Jedro

Potrebnost izdatkov preživljanja je treba presojati z upoštevanjem istih okoliščin, kot so upoštevne pri določitvi preživnine - potrebe otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev.

Dejstvo, da je otrok postal polnoleten, staršu ne onemogoča, da v izvršbi ne bi mogel izterjati preživnine na podlagi pravnomočne sodbe za obdobje otrokove mladoletnosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 03. 08. 2011 se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 11. 05. 2011 o odmeri pričnine se ugodi in se ta sklep razveljavi.

III. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se II., III. in IV. točka izreka spremenijo tako, da se po spremembi glasijo: „II. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 04. 2010 dalje do plačila.

III. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

IV. Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 324,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“ v ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati 122,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom z dne 11. 05. 2011 je sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 577,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 177,50 EUR od 23. 04. 2010 dalje do plačila, od zneska 400,00 EUR pa od 08. 06. 2010 dalje do plačila. V ostalem delu je zahtevek zavrnilo. Pravdne stroške tožene stranke v višini 196,12 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki. Z istega dne (11. 05. 2011) izdanim sklepom je je priči M. A. O. odmerilo pričnino in jo naložilo v plačilo toženi stranki. S sklepom z dne 03. 08. 2011 je odločeno, da je tožeča stranka dolžna sodno takso za postopek s pritožbo v višini 165,00 EUR plačati v šestih mesečnih obrokih po 27,50 EUR in zavrnilo predlog za popolno oprostitev plačila sodnih taks.

O pritožbi zoper sklep z dne 03. 08. 2011

2. Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh treh, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. V pritožbi v bistvenem navaja, da se je pri izpolnjevanju izjave o premoženjskem stanju zmotil pri zapisu, da je lastnik dveh vozil. Navaja, da ni lastnik osebnega vozila oziroma ima eno vozilo le v uporabi na podlagi leasing pogodbe in zanj plačuje mesečno anuiteto 225,38 EUR. Poleg te obveznosti odplačuje še dva kredita, in sicer mesečni obrok 183,68 EUR in 126,15 EUR. Glede na mesečne izdatke iz naslova kreditov mu za svoje in ženino preživljanje od pokojnine v višini 907,00 EUR ostane le 371,00 EUR. Ima tudi dolg do države v znesku 2.417,24 EUR. Pojasnjuje, da je le formalno lastnik stanovanja in da je pravi lastnik njegova mati, ki v stanovanju tudi živi. Meni, da bi glede na izkazano premoženjsko stanje moral biti oproščen plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stranko se oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odst. 11. člena Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1). Oprostitev je lahko tudi delna. Podvrsta delne oprostitve plačila sodnih taks je tudi obročno plačilo sodne takse. Skladno z 2. odst. 11. člena ZST-1 lahko sodišče dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pri odločanju o oprostitvi ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost spornega predmeta in število oseb, ki jih stranka preživlja.

5. Pritožbeno zavzemanje za oprostitev plačila sodne takse za postopek s pritožbo je neutemeljeno. Iz izjave o premoženjskem stanju je razvidno, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z ženo in in da se oba preživljata z njegovo pokojnino v znesku 900,00 EUR. Tožnik je solastnik hiše, v kateri z ženo živita in lastnik stanovanja v S., poleg tega pa še lastnik dveh osebnih avtomobilov. Neupoštevne so pritožbene novote, da ni lastnik dveh vozil, kar je v izjavi o premoženjskem stanju potrdil. Sicer pa to dejstvo niti ni odločilno, saj ostalo premoženje in dohodki, s katerimi se z ženo preživljata, omogočajo zaključek, da z obročnim plačilom takse sredstva, s katerimi se z ženo preživljata, ne bodo bistveno zmanjšana. Merilo za (delno ali v celoti) oprostitev plačil sodnih taks so v skladu z določbo 12. člena ZST-1 strankini dohodki in premoženje, medtem ko kreditne obveznosti, ki jih je tožnik sam prevzel, niso bistvene. Lastništvo stanovanja omogoča pridobitev dodatnega zaslužka, ne glede na to, da je trenutno zasedeno, saj tožnik ne zatrjuje, da bi bil dolžan mamo preživljati in zanjo skrbeti.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je tožnikova pritožba zavrnjena in izpodbijani sklep potrjen (1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 05. 2011 o odmeri pričnine

