Jedro

Upnik svoje zaznave o domnevno spornih materinih ravnanjih gradi predvsem na tem, kar mu je povedal šestletni sin. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklepanje o otrokovi neposredni in akutni ogroženosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mld. A. A., rojen ..., začasno zaupal v varstvo in vzgojo upniku. Prav tako je bil zavrnjen predlog, da se stiki med A. A.. in materjo začasno izvajajo pod nadzorom ter da je dolžna mati od začasne dodelitve A. A. očetu plačevati mesečno preživnino v višini 150 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje upnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da sodišče ne bi smelo prevaliti krivde za otrokovo stisko na oba starša in ju zadolžiti, da izboljšata svoj odnos. Poglavitni vir otrokove stiske so čustveni pritiski, laži in manipulacije, ki jih vrši dolžnica. Sodišče pa je neutemeljeno obema staršema pripisalo enako odgovornost za otrokovo stisko in ni pojasnilo, kako naj bi k obstoju otrokove stiske prispeval upnik. Zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Mld. A. A. je tudi po ugotovitvah CSD v stiski, torej nastanek škode ni šele verjeten, ampak v sferi otroka že obstoji. Sklepu je moč očitati tudi notranje nasprotje, saj je sodišče po eni strani ugotovilo otrokovo stisko in s tem tudi ogroženost, po drugi strani pa je v verjetnost obstoja otrokove ogroženosti dvomilo. Pritožnik graja neizvedbo dokazov z zaslišanjem strank in prič. Četudi so o določenih ravnanjih seznanjeni le s strani mld. A. A., pa to še ne pomeni, da je mogoče njihove izpovedbe kar a priori označiti za nerelevantne. Meni, da je otrokova čustvena stiska lahko zadosten razlog za intervencijo sodišča in zaupanje otroka le enemu staršu. Zadeve je poskušal urediti tudi s pomočjo pristojnega CSD, vendar je dobil občutek, da pomoči ni pričakovati.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pridobi še mnenje CSD ter njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena dolžnici, ta pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Procesna in materialna pravila za izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok določajo 100. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), 161. člen Družinskega zakonika (DZ) ter 162. in 157. člen istega zakona. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je izdaja regulacijske odločbe oziroma ureditvene začasne odredbe omejena na izjemne situacije, ko je zaradi otrokove ogroženosti potrebno nujno ukrepanje. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-410/01 z dne 14. 2. 2002 izhaja, da imajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu velik neposreden vpliv na končno odločitev. Te lahko močno in trajno prizadenejo interese obeh staršev, še zlasti pa otroka, zato je treba k izdajanju pristopiti restriktivno. Njihov namen je v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločitve.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni s stopnjo verjetnosti izkazal neposredne in akutne ogroženosti otroka, ki je pogoj za njeno izdajo. Tako ni izkazano, da stiske, ki so pri otroku nedvomno prisotne, izvirajo (le) iz materinih čustvenih pritiskov, laži in manipulacij. Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno obema staršema pripisalo enako odgovornost za otrokovo stisko. Odločitev je oprlo na poročilo in mnenje CSD z dne 17. 4. 2020. Iz poročila in mnenja izhaja, da sta starša mld. A. A. v letu 2019 poskušala zadeve urediti sporazumno; sodišču sta celo predlagala sklenitev sporazuma o zaupanju, stikih in preživnini, s katerim naj bi se otrok dodelil v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. V začetku leta 2020 naj bi se po ugotovitvah pristojnega CSD sodelovanje med staršema porušilo, pri dogovarjanju sta potrebovala pomoč, vendar kljub pomoči sporazuma nista sklenila. Iz mnenja izhaja, da je med staršema zaznati velik konflikt; med seboj se obtožujeta in si izražata medsebojno nezaupanje. Oba starša sta poročala o otrokovih težavah, razlog za težave pa sta pripisovala drug drugemu. Ker je med staršema velik konflikt, je otrokova stiska pričakovana, še posebej v primerih, ko starša nista kritična do svojega doprinosa k nastali situaciji. Pristojni CSD ugotavlja, da mld. A. A. ni ogrožen do te mere, da bi ga bilo treba zaščititi s predlaganim ukrepom.

7. Pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost mnenja in sprejete odločitve. T. i. zavržna ravnanja dolžnice, ki jih v svojem predlogu izpostavlja upnik, sama po sebi še ne izkazujejo takšne ogroženosti otroka, ki bi upravičevala izrek predlaganega ukrepa. Upnik svoje zaznave o domnevno spornih materinih ravnanjih gradi predvsem na tem, kar mu je povedal šestletni sin. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklepanje o otrokovi neposredni in akutni ogroženosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče tudi nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost mnenja CSD, ki ima družino v obravnavi od 13. 12. 2019 dalje, ko je s strani Okrožnega sodišča v Kranju prejel poziv v zadevi št. I N 457/2019. V tem času so bili strokovni delavci v več stikih s staršema mld. A. A. ter so si tako uspeli ustvariti prvo mnenje o družini. Družinski zakonik daje centrom za socialno delo poudarjeno vlogo v postopkih. Ti so specifični pomočniki in z njimi sodišče sodeluje v funkciji varstva javnega interesa, kamor spada tudi korist otrok.

8. Pritožba mnenju CSD prepričljivo ne oporeka. Mnenje je pomemben dejavnik pri sprejemanju odločitve, saj je CSD družino že obravnaval ter razpolaga s strokovnim znanjem. Zato sodišče mnenje CSD, da oba starša zaradi konfliktnega odnosa generirata stisko otroka, sprejema kot prepričljivo. Pri tem pa ni naloga sodišča prve stopnje, da že v tej fazi postopka opravi razmejitev o razlikah doprinosa staršev h konfliktnosti situacije, za kar se zavzema pritožba. Bistveno je, da med staršema očitno obstaja močan konflikt ter da razloge za težave pri otroku pripisujeta drug drugemu. Skupno dokazno oceno, ki bo omogočila prepričljiv zaključek, pa zakon nalaga za končno odločitev.

9. V trditvah upnika ni elementov, ki bi narekovali nujnost urejanja varstva in vzgoje, stikov ter preživnine z začasno odredbo, zato je njegov predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. To je narekovalo zavrnitev njegove pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1), saj tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).