Jedro

Pri ugotavljanju materialnega položaja osebe (torej prosilca za BPP v postopku) se ne upošteva njen zakonec, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Zakonska določba je jasna in jo tudi ustaljena sodna praksa razlaga tako, da morata biti za neupoštevanje zakonca kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej dejanska nepovezanost zakoncev in začetek postopka za razvezo zakonske zveze. Tožnik ni podal nobenih trditev in dokazov glede vložitve zahteve za razvezo zakonske zveze, ravno tako takih trditev ne podaja niti v tožbi, zato pogoji za neupoštevanje materialnega položaja tožnikove žene iz 3. točke 11. člena ZUPJS že iz tega razloga niso podani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v gospodarsko pravdnem sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1968/2021, zaradi ugotovitve delne ničnosti pogodbe in plačila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 11. 3. 2022 vložil prošnjo za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Toženka se sklicuje na 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP ter navaja, da je v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljenju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) za družinsko članico tožnika štela tudi tožnikovo ženo A. A. Toženka je tekom postopka ugotovila, da je tožnikova žena prejela nakazilo v višini 3.981,00 EUR, zato je tožnika s pozivom z dne 22. 3. 2022 pozvala, da se opredeli do navedenega zneska in pojasni vir nakazil ter predloži dokazila. Tožnik je v odgovoru z dne 20. 4. 2022 navedel, da navedeni znesek predstavlja najemnino za oddajo nepremičnine. Toženka je v skladu z 23. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) navedene dohodke upoštevala kot občasen, neperiodičen dohodek. Nadalje je toženka ugotovila, da sta tožnik in njegova žena v relevantnem obdobju skupno prejela izplačila plač v skupni višini 4.809,89 EUR. Dohodek tožnika in njegove družine tako v relevantnem obdobju znaša 2.719,36 EUR mesečno in obsega najemnino ter plačo tožnika in njegove žene. Povprečje na družinskega člana tako znaša 1.359,68 EUR mesečno, kar pomeni, da tožnik presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki trenutno znaša 843,78 EUR). Ker tožnik presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, ni upravičen do BPP, zato je toženka njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v dogovoru na poziv toženke navedel tiste okoliščine, ki so mu poznane, tako je glede prejemkov navedel tisto, kar je posredno slišal od svojega sina. V vlogi z dne 19. 4. 202 je tudi jasno navedel, da se je leta 2013 odselil z nekdanjega skupnega naslova, kar je po njegovem jasna navedba, da življenjske skupnosti ni več. Jasno je izpostavil, da ne živi več v zakonski ali življenjski skupnosti z A. A., zato je toženka neutemeljeno upoštevala prihodke A. A. v njegov cenzus. Predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) ter zadevo vrne toženki v nov postopek.

4. Toženka je predložila upravne spise in v spremnem dopisu sporočila, da vztraja pri izpodbijani odločbi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

7. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP).

8. Med strankama ni sporno, da je tožnikova žena prejela nakazilo v višini 3.981,00 EUR, prav tako ni sporno, da sta tožnik in njegova žena skupno prejela izplačila plač v skupni višini 4.809,89 EUR. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka utemeljeno upoštevala prihodke tožnikove žene A. A. v dohodkovni cenzus tožnika iz 13. člena ZBPP ter posledično zavrnila tožnikov prošnjo za dodelitev BPP, ker presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v svoji prošnji za dodelitev BPP kot družinskega člana navedel ženo A. A. Iz vpogleda v uradne evidence, ki jih je opravila toženka, izhaja, da je tožnik 11. 5. 1991 sklenil zakonsko zvezo z A. A. in da zakonska zveza še traja. Tožnik je v odgovoru na poziv toženke navedel, da je nepremičnina v ... posebno premoženje A. A. ter da sam na podlagi pogodbe iz leta 1998, katero tudi priloži, nima nobenih premoženjskih upravičenj iz te nepremičnine, dogovorjena osebna služnost pa je prenehala z njegovo odselitvijo leta 2013. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene navedbe, da je tožnik v postopku dodelitve BPP jasno navedel, da ne živi več v zakonski ali življenjski skupnosti z A. A., saj zgolj navedba, da se je leta 2013 odselil iz skupnega naslova ne zadošča za tak zaključek.

10. Četudi pa držijo tožnikove tožbene navedbe (ki so sicer tožbena novota, ki, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) niso dopustne) in torej tožnik res ne živi več v zakonski ali življenjski skupnosti z A. A., niso izpolnjeni zakonski pogoji, da se tožnikova žena pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika in njegove družine ne bi upoštevala kot družinska članica tožnika. ZUPJS, na katerega uporabo napotuje 14. člen ZBPP, v 3. točki 11. člena določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja osebe (torej prosilca za BPP v postopku) ne upošteva njen zakonec, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Zakonska določba je jasna in jo tudi ustaljena sodna praksa razlaga tako, da morata biti za neupoštevanje zakonca kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej dejanska nepovezanost zakoncev _in_ začetek postopka za razvezo zakonske zveze1. Tožnik ni podal nobenih trditev in dokazov glede vložitve zahteve za razvezo zakonske zveze, ravno tako takih trditev ne podaja niti v tožbi, zato pogoji za neupoštevanje materialnega položaja tožnikove žene iz 3. točke 11. člena ZUPJS že iz tega razloga niso podani. Posledično je toženka pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika in njegove družine pravilno upoštevala tudi dohodke tožnikove žene. Ker je toženka v postopku ugotovila, da dohodki, katerih višina med strankama niti ni sporna, tožnika in njegove družine presegajo dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, je pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno.

11. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji senata na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot toženka glavni obravnavi pisno odpovedala.

13. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. sklep VSL II Ip 814/2019 z dne 14. 5. 2019, sklep VSL I Cp 1454/2017 z dne 20. 6. 2017 in sklep VSC I Cp 174/2017 z dne 18. 5. 2017.