Jedro

Tudi pri izdaji zamudne sodbe se presoja pomen neskladja med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi. Ovira za izdajo zamudne sodbe je samo tako neskladje, ki vzbuja dvom v utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da obstaja v korist tožnika izločitvena pravica iz stečajne mase dolžnika Obrtne zadruge H... z.o.o. Novo mesto v stečaju na apartmaju J... št. 509/0202 v izmeri 38,10 m2 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 147.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zamudno sodbo je izdalo, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni po prejemu tožbe in ker je zaključilo, da so izpolnjeni pogoji določila 318. čl. Zakona o pravdnem postopku za izdajo zamudne sodbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da so tožbene trditve v nasprotju z dokazi predloženimi v spis. Iz dopisa stečajnega upravitelja izhaja, da namerava pogodbo z dne 2.2.2001 vzdržati v veljavi. Navedeno pomeni, da tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi pogodbe z dne 10.4.2001. Pogodba z dne 10.4.2001 ni notarsko overjena. V pogodbi je določeno, da lastninska pravica preide na kupca po plačilu celotne kupnine, tožnik pa ni predložil dokaza, da je kupnino poravnal. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe tožene stranke, da pogodba z dne 10.4.2001 ni prava pogodba in da kupnina ni bila plačana, neutemeljene. Pogodba je tudi realizirana, saj je stečajni upravitelj apartma tožniku izročil v posest. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno navaja, da je pogoj za izdajo zamudne sodbe, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (3. in 4. tč. I. odst. 318. čl. ZPP).

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožbeni zahtevek tožnika temelji na dejstvu, da je pridobil pravico do apartmaja, katerega izloča iz stečajne mase, na podlagi pogodbe z dne 10.4.2001, pogodbo je tožbi priložil in iz nje tudi sledi, da je kupec navedenega apartmaja. Glede plačila kupnine za kupljeno stanovanje je tožnik predložil faks s sporočilom z dne 7.3.2001, iz katerega izhaja, da je kupnino plačal. Tudi pri dokazni oceni listin ob izdaji zamudne sodbe se ocenjuje njihov dokazen pomen. Tako dopis stečajnega upravitelja z dne 14.4.2002 (A5) ni možno interpretirati tako, da bi zaradi njega bila vprašljiva veljavnost pogodbe z dne 10.4.2001, ker v tem dopisu pogodba z dne 10.4.2001 ni omenjena.

Določili 3. in 4. tč. I. odst. 318. čl. ZPP bi preozko razlagali, če bi vsako najmanjše neskladje med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi šteli za oviro za izdajo zamudne sodbe. Kot tako je šteti samo tisto neskladje, ki vzbuja dvom v sklep, da iz tožbenih navedb ne sledi utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka. Takšnega neskladja pa v danem primeru ni.

Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predčasno plačilo kupnine in na overitev pogodbe po notarju, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker glede teh dejstev v tožbi tožnik ni navedel ničesar.

S tem, ko toženec na tožbo ni odgovoril, je priznal resničnost tožbenih navedb. Iz navedb v tožbi sledi, da je pogodba z dne 10.4.2001 tista, ki predstavlja podlago za pridobitev lastninske pravice na apartmaju, ki je predmet izločitve iz stečajne mase. Da pogodba ni prava toženec sedaj ne more več uveljavljati v pritožbi, ker bi to lahko uveljavljal v odgovoru na tožbo. Pritožbene navedbe niso utemeljene, zato je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na tožbo tožeče stranke pa ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil zato nepotreben. Na podlagi določila 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.