Jedro

Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Med terjatve iz delovnega razmerja se uvrščajo tudi terjatve iz naslova nadur. Za opravljeno nadurno delo je pripadal tožniku dodatek za delo v posebnih pogojih dela (128. člen ZDR, ki je bil v veljavi v času opravljanja spornih nadur), ta dodatek pa je bil del tožnikove plače (drugi odstavek 126. člena ZDR). Delodajalec je dolžan delavcu plačo (vključno z dodatki) obračunati v bruto višini, od nje odvesti predpisane dajatve in delavcu izplačati ustrezen neto znesek najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (drugi odstavek 134. člena ZDR), ki ne sme biti daljše od enega meseca (prvi odstavek 134. člena ZDR). Ker je tožnik obračun in odvod davkov in prispevkov od sicer neto izplačanih nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 vtoževal šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015, je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje tega dela tožbenega zahtevka, saj je bila tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložena šele po preteku petih let od zapadlosti zgornjih terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (del II. točke izreka) spremeni tako, da se v povezavi s I. točko izreka v tem delu na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova nadur po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, obračunanih od pripadajočega bruto zneska, izplačati neto znesek v višini 443,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2009 dalje do plačila, kar zahteva tožnik več ali drugače iz naslova davkov in prispevkov, pa se zavrne.“

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 133,70 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, pod izvršbo.

III. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati iz naslova premalo izplačanih nadur znesek 443,11 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2009 dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna na račun tožnika v roku 8 dni obračunati in plačati iz naslova nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 znesek 1.146,00 EUR prispevkov iz bruto plač delojemalcev, znesek 793,59 EUR dohodnine, znesek 730,01 EUR prispevkov delodajalca. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.581,04 EUR na račun Delovnega in socialnega v Ljubljani, ki izhaja iz III. točke izreka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper II. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od že plačanih nadur zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 vtoževal izplačilo nadur v višini 913,45 EUR, izvedenec pa je v izvedenskem mnenju izračunal, da naj bi bila dolžna tožena stranka plačati tožniku na račun neizplačanih nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 le denarni znesek v višini 443,11 EUR. Temu izvedenskemu mnenju je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015 prilagodil svoj zahtevek, tako da je zahteval izplačilo nadur v znesku 443,11 EUR namesto prejšnjih 913,45 EUR. Poleg tega pa je v tej vlogi zahteval še plačilo dajatev od vseh opravljenih nadur v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009, torej tudi od nadur, za katere je bilo plačilo opravljeno in niti ni bilo vtoževano. V zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, v katerem je zahteval plačilo vseh dajatev za plačilo nadur, ki so bile izplačane in niso bile vtoževane, je tožena stranka ugovarjala zastaranje, saj so se te dajatve nanašale na obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009, zahtevek za njihovo plačilo pa je bil prvič postavljen šele 29. 5. 2015. Po členu 125/1 ZDavP-2 pravica do odmere davkov zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Ker znesek v višini 443,11 EUR iz naslova nadur tožniku še ni bil izplačan, tudi obveznost odmere in plačila davkov in prispevkov še ni zastarala, saj pred tem izplačilom sploh še ni mogla nastati. Za vse ostale nadure, ki so bile v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 tožniku izplačane, pa so davki in prispevki zastarali, saj so bili vtoževani šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015, torej po izteku petih letih. Tožena stranka je spremembi tožnikove tožbe nasprotovala, sodišče prve stopnje pa te spremembe ne bi smelo dopustiti, saj je tožnik upravičen le do obračuna davkov in prispevkov od zneska nadur v višini 443,11 EUR, ne pa za ostale vtoževane davke in prispevke. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pa se do tega ugovora niti ni opredelilo, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugovorom zastaranja tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu s tožbo z dne 5. 7. 2012 vtoževal izplačilo nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 v neto znesku 913,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje do plačila, izplačilo zneska v višini 830,50 EUR iz naslova zadržanih delov plač zaradi stroškov v zvezi s pridobitvijo delovnega dovoljenja, zahteval pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je o tem tožbenem zahtevku tožnika odločalo že s sodbo opr. št. Pd 65/2012 z dne 7. 5. 2014 in ugodilo delu tožbenega zahtevka za zadržane dele plače skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je del njegovega tožbenega zahtevka za plačilo vtoževanih nadur. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Zoper takšno odločitev je pritožbo vložil le tožnik. Njegovi pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1224/2014 z dne 3. 12. 2014 ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je tožnik v tožbi vtoževal le izplačilo neto nadur, je pritožbeno sodišče v obrazložitvi citiranega sklepa navedlo tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati tudi določbe Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oziroma Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2011 in nadalj.), ki se nanašajo na obračun ter odvod predpisanih dajatev iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, med katere spada tudi plačilo nadur. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca finančne stroke, ki je v izvedenskem mnenju z dne 2. 3. 2015 ugotovil, da tožena stranka v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 ni izplačala tožniku za 443,11 EUR nadur neto, v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29. 4. 2015 pa tudi, da tožena stranka v tem obdobju tožniku od pripadajočih nadur (izplačanih in neizplačanih) ni obračunala in odvedla predpisanih davkov in prispevkov, ki jih je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja tudi izračunal. Tožnik je svoj zahtevek iz naslova nadur v celoti prilagodil izračunu izvedenca, tožena stranka pa je nasprotovala razširitvi tožbe (glede plačila davkov in prispevkov), ugovarjala pa je tudi zastaranje tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dopustilo, ugovora zastaranja ni upoštevalo in je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, kot ga je ta oblikoval v svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2015. 7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe glede vtoževanega obračuna ter odvoda davkov in prispevkov od nadur zato, ker je bil tožnikov zahtevek v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka neutemeljen. Na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Na odločitev sodišča prve stopnje o tem, ali bo dovolilo spremembo tožbe, nima nikakršnega vpliva utemeljenost tožbenega zahtevka, ki se s to spremembo tožbe uveljavlja. Iz tega razloga je ta pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 185. člena ZPP, neutemeljen. Glede pritožbenega očitka tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki ga je uveljavljal v okviru spremembe tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno opredelilo do tega ugovora tožene stranke. Kljub temu pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe vseeno razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo, da je ugovor zastaranja neutemeljen, saj je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tega ugovora pri odločanju ni upoštevalo. Z ozirom na navedeno tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na obračun in odvod davkov in prispevkov od plačanih nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009. Sodišče prve stopnje namreč pri svoji odločitvi ni upoštevalo določbe 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013; povsem enako določbo je vseboval tudi 206. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), iz katere izhaja, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Med terjatve iz delovnega razmerja se uvrščajo tudi terjatve iz naslova nadur. Za opravljeno nadurno delo je pripadal tožniku dodatek za delo v posebnih pogojih dela (128. člen ZDR, ki je bil v veljavi v času opravljanja spornih nadur), ta dodatek pa je bil del tožnikove plače (drugi odstavek 126. člena ZDR). Delodajalec je dolžan delavcu plačo (vključno z dodatki) obračunati v bruto višini, od nje odvesti predpisane dajatve in delavcu izplačati ustrezen neto znesek najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (drugi odstavek 134. člena ZDR), ki ne sme biti daljše od enega meseca (prvi odstavek 134. člena ZDR). Ker je tožnik obračun in odvod davkov in prispevkov od sicer neto izplačanih nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 vtoževal šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015, je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje tega dela tožbenega zahtevka, saj je bila tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložena šele po preteku petih let od zapadlosti zgornjih terjatev. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika za obračun ter odvod predpisanih davkov in prispevkov od že izplačanih neto nadur za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009, za kar je imelo podlago v peti alineji 358. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je v izreku izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo izplačilo davkov in prispevkov v nominalni višini, saj se davki in prispevki od pripadajočih bruto plač obračunavajo in plačujejo na dan obračuna teh plač, torej ko nastane davčna obveznost, tj. po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila). Delavec je upravičen do obračuna plače v bruto znesku, od tega zneska je dolžan delodajalec obračunati in odvesti davke in prispevke, delavcu pa izplačati ustrezen neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov (Zakon o dohodnini; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj., Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj., Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadalj., Zakon o urejanju trga dela; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj., Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih; Ur. l. RS, št. 97/2001 in nadalj.) in ki predstavljajo podlago za plačilo davka in prispevkov, ki se plačujejo iz bruto prejemkov iz delovnega razmerja. Ker je torej za odločitev o višini davka in prispevkov odločilen dan obračuna oziroma izplačila (in stopnje, ki bodo veljale na ta dan), ne pa dan izdaje sodbe, je pritožbeno sodišče navedeno upoštevalo tudi pri odločitvi o davku in prispevkih, ki jih mora tožena stranka obračunati in izplačati na neto znesek neizplačanih nadur (ki med strankama glede na ugotovitve izvedenca finančne stroke niti ni bil več sporen).

10. Kljub spremembi izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji ni presojalo, saj se tožena stranka zoper to odločitev ni pritožila.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžan tožnik povrniti njene pritožbene stroške. Glede na to, da je vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe znašala 2.669,59 EUR, tožena stranka pa je priglasila pritožbene stroške ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta do zneska 1.900,00 EUR, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je dolžan tožnik povrniti priglašene pritožbene stroške po tar. št. 3210 v znesku 89,60 EUR glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj). Poleg tega je dolžan tožnik povrniti toženi stranki tudi stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 133,70 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov, do katerih bi bila sicer upravičena v primeru zamude, ni priznalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.

12. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).