7. Pritožbo zoper sklep o odmeri pričnine priči M.A.O. vlaga tožena stranka. Trdi, da priča ni priglasila stroškov za prihod na sodišče. Opozarja na zapisnik o poravnalnem naroku oziroma prepis zvočnega posnetka, iz katerega je razvidno, da se je priča povračilu stroškov odpovedala.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Iz zapisnika o glavni obravnavi in prepisa zvočnega posnetka z dne 11. 05. 2011 (list. št. 56, 71) je razvidno, da se je priča M. A. O. povrnitvi stroškov za prihod na sodišče, po tem, ko je stroške priglasila, odpovedala. Ker sodišče priči stroške prizna oz. odmeri le v primeru, če jih zahteva (2. odstavek 242. čl. ZPP), za odmero pričnine ni dejanske podlage in je sklep o odmeri pričnine treba razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo

10. Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

11. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (III. in IV. točka izreka). Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je zahtevek za povračilo izdatkov za preživljanje sina za mesec junij neutemeljeno zavrnjen v celoti. Opozarja na sinovo izpoved, da se je k očetu preselil konec meseca in sicer 23. junija, kar pomeni, da je tožnik upravičen vsaj do povračila sorazmernega dela mesečnih izdatkov. Glede izdatkov za mesec julij 2007 navaja, da so večji, kot jih je ugotovilo sodišče, ki je za ta mesec priznalo tožnikovo prikrajšanje le v višini 127,50 EUR. Sodišče bi moralo priznati tudi stroške za obleko in obutev. Sin B. je izpovedal, da mu je oče po tem, ko se je k njemu priselil, kupil nekaj oblačil. Tako je jasno, da so tožniku v mesecu juliju nastali izdatki v zvezi z nakupom obleke. Za mobilni telefon priznane izdatke ocenjuje za prenizke, saj iz položnic izhaja, da ti stroški v povprečju znašajo 50,00 EUR mesečno. Za neutemeljeno označuje zavrnitev stroškov nakupa mesečne vozovnice v znesku 116,25 EUR, priznane stroške prevozov v znesku 40 EUR pa za prenizke. Sin je mesečno vozovnico potreboval, ker je v času šolskih počitnic imel številne aktivnosti v Ljubljani. S tem, ko je sin izpovedal, da je obiskoval inštrukcije matematike, je potrebe potrdil. Graja tudi zavrnitev mesečnih izdatkov za inštrukcije v znesku 50,00 EUR. Opozarja, da sinova izpoved obstoj teh izdatkov potrjuje. Stroške inštrukcij šteje med stroške v zvezi s šolanjem, zato graja ugotovitev, da teh stroškov ni zatrjeval oz. uveljavljal. Glede zahtevka za povračilo izdatkov od avgusta 2007 do aprila 2008 pa pritožnik navaja, da za to obdobje zahteva od toženke povračilo polovice dejanskih izdatkov, ki so nastali s preživljanjem sina in ne preživnine. Za zmotno označuje stališče sodišča, da je bilo o potrebnih stroških za preživljanje sina že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Upoštevajoč to pravnomočno sodbo bi morala toženka nakazovati preživnino na tožnikov račun, ne pa na sinov, kar je storila. Ker so v spornem obdobju tožniku nastajali stroški v zvezi s preživljanjem sina, le-teh pa tožnik ni dobil povrnjenih, brez sodelovanja sedaj polnoletnega sina pa tudi ne more sprožiti izvršilnega postopka, je utemeljen zahtevek na povračilo dejanskih stroškov preživljanja.

12. Toženka izpodbija ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev ( II. in IV. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga zavrženje zahtevka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je bilo o sinovem preživljanju v obdobju od avgusta 2007 do vključno aprila 2008 že odločeno s pravnomočno sodbo. Sodba toženki za navedeno obdobje nalaga plačevanje preživnine v višini 190,00 EUR, pri čemer je upoštevano, da je toženka od avgusta do vključno februarja preživnino plačevala v višini 140,00 EUR in je zato za to obdobje dolžna plačati le še razliko. Zavzema stališče, da je v primeru, ko preživninski zavezanec preživninske obveznosti ne izpolnjuje prostovoljno, treba zapadle in neplačane obveznosti izterjati v izvršilnem postopku in je verzijski zahtevek roditelja izključen. Meni, da ne more biti za isti znesek zavezana k plačilu še z izpodbijano sodbo. Nesprejemljivo je, da bi isti znesek iz naslova preživljanja morala plačati dvakrat. Glede tožnikovih izdatkov za mesec julij 2007 pa toženka meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen ugovor, da bi sin v tem mesecu, glede na predhodni dogovor, tako ali tako živel pri očetu. Meni, da v tem mesecu tožnik s preživljanjem sina ni imel stroškov, saj ni šlo za šolsko obdobje.

13. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Obenem je vložil tudi dopolnitev pritožbe zoper sodbo, ki pa je prepozna, ker je vložena po izteku pritožbenega roka, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

14. Pritožbi tožnika in toženke sta delo utemeljeni.

15. Pravna podlaga terjatve, ki jo tožnik uveljavlja, je 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Med strankama je sporno, v katerem obdobju je tožnik sina preživljal oz. kdaj se je sin k njemu priselil. Ugotovitev, da se je sin k tožniku preselil šele konec meseca junija 2007 je pravilna, če jo razumemo, da se je preselil proti koncu meseca. Sin pravdnih strank je izpovedal o selitvi 23. junija 2007, toženka pa je (posplošeno) potrdila enkrat konec meseca junija. Čas selitve je zato mogoče definirati bolj točno, kot je to storilo sodišče prve stopnje in zaključek, da tožnik do povračila potrebnih izdatkov za preživljanje sina v juniju 2007, ni upravičen, ni sprejemljiv. V juniju 2007 je tožnik sina preživljal od 24. 06. 2007 dalje in upravičen je tudi do povračila dela izdatkov, ki jih je v zvezi s preživljanjem sina imel od tega dne do konca meseca junija 2007. 16. Dejstvo, da je sin pri očetu živel v juliju 2007 in kasneje, ni sporno. Nesprejemljivo je toženkino stališče, da izdatkov preživljanja ni dolžna plačati, ker bi bil julija 2007 sin zaradi preživljanja počitnic (stikov) v vsakem primeru pri očetu. V juliju je bil tožnik tisti, ki je poskrbel za vse otrokove potrebe, ne samo prehrano in ostale, z dopustom zvezane stroške. Toženka v tem obdobju stroškov s preživljanjem sina ni imela in je torej zahtevek po temelju utemeljen. Višino toženkine obogatitve in svojega prikrajšanja, ker je poskrbel za vse otrokove potrebe, mora dokazati tožnik, ki zahtevek uveljavlja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za preživljanje sina v juliju 2007 tožnik potrošil 255,00 EUR (stroški prevozov 40 EUR, telefon 30,00 EUR, prehrana 100,00 EUR in stanovanje 55,00 EUR, higienske potrebščine 30,00 EUR). Med izdatke ni štelo stroškov v zvezi z inštrukcijami, kar je pravilno, saj tovrstnih stroškov tožnik ni opredeljeno navedel. Tudi v svoji izpovedbi tožnik o tovrstnih stroških govori v pavšalnem znesku 500,00 EUR, pri čemer ni razvidno obdobje, v katerem so ti stroški nastali. Nič natančnejša ni otrokova izpovedba, kajti le-ta je inštrukcije potrdil, ni pa se opredelil do višine plačila zanje. Ker je dokazno breme na tožniku, le-ta pa višine stroškov inštrukcij ni izkazal, sodišče zahtevku v tem delu utemeljeno ni sledilo. Z ugotovljeno višino zgoraj navedenih izdatkov pritožbeno sodišče soglaša. Predložene položnice ne potrjujejo, da se stroški mobilne telefonije nanašajo na otroka, sicer pa tudi če bi za tovrstne potrebe tožnik potrošil več, je upravičen le do povrnitve potrebnih izdatkov, te pa opredeljujejo iste okoliščine, kot so upoštevne pri določitvi preživnine - potrebe otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je višji znesek pretiran in ne predstavlja obsega potrebnih izdatkov. Ker vsakodnevnih potreb po vožnji v šolo otrok ni imel, je pravilna tudi ocena sodišča prve stopnje o mesečnih izdatkih za prevoze. Tožnik sam je izpovedal, da za julij in avgust mesečna vozovnica ni bila kupljena in je sin vozne karte kupoval sproti, po potrebi. Za mesec mesec junij je bila otrokova mesečna vozovnica kupljena že preden se je sin preselil k očetu. Pritrditi je tožniku le v tem, da je med potrebne izdatke treba šteti tudi stroške obleke in obutve. Tožnik jih je ocenil na 80,00 EUR mesečno, konkretno (z nabavljenimi artikli in njihovo vrednostjo) pa teh stroškov ni opredelil. Sin je izpovedal, da je ob selitvi obleke prinesel s seboj, pa tudi da mu je oče nekaj stvari dokupil (spodnje perilo, nogavice ali hlače). Zaradi nekonkretiziranih podatkov o teh stroških je, upoštevajoč potrebe otroka ter materialne in pridobitne zmožnostmi staršev, tovrsten izdatek primeren v višini 20,00 EUR. Tožnikovi mesečni izdati za sina oz. izdatki v juliju 2007 torej znašajo 275,00 EUR in ne 255,00 EUR, kot je ugotovljeno po sodišču prve stopnje. Z dejstvom, da sta sina dolžna preživljati vsak do polovice, tožnik in toženka soglašata.

