR potrebni stroški tožnika znašajo 599,77 EUR, glede na 31 % uspeh pa je upravičen do povračila stroškov v znesku 173,52 EUR.

15. Tožena stranka je po določbah tar. št. 15 ter tar. št. 19 OT upravičena do naslednjih stroškov: 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za narok, 50 točk za soglasje k umiku, to je skupaj z 2 % za materialne stroške 892,50 točk, kar znaša po vrednosti točke 0,459 EUR 409,65 EUR. Glede na uspeh v višini 69 % je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 282,66 EUR.

16. Glede na uspeh v postopku je torej tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 173,52 EUR, tožena stranka pa do povračila stroškov v višini 282,66 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 109,14 EUR.

17. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

18. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (zavzemala se je za povrnitev celotnih stroškov, ne glede na uspeh tožnika v sporu), zato ji je tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka. Potrebni pritožbeni stroški znašajo: nagrada za pritožbo - 250 točk (tar. št. 15/4), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) - 5 točk, skupaj torej 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 117,05 EUR. Delež uspeha s pritožbo je približno 26 %, zato je tožnik v tem obsegu dolžan povrniti toženi stranki sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 30,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka tega sklepa.