Jedro

Po 1.odst. 176.čl. ZOR odgovarja namesto imetnika stvari enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, vendar pa odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je posledica kakšne skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril. Po stališču sodne prakse so glede na lastnosti stvari kemična sredstva in kot taka tudi določena kmetijska zaščitna sredstva nevarne stvari. Prostor je skupaj s shranjenimi starimi fitofarmacevtskimi sredstvi s korodirano embalažo, kar je povzročilo iztok in izhlapevanje, predstavljal za tožnika stvar s povečano nevarnostjo, zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka vedeti, kaj se v njenih prostorih nahaja in ta prostor ustrezno zavarovati in označiti in ga ob oddaji v najem pregledati, česar ni storila in je torej podana tudi njena krivdna odgovornost, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno je upoštevalo, da je tožnik delal z varilnim aparatom in ni storil vsega, kar bi moral in je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen njegov soprispevek k nastali škodi v višini 20%.

Izrek

Pritožba prve tožene stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Zavrne se predlog tožnika za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zardi plačila odškodnine zoper K.z.T. in K.g.z.N.G.. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožnikov zahtevek utemeljen zoper prvo toženo stranko K.z.T. v višini 80 %, zahtevek zoper drugo toženo stranko K.g.z.N.G. pa ni utemeljen. Iz razlogov sodbe izhaja, da je prostor z nevarnimi sredstvi (fitofarmacevtska sredstva s pretečenim rokom trajanja in korodirana embalaža) za tožnika predstavljal nevarno stvar in je zato navzven podana odgovornost K.z.T. kot imetnika in V.a.T. kot uporabnika v smislu 2.odst. 176.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v višini 80 %, tožnik pa je soodgovoren za nastalo mu škodo v višini 20 %. Tožnik tožbe ni vložil zoper V.a.T., druga tožena stranka pa ni pasivno legitimirana.

Zoper vmesno sodbo se pritožuje prva tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma je sodišče, tudi če je dejansko stanje pravilno ugotovilo, napačno uporabilo materialno pravo. Druga tožena stranka (pravilno prva tožena) v času, ko je prišlo do nezgode in tudi še danes ni lastnica poslovnih prostorov, ki se nahajajo na R.ulici 35 v T.. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je bila prva tožena stranka posestnica teh prostorov, saj je bila le posestnica tistih prostorov, ki jih je sama rabila in uporabljala. Na lokaciji v R.ulici 35 je poleg prve tožene stranke poslovala tudi druga tožena stranka in v spornem obdobju še drugi. Iz izpovedb praktično vseh prič izhaja, da prva tožena stranka ni bila lastnica snovi, ki so se nahajale v prostoru, v katerem je tožnik opravljal dela, niti jih ni tja odložila. Prva tožena stranka torej nedvomno ni bila imetnica nevarnih snovi, prav tako pa ni bila imetnica ali uporabnica prostora, v katerem so se snovi nahajale. Kot sodišče samo ugotavlja v obrazložitvi, je v času škodnega dogodka V.a.T. kot najemnik najela sporni prostor za svoje potrebe. Ob upoštevanju navedenega ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je bila prva tožena stranka imetnik nevarnih snovi oziroma uporabnik ali imetnik prostora, v katerem so se nahajale nevarne stvari, saj za takšen zaključek ni podlage v izvedenih dokazih in posledično tudi ne v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prihaja glede navedenega samo s seboj v nasprotje, saj ugotavlja, da je bil prostor, v katerem so se nahajale nevarne snovi, v času ko je tožnik v njem opravljal delo, že oddan v najem veterinarski ambulanti, istočasno pa zaključuje, da je bila imetnica nevarnih stvari prva tožena stranka. Ob upoštevanju dejstva, da prva tožena stranka ni bila lastnica nevarnih stvari, niti ni imela več v uporabi prostorov, v katerem so se te snovi nahajale, ni jasno, na kakšni podlagi sodišče zaključuje, da je bila prva tožena stranka imetnik nevarne stvari. Prva tožena stranka meni, da je s tem sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14.tč. 2.odst. 399.čl. (verjetno 339. čl.) Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično temu je neutemeljen tudi zaključek sodišča, da je med toženima strankama, seveda če odmislimo problem pasivne legitimacije druge tožene stranke, podana solidarna odgovornost. Prav druga tožena stranka oziroma v.a. je namreč od prve tožene stranke prevzela v uporabo prostor skupaj s snovmi, ki so se v njem nahajale in druga tožena stranka je naročila tožniku izdelavo vrat. Jasno je, da prva tožena stranka nikakor ne more biti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik in meni, da ni nobene podlage za njeno odgovornost kot imetnika nevarne stvari. Podrejeno in zgolj iz razloga previdnosti pa ugovarja tudi višini stopnje soodgovornosti, ki jo je sodišče pripisalo tožniku. Sodišče je povsem prezrlo, da je tožnik v času, ko je prišlo do vžiga, delal z varilnim aparatom. Na podlagi sodne prakse ni nobenega dvoma, da je treba tudi varilni aparat šteti za nevarno stvar. Sodišče se v obrazložitvi ne izreče v opisani smeri, čeprav je iz obrazložitve mogoče sklepati, da je tudi varilni aparat štelo za nevarno stvar. Če upoštevamo, da varilni aparat predstavlja nevarno stvar, je treba temu ustrezno presojati tudi ravnanje tožnika. Vse priče so namreč izpovedale, da je bil vhod v prostor, kamor je tožnik nameščal vrata, zaprt z deskami. Celo tožnik je potrdil to dejstvo. Torej ni dvoma, da je tožnik, preden je pričel z deli, sam odstranil deske, s katerimi je bil prostor zaprt. Nadalje tudi ni dvoma, da gre za zelo majhen prostor, zato ni mogoče nekritično sprejeti navedb tožnika, da ni videl, kaj je v prostoru. Upoštevati je treba tudi, da je večina prič izpovedala, da so bile snovi v kartonskih škatlah in zložene skoraj do desk, ki so zapirale vhod. Ob celoviti presoji izpovedb vseh prič bi sodišče moralo zaključiti, da je tožnik sam odstranil deske, ki so zapirale vhod in da je v vsakem primeru opazil, da je v prostoru zloženo blago, večinoma v kartonski embalaži. Tožnik bi moral pregledati, kaj se v prostoru nahaja, in od tistega, ki mu je delo naročil, zahtevati informacijo o teh snoveh, jih odstraniti ali od naročnika zahtevati, da jih odstrani. Tožnik bi moral ob upoštevanju majhnosti prostora in dejstva, da so bile snovi v kartonski embalaži, vsekakor te stvari odstraniti ali zahtevati, da se odstranijo, saj tudi karton sam po sebi predstavlja lahko vnetljivo stvar. Za zavedanje, da tudi varilni aparat, ki ob delu povzroča iskrenje in segrevanje materiala (še posebej če se ga uporablja v majhnem prostoru, kjer je zloženo tudi drugo blago v kartonski embalaži, za katerega se tožnik sploh ni prepričal, kaj je) predstavlja nevarno stvar, ni potrebna posebna izobrazba in tudi ne kakšne posebne izkušnje, ki jih tožnik, ki redno opravljal tudi takšna dela, ne bi imel. Pri tem ni toliko pomembna stopnja krivde tožnika, temveč predvsem ali in koliko je konkretno oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode. Če bi sodišče upoštevalo vse navedeno, tudi če bi bila podana odgovornost prve tožene stranke, ne bi moglo razmejiti odgovornosti zgolj v razmerju 80 % proti 20 %. Tožnik predlaga, da sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa zadevo razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje.

Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki je navajal, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel. Dejstvo je, da je bila prva tožena stranka ob nastanku škodnega dogodka imetnik nevarne stvari, iz katere izvira škoda. To dejstvo je priznal tudi njen zakoniti zastopnik s tem, da je sodišču pojasnil, da je prvi toženi stranki Z. z.S. dala v začasno uporabo vse objekte na R. 35 v T.. Na tej podlagi in ob dejstvu, da je slednja vse od ustanovitve dalje imela te prostore v posesti in je z njimi tudi razpolagala, je razumljivo, da se je tudi direktor V.a.T. za najem zadevnega poslovnega prostora obrnil prav na direktorja prve tožene stranke in da je nato z njim tudi sklenil najemno pogodbo. Glede na navedeno bi prva tožena stranka mogla in morala vedeti, kaj se nahaja v spornem prostoru in bi morala nevarne stvari tudi ustrezno zavarovati. Izvedeni dokazi tudi sicer kažejo na to, da sta tako prva tožena stranka kot tudi direktor V.a.T. ob sklepanju najemne pogodbe dobro vedela, kaj se nahaja v tem prostoru, morda pa se pri tem le nista dovolj zavedala, kakšno nevarnost to predstavlja za ljudi in premoženje. Tako ni dvoma, da sporna sredstva ne bi bila last prve tožene stranke, sama sklenitev najemne pogodbe pa na to dejstvo tudi ni vplivala, saj je bil dan v najem le prostor. Na drugi strani pa prva tožena stranka najemnika o tem tudi ni obvestila skladno z 2.odst. 176.čl. ZOR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodne v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeno razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo in v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani vmesni sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je sprejelo izpodbijano odločitev in se vmesno sodbo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje pri sojenju ni zagrešilo ne očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati.

