Jedro

Ker bolezen obsojenčevega očeta ter z njo povezana potreba po vodenju družinskega podjetja ne predstavlja nove okoliščine, pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni.

Izrek

I. Zahteva za izredno omilitev kazni se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni P.T. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 225. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen deset mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zahtevo za izredno omilitev kazni vlaga obsojenčev zagovornik. V njej navaja, da je obsojeni V.T. (očitno mišljeno obsojenčev oče) po pravnomočnosti sodbe dne 29.7.2008 doživel možgansko kap. Oče obsojenca je samostojni podjetnik, od njegovih prihodkov je odvisna celotna družina in deset pri njem zaposlenih delavcev. Oče se zaradi nesposobnosti za delo namerava invalidsko upokojiti, takoj po njegovi upokojitvi bo prevzemnik dejavnosti obsojenec, ki že sedaj ureja vse posle povezane z očetovo dejavnostjo. Z odhodom obsojenca na prestajanje kazni bi bilo ogroženo preživljanje njegove družine ter delavcev in njihovih družin, prišlo bi do izgube dobička, investitorji za katere je obsojenčev oče prevzel obveznosti pa bi zahtevali odškodnine. Poleg tega obsojenčev oče potrebuje vsakodnevno pomoč obsojenca in njegove matere.

3. Gradivo, zbrano v predhodnem postopku (četrti odstavek 419. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in predlog vrhovnega državnega tožilca (peti odstavek 419. člena ZKP), sta bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenčev zagovornik se je o gradivu zbranem v predhodnem postopku izjavil, izrazil nasprotovanje mnenju okrožnega državnega tožilca in Okrožnega sodišča v Celju ter še navedel, da olajševalne okoliščine v pravnomočni sodbi niso bile upoštevane v zadostni meri ter da obsojenec zaradi popolne psihične strtosti ne more nastopiti prestajanja kazni.

B.

4. Po določbi 417. člena ZKP je izredna omilitev kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

5. Iz ambulantnega izvida Splošne bolnišnice M.S. z dne 4.9.2008 je razvidno, da je bil obsojenčev oče V.T. v juliju 2008 (torej še pred pravnomočnostjo sodbe, ki je postala pravnomočna dne 11.11.2008) hospitaliziran zaradi možganske kapi ter da bo potrebno razmisliti o njegovi invalidski upokojitvi.

6. Vložnik zahteve za izredno omilitev kazni je tako izkazal, da je obsojenčev oče v juliju 2008 doživel možgansko kap, vendar zatrjevana okoliščina ne predstavlja razloga za izredno omilitev kazni. Tako sodišču prve stopnje kot pritožbenemu sodišču je bilo znano, da je obsojenčev oče bolan ter da obsojenec namesto njega vodi večje družinsko podjetje (drugi odstavek na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje ter prvi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Obsojenec je na glavni obravnavi dne 4.7.2008 sam povedal, da dela pri očetu, ki je bolan in opravi večino del (listovna številka 148 spisa), njegov zagovornik je v zaključni besedi navedel, da je obsojenec prisiljen skrbeti za družino, da mora namesto očeta, ki je hudo bolan, voditi podjetje, od katerega je odvisna vsa družina in v njem zaposleni delavci (listovna številka 155 spisa), v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa, da mora obsojenec nadaljevati z delom zaradi težke očetove bolezni ter da je več ljudi odvisnih od njegovega dela. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da bolezen obsojenčevega očeta ter z njo povezana potreba po vodenju družinskega podjetja in skrbi za očeta ne predstavlja nove okoliščine, s katero sodišče, ob izrekanju kazni in odločanju o pritožbi, ne bi bilo seznanjeno.

7. Ker pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za izredno omilitev kazni zavrnilo kot neutemeljeno (šesti odstavek 419. člena ZKP).

8. Obsojenec je zaposlen oziroma vodi večje družinsko podjetje ter nima otrok, za katere bi bil dolžan skrbeti, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).