Jedro

V primeru, ko gre za dolgotrajno brezposelnost, je pri ugotavljanju invalidnosti oz. preostale delovne zmožnosti potrebno izhajati iz dela, za katero ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo. Zadnje delo, ki ga je tožnica opravljala, preden je postala brezposelna, ne more biti edino relevantno za presojo zmožnosti opravljanja svojega poklica. „Svoj poklic“ je namreč širše opredeljen, kot pa je bil v prejšnjih predpisih (ZPIZ). Tedaj se je invalidnost ocenjevala le glede na delo, ki ga je zavarovanec opravljal neposredno pred nastankom invalidnosti oz., če je bilo za zavarovanca ugodneje glede na delo, ki ga je opravljal najmanj dve leti v zadnjih treh letih. Sedaj pa je potrebno upoštevati tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, prav tako tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila zmožnost opravljanja njenega poklica zmanjšana za več kot 50 %. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2012 in št. ... z dne 24. 7. 2012 ter, da se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče ni sledilo njenim navedbam. Osebi, ki je že dlje časa brezposelna ni mogoče kot njen poklic upoštevati zadnje delovno mesto, na katerega je bila razporejena, v konkretnem primeru gre za delo „pregledovalec sklopov“. V zvezi s tem se tožnica sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 251/2011, VIII Ips 210/2010 in VIII Ips 157/2011. V primeru tožnice bi bilo pri določitvi poklica potrebno upoštevati tudi invalidnost, pridobljeno po ZZRZI in iz tega izhajajoče omejitve kot tudi delovno anamnezo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 20. 1. 2012, ko ji kot zaposlitveni cilj določa „drugi delavci za preprosta dela“. V delu, ko sodišče obrazlaga, da naj bi invalidska komisija upoštevala tudi poklic RTV mehanika pa je sodba nesmiselna, nejasna ter sama s seboj v nasprotju, s čimer je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V nobenem od do sedaj podanih mnenj invalidskih komisij namreč ni zaznati, da bi komisija pri presoji ocenjevala tudi tožničin poklic RTV mehanika. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče najprej določi poklic ter ji nato skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) prizna pravico do invalidske pokojnine. Če je potrebno, naj se v postopek pritegne tudi ustreznega izvedenca s področja medicine dela.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnica (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 2. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Kot to izhaja iz listinske dokumentacije v spisu (pripravljalna vloga datirana s 3. 3. 2013), je tožnica uveljavljala odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke in priznanje pravice do invalidske pokojnine. ZPIZ-1 v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska). Skladno s 1. odstavkom 60. člena je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V 2. odstavku istega člena so določena stanja invalidnosti, na podlagi katerih se zavarovanec razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti. Pri presoji invalidnosti pa je bistven tudi svoj poklic. Tako je v 3. odstavku 60. člena določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Za ugotovitev invalidnosti je torej potrebno presojati zdravstveno stanje zavarovanca ter nadalje vpliv tega zdravstvenega stanja na zmožnost opravljanja svojega poklica.

V predsodnem postopku sta vprašanje invalidnosti ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 15. 2. 2012 in nato tudi invalidska komisija II. stopnje dne 18. 7. 2012. Komisiji ugotavljata, da gre pri tožnici za kronično bolečino v križu, za bolečine v vratu, SCC obojestransko zmerne stopnje, stanje po operaciji levo z recidivom, za poliartralgijo ter vratno ledveno spondilozo. Komisiji ugotavljata, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, to je „pregledovalec sklopov“, zato pri njej invalidnost ni podana.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno določili poklica, glede katerega se ugotavlja invalidnost. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, kar med strankama tudi ni sporno, da je tožnica že dlje časa brezposelna (vse od leta 1996 dalje). Nazadnje je bila zaposlena v času od 1. 5. 1995 do 13. 11. 1996 v A. d.d. B. in sicer je opravljala delo „pregledovalec sklopov“. Tožnica ima končano V. Stopnjo, smer RTV mehanik.

Kot to izhaja tudi iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja tudi tožnica, je v primeru, ko gre za dolgotrajno brezposelnost, pri ugotavljanju invalidnosti oz. preostale delovne zmožnosti potrebno izhajati iz dela, za katero ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo (tako tudi pritožbeno sodišče v zadevi Psp 189/2011 z dne 14. 6. 2011).

Glede na citirano sodno prakso, zadnje delo, ki ga je tožnica opravljala preden je postala brezposelna, ne more biti edino relevantno za presojo zmožnosti opravljanja svojega poklica. Svoj poklic je namreč širše opredeljen, kot pa je bil v prejšnjih predpisih (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Tedaj se je invalidnost ocenjevala le glede na delo, ki ga je zavarovanec opravljal neposredno pred nastankom invalidnosti oz., če je bilo za zavarovanca ugodneje glede na delo, ki ga je opravljal najmanj dve leti v zadnjih treh letih. Sedaj pa je potrebno upoštevati tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Invalidska komisija II. stopnje je, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, v obrazložitvi navajala tudi delovno anamnezo tožnice, ki je bila podana na zavodu za zaposlovanje dne 20. 1. 2012, torej da ima V. stopnjo smer RTV mehanik. Ker je bila po ugotovitvah invalidske komisije tožnica zmožna za delo „pregledovalec sklopov“, komisija v nadaljevanju ni ugotavljala, ali bi bila tožnica v okviru svojega poklica zmožna opravljati katero drugo delo. Tožnica pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje prav tako pa tudi v pritožbi niti ne navaja oziroma zatrjuje, da zaradi njenih zdravstvenih težav ni zmožna niti za delo, za katerega ima strokovno izobrazbo. Skladno s 1. odstavkom 7. člena ZPP pa morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Glede sklicevanja tožnice na status invalida po določilih ZZRZI, pa je že sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da gre pri ugotovljeni invalidnosti po navedenem predpisu in po določbah ZPIZ-1 za dva popolnoma različna postopka in s tem v zvezi tudi za različne pravice.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so pri tožnici nedvomno izkazane zdravstvene težave, predvsem gre za težave, povezane s hrbtenico. Kot izhaja iz podanih izvedenskih mnenj invalidskih komisij, pri presoji katerih je sodeloval tudi specialist ortoped, in pa tudi iz izpovedbe zaslišanega osebnega zdravnika, gre pri tožnici za kronično bolečino v križu in vratu oz. kot je to izpovedal tudi osebni zdravnik, gre za mišično skeletne težave, s tem da je tožnica sposobna za lažje delo brez fizičnih obremenitev. Iz prepričljivega mnenja obeh invalidskih komisij in tudi iz izpovedbe osebnega zdravnika ne izhaja, da bi pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, prav tako tudi ne, da bi bila zmožnost opravljanja njenega poklica zmanjšana za več kot 50 %. Glede morebitnih omejitev pri delu, na kar opozarja osebni zdravnik, pa je omenjeno vezano na ugotavljanje III. kategorije invalidnosti. Glede vprašanja, ali je podana III. kategorija invalidnosti, torej ali je tožničina zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zadevo presojalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, torej zgolj glede vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je torej odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kar nenazadnje tožnica v pritožbi tudi ne izpodbija.

Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča pri tožnici ni podano dejansko stanje, kot je urejeno v 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, torej ne gre za I. kategorijo invalidnosti, prav tako tudi ne za stanje po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, torej za II. kategorijo invalidnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.