17. Do povrnitve dela stroškov, ki jih je potrošil za preživljanje sina, je tožnik upravičen le za obdobje do vključno 07. 08. 2007. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2401/2007- IV je bil namreč sin od 08. 08. 2007 dalje zaupan v varstvo in vzgojo očetu (tožniku) in hkrati določena preživnina. Če preživnina ni ustrezala otrokovim potrebam ter gmotnim razmeram staršev, je imel tožnik pravico in dolžnost zahtevati zvišanje preživnine (132. čl. ZZZDR). Če tega ni storil, je to njegov riziko. Za čas od 08. 08. 2007 dalje je toženkina preživninska obveznost določena s sodno odločbo, ki je izvršilni naslov, zato tožnikov verzijski zahtevek ne more biti uspešen. Če toženka s sodbo določene preživninske obveznosti ni izpolnila oz. je ni v celoti izpolnila, jo tožnik lahko uveljavi v izvršilnem postopku. Obstaja izvršilni naslov, na osnovi katerega lahko svoj zahtevek (za čas, ko je bil on upravičen do uveljavljanja preživnine, to je do otrokove polnoletnosti) kadarkoli uveljavi. Dejstvo, da je sin že polnoleten (polnoleten je postal julija 2008), uveljavljanja ne preprečuje.

18. Utemeljeno torej tožnik uveljavlja plačilo dela izdatkov v zvezi s preživljanjem sina za čas od 24. 06. 2007 do 08. 08. 2007. Z mesec julij 2007 je utemeljen zahtevek v višini 137,50 EUR (275,00 EUR: 2), za 7 dni v mesecu juniju in 7 dni v avgustu pa sorazmeren del (približno 45 %) ugotovljenih mesečnih izdatkov, kar je 62,00 EUR. Za čas od 24. 06. 2007 do 08. 08. 2007 je torej upravičen do povrnitve izdatkov za preživljanje sina zaokroženo v znesku 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 04. 2010 (od dneva vložitve tožbe) dalje, višji tožbeni zahtevek pa je neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženke in tudi tožnika (za zakonske zamudne obresti od razlike med prisojenim zneskom 200,00 in po sodišču prve stopnje prisojenim zneskom 177,50 EUR za čas od 23. 04. 2010 dalje) delno ugodilo in v navedenem obsegu odločitev iz II. in III. točke izreka spremenilo (358. člen ZPP). V ostalem delu sta pritožbi zavrnjeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrjena odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ostali uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. člena ZPP).

19. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (1. odst. 350. člena ZPP).

20. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je sprememba stroškovnega dela odločitve (2. odst. 165. člena ZPP). Po odločitvi sodišča druge stopnje, je tožnikov uspeh v pravdi približno 7 %, toženkin pa 93 %. Od 591,41 EUR potrebnih pravdnih stroškov, kot jih je natančno ugotovilo sodišče prve stopnje, in česar nobena od pravdnih strank ne izpodbija, je tožnik upravičen do povrnitve 41,40 EUR. Toženka pa je od na prvi stopnji priznanih in ugotovljenih pravdnih stroškov 393,00 EUR upravičena do povrnitve 365,50 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan toženki plačati 324,10 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP in drugem odstavku 154. člena ZPP. Ker je tožnikov uspeh s pritožbo neznaten in ker je uspel le glede stranske terjatve (glede zakonskih zamudnih obresti), pritožbene stroške krije sam. Toženka pa je s pritožbo zoper sklep o odmeri pričnine uspela v celoti, s pritožbo zoper sodbo pa 65 %, torej je njen uspeh približno 80 %, kar pomeni, da ji mora tožnik v tem obsegu povrniti potrebne pritožbene stroške. Ti v skladu z Odvetniško tarifo (izpodbijan ugodilni del zahtevka) in ZST-1 znašajo 153,60 EUR (nagrada za pritožbeni postopek 48,00 EUR – tar. št. 3210 ZOdvT, materialni stroški 20 EUR, povečano za 20 % DDV in sodna taksa za pritožbo 72,00 EUR - tar. št. 1121 ZST-1), upoštevaje njen uspeh s pritožbo pa je upravičena do povrnitve 122,88 EUR.