Jedro

Res je sicer, da v primeru možnosti dostopa iz javne ceste ni mogoče pridobiti nujne poti, vendar to za služnost, ki jo je tožeča stranka nemoteno izvajala 20 let ne velja. Nemožnost dostopa iz javne ceste ni pogoj za pridobitev služnostne pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 310/2, 46/0.S in 310/3 vse k.o. V, v lasti tožnice, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti širine 4,5m in dolžine 77m, ki poteka na skrajnem severnem delu parc. št. 308/0 k.o. V na parc. št. 310/2 in 310/3 obe k.o. V v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča parc. št. 306/0 k.o. V, ki je last toženih strank. Odločilo je še, da morajo tožene stranke tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino in zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženim strankam prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico ter odločilo o stroških postopka.

2. Takšno sodbo v njenem obsodilnem delu in v izreku o stroških s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je priposestvovanje pričelo teči leta 1994 in je izteklo v letu 2015, torej je teklo v času veljavnosti obeh zakonov. Na podlagi določila prvega odstavka 269. člena SPZ je tako potrebno glede priposestvoalne dobe uporabiti določila SPZ. Pravzaprav pa pritožba niti ne pove, kakšna je razlika med določili dveh zakonov in kako bi to sploh vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje.

7. Ne drži pritožbena graja, da lahko tožeča stranka uporablja služnostno pot le, če do svojega gospodujočega zemljišča nima drugega dostopa, in da je dolžna uporabljati dostop po javni cesti, če tak dostop ima. Res je sicer, da v primeru možnosti dostopa iz javne ceste ni mogoče pridobiti nujne poti, vendar to za služnost, ki jo je tožeča stranka nemoteno izvajala 20 let ne velja. Nemožnost dostopa iz javne ceste ni pogoj za pridobitev služnostne pravice.

8. V čem naj bi bilo nasprotje med ugotovljenimi dejstvi in razlogi sodbe pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa takšnega nasprotja ni našlo.

9. Tožena stranka ne more doseči prenehanja služnosti z ugovorom, da je ta nepotrebna. V pravdi zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti je problem njene ekonomske upravičenosti mogoče obravnavati le ob ustreznem (nasprotnem) zahtevku (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 603/1996).

10. Tožeča stranka je služnostno pot uporabljala že prej, preden so tožene stranke na podlagi odločbe o denacionalizaciji postale lastnice služeče nepremičnine, vendar prej priposestvovalna doba zaradi prepovedi iz 55. člena ZTLR ni mogla pričeti teči. 20-letna priposestvovalna doba iz prvega odstavka 54. člena ZTLR je pričela teči z vrnitvijo nepremičnin v last toženkam v postopku denacionalizacije. Kdaj so toženke na nepremičnini pridobile posest ni pomembno, saj je pomembno le, da nepremičnina ni bila več v družbeni lastnini in je priposestvovanje lahko teklo.

11. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z zatrjevanim konfliktom med pravdnimi strankami in pravilno ocenilo izpovedbe strank in prič, pritožba pa ne pove kaj želi s takšno trditvijo doseči. 12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni zaslišalo vseh prič. Sodišče prve stopnje je zaslišalo edino pričo, ki jo je predlagala tožena stranka, to je Terezijo Novak, drugih prič tožena stranka ni predlagala. Kaj naj bi se dokazovalo s pričami, ki jih sodišče ni zaslišalo, pritožba niti ne pove, zato je taka pavšalna graja že iz tega razloga neutemeljena.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).