Jedro

Ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov, in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločil, da se tožniku kot dolžnikovemu dolžniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupni višini 45.510,00 EUR. Obveznosti so razvidne iz odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, DT 4934-37945/2018-2 z dne 4. 6. 2018, vročene 7. 6. 2018. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jim ima dolžnikov dolžnik pri banki A. D.D. Slednja opravi rubež do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Banka A. d.d. na dan prejema sklepa zarubi denarna sredstva tožnika do višine dolga po sklepu na način, ki ga navaja. Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnik kot dolžnikov dolžnik ni poravnal obveznosti do davčnega dolžnika B. D.O.O., po odločbi DT 4934-37945/2018-2 z dne 4. 6. 2018, zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 so iz davčne izvršbe izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz 159. člena ZDavP-2, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec. Poleg tega banka oziroma hranilnica upošteva tudi omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe.

3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je organ prve stopnje 14. 11. 2017 izdal sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, s katerim je dolžniku zavezanca za davek, to je tožniku, prepovedal izplačilo terjatev, ki jih ima zavezanec za davek (davčna dolžnica) do njega v skupnem znesku 45.500,00 EUR. Prvostopenjski organ je 21. 12. 2017 po opravljenem davčno inšpekcijskem nadzoru zavezancu za davek (davčni dolžnici) izdal odločbo DT 0610-4519/2017-14-08-520-02, s katero ji je odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost, davek od drugih dohodkov in davek od dohodkov pravnih oseb. Nadalje je prvostopenjski organ 2. 3. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 4934-37945/2018-1 08-721-10, s katerim je odločil, da se zoper davčno dolžnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupni višini 62.079,24 EUR in sicer z rubežem dolžničinih terjatev, ki jih ima do tožnika kot njenega dolžnika, tožniku pa je naložil, da zarubljeni znesek dolga v višini 45.500,00 EUR plača na predpisan račun prvostopenjskega organa. Slednji sklep je bil tožniku (po pooblaščenki za vročanje) vročen 7. 3. 2018, iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi zoper sklep v skladu s 174. členom ZDavP-2 vložil ugovor. Ker se tožnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi z dne 2. 3. 2018, je prvostopenjski organ na podlagi 175. člena ZDavP-2 izdal odločbo DT4934-37945/2018-2 z dne 4. 6. 2018, s katero je tožniku naložil, da v 15 dneh po prejemu odločbe plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi v višini 45.500,00 EUR. Odločba je bila tožniku (po pooblaščenki za vročanje) vročena 7. 6. 2018, vendar zoper njo tožnik ni vložil pritožbe. Ker tožnik v roku, določenem v odločbi z dne 4. 6. 2018, obveznosti ni poravnal, je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijanega sklepa zoper tožnika začel postopek davčne izvršbe. Drugostopenjski organ kot bistveno izpostavlja, da obstoja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. V zvezi z tožnikovimi ugovoru, ki se nanašajo na obstoj dolga do davčne dolžnice, pa ugotavlja, da ne gre za ugovor, ki bi ga tožnik lahko uveljavljal v tem pritožbenem postopku. Navedeni ugovor se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi, česar pa tožnik ni storil. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit. 4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. V tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnik navaja, da so mu bile v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim organom kršene osnovne človekove in ustavne pravice do izjave, do sodelovanja v postopku oziroma do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva (člena 22 in 23 Ustave RS, člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP). Napačne so ugotovitve davčnega organa v izpodbijani odločbi, da tožnik ni poravnal obveznosti do davčnega dolžnika B. d.o.o. po odločbi DT 4934-37945/2018-2 v višini 45.510,00 EUR, saj tožnik do omenjenega dolžnika nima nobenih odprtih oz. neporavnanih obveznosti. Navedeno je razvidno iz kontne kartice z dne 7. 5. 2019, ki jo je tožnik že priložil k pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Iz slednje izhaja, da je tožnik zadnjo obveznost do dolžnika B. d.o.o. poravnal že 11. 12. 2017. Z omenjeno družbo tožnik v letu 2018 tudi ni več poslovno sodeloval. Kot dokaz, da med tožnikom in družbo B. d.o.o. ne obstojajo nobene odprte neplačane obveznosti, je tožnik poleg izpiska iz poslovnih knjig predlagal tudi zaslišanje zakonitega zastopnika družbe B. d.o.o. C.C. in zakonite zastopnice tožnika D.D.. Prvostopenjski organ nobenega od predlaganih dokazov ni izvedel, s čimer je tožniku odvzel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odločitev drugostopenjskega organa, da kot relevantno presoja le obstoj izvršilnega naslova, pomeni, da je pravica tožnika do izjave v postopku le navidezno uresničena. Celoten postopek pred upravnimi organi je bil izveden enostransko, brez dejanskega sodelovanja tožnika, kar pa ne ustreza tožnikovi ustavno zagotovljeni pravici do izjave v postopku, ki je del ustavno varovane pravice do enakega varstva pravic (člen 22 Ustave RS). Tožniku je bila tako kršena tudi pravica do pravnega sredstva (člen 23 Ustave RS). Pravno sredstvo (pritožba) je bila zgolj navidezno pravno sredstvo.