Glede na trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva tožena stranka v času škodnega dogodka res ni bila lastnica spornega prostora. Z.z.S. je nanjo prenesla objekt na R. 35 v T., torej tudi sporni prostor, ki se nahaja v sklopu tega objekta in je prva tožena stranka s tem objektom in tudi spornim prostorom razpolagala, saj ga je oddala v najem V.a.T.. Prva tožena stranka je bila imetnica oziroma uporabnica tudi spornega prostora, v katerem so bila shranjena fitofarmacevtska sredstva, ki jim je potekel rok uporabe, embalaža pa je bila korodirana, kar je povzročilo iztok in hlapenje snovi (kar je bilo ugotovljeno šele po nesreči 27.6.1996). Prva tožena stranka trdi, da ni bila lastnica stvari, ki so se v tem prostoru nahajale, bila pa je imetnica tega prostora, ki ga je oddala v najem in v tem prostoru so bila shranjena že omenjena stara fitofarmacevtska sredstva. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka vedeti, kaj se v njenih prostorih nahaja in prostor ustrezno zavarovati in označiti in se ne more razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem, da ni vedela, kaj je v prostoru shranjeno in je šle po nesreči ugotovila, da je prejšnja kmetijska trgovina ob preselitvi leta 1982 preselila v ta prostor stara fitofarmacevtska sredstva. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbi prič F.R., nekdanjega trgovca v kmetijski trgovini, ki je povedal, da so zaščitna sredstva prenesli v posebne prostore na R., in B.C., ki je povedal, da je kakšni dve leti pred nesrečo opazil, da je ta prostor zaprt z elementi, skozi špranje pa se je videlo neke kartone, prej pa je bila ta prostor prazen. Sodišče prve stopnje je torej imelo podlago za svoje zaključke v izvedenih dokazih in tega prva tožena stranka s pritožbo ni izpodbila.

Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo s tem, da je prostor z nevarnimi fitofarmacevtskimi sredstvi za tožnika predstavljal stvar s povečano nevarnostjo in je podana odškodninska odgovornost prve tožene stranke iz naslova imetništva nevarne stvari. Po določilu 1.odst. 174.čl. ZOR, ki se v konkretni zadevi uporablja na podlagi določila 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za imetnika pa se šteje lastnik stvari, pa tudi pravna oseba, ki ima pravico razpolaganja oziroma ji je stvar dana v začasno uporabo. Objekt na R. 35 v T., v katerem je bil tudi prostor s shranjenimi fitofarmacevtskimi sredstvi, je bila dan v upravljanje prvi toženi stranki, ki se je dogovorila za najem tega prostora z V.a.T., torej je s prostorom tudi razpolagala. Prva tožena stranka v pritožbi potrjuje, da je veterinarska ambulanta prevzela v uporabo prostor skupaj s snovmi, ki so se v njem nahajale. Po 1.odst. 176.čl. ZOR odgovarja namesto imetnika stvari enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, vendar pa odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je posledica kakšne skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril (2.odst. 176.čl. ZOR). V spornem prostoru so bile dejansko shranjene nevarne stvari, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po stališču sodne prakse so glede na lastnosti stvari kemična sredstva in kot taka tudi določena kmetijska zaščitna sredstva nevarne stvari. Za presojo, kdaj je neka stvar nevarna, niso pomembne le značilnosti same stvari, temveč tudi druge okoliščine, zlasti tiste, v katerih ljudje praviloma tako ali drugače prihajajo v stik z določeno stvarjo. Stvar je nevarna, če zaradi njenih lastnosti, položaja, načina in uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode, povečana nevarnost pa lahko obstoji, čeprav ne gre za neposredno uporabo stvari (npr. shranjene velike količine nevarnih snovi, kot je bilo v konkretnem primeru). Prva tožena stranka je imela shranjene v prostoru nevarne stvari, kar je predstavljalo za tožnika povečano nevarnost. Prostor je skupaj s shranjenimi starimi fitofarmacevtskimi sredstvi s korodirano embalažo, kar je povzročilo iztok in izhlapevanje,predstavljal za tožnika stvar s povečano nevarnostjo, zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za škodo po določilih 173.čl., 174.čl. in 2.odst. 176.čl. ZOR. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo se šteje, da izvira iz same stvari, oziroma dejavnosti, če pri tem ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari, v tem primeru prva tožena stranka, tega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka vedeti, kaj se v njenih prostorih nahaja in ta prostor ustrezno zavarovati in označiti in ga ob oddaji v najem pregledati, česar ni storila in je torej podana tudi njena krivdna odgovornost, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Drži, da je v.a. od prve tožene stranke prevzela v uporabo prostor, v katerem so se nahajale tudi nevarne stvari, vendar bi prva tožena stranka morala o tem opozoriti v.a., zato je tudi sama odgovorna za nastalo škodo tožniku. Sodišče prve stopnje je pri določitvi razmerja soodgovornosti tožnika pravilno upoštevalo, da bi moral pred pričetkom varjenja poskrbeti za varne delovne pogoje, česar ni storil, saj je sam povedal, da prostora pred pričetkom varjenja ni izpraznil, ker je ocenil, da gre za staro šaro. Torej ni storil vsega potrebnega, da bi škodo preprečil. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik delal z varilnim aparatom in ni storil vsega, kar bi moral in je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen njegov soprispevek k nastali škodi v višini 20% in se pritožbeno sodišče glede tega sklicuje na ugotovitve in zaključek sodišča prve stopnje. Pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (čl. 353 ZPP).

Prva tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ti niso bili potrebni, ker z odgovorom no ničesar prispeval odločitvi, zato sam nosi stroške odgovora na pritožbo.