5. Tožnik nadalje pojasnjuje, da ne ve, na kaj bi se znesek v višini 45.500,00 EUR sploh lahko nanašal. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, kaj naj bi ta znesek sploh predstavljal, niti to ni razvidno iz odločbe, na katero se prvostopenjski organ sklicuje v izpodbijanem sklepu. Sporen oziroma v celoti neizkazan je sam obstoj predmetne obveznosti, zato tožnik meni, da je verjetno izkazal, da je omenjena terjatev v poslovnih knjigah davčnega dolžnika fiktivna oz. da ne obstoji. Tožnik se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS (npr. I U 1027/2014, II U 95/2011), iz katere izhaja, da dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan ali da je terjatev sporna, zaradi česar meni, da stališče drugostopenjskega organa ni pravilno. Kot dokaz predlaga tudi zaslišanje prič D.D. in C.C.. V navedenem postopku davčne izvršbe tožnik nastopa zgolj kot dolžnik davčnega dolžnika (torej dolžnikov dolžnik), pri čemer ne obstoji nobena dejanska podlaga (sodba, ipd.), da terjatev sploh obstoji. Tožnik navaja, da se je v postopku izvršbe znašel zgolj zato, ker davčni organ domneva, da nekaj dolguje davčnemu dolžniku, za kar pa ne obstoja nobena pravno relevantna podlaga. Pri tem opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS I U 363/2015 ter na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/13-12 ter navaja, da je več kot očitno, da naj bi tožnikova obveznost do davčnega dolžnika izhajala (če bi obstojala) iz civilno pravnega razmerja ter da o njej ni bilo nikoli odločeno s pravnomočnim izvršilnim naslovom.

6. Tožnik tudi poudarja, da se je dejansko z navedenim postopkom prvič seznanil šele z izpodbijanim sklepom. Prejšnje odločbe tožniku niso bile vročene in z njimi posledično ni bil seznanjen. V navedenem postopku je podal ugovore, ki jih sodna praksa dopušča, vendar jih upravni organi sploh niso obravnavali. S tem so bile storjene absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi in postopek ustavi oziroma podredno, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. Ponovno poudarja, da ugovori o obstoju terjatve niso ugovori, ki jih lahko tožnik uveljavlja v tem postopku, temveč gre za ugovore, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev. Zoper slednjega je imel tožnik možnost ugovora, ki pa je ni izkoristil. Glede tožbenih navedb, da se je tožnik z navedenim postopkom prvič seznanil šele z izpodbijanim sklepom, tožena stranka ugotavlja, da gre za tožbene novote, ki jih tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni podal. Odločba z dne 4. 6. 2018, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila tožniku vročena po pooblaščenki za vročenje, družbi E. d.o.o., kar izhaja iz pooblastila, ki se nahaja v spisu zadeve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10. S pritožbo zoper sklep o izvršbi in posledično s tožbo v upravnem sporu, katerega predmet je presoja njegove pravilnosti in zakonitosti, ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDav-2), v obravnavanem primeru odločbe, ki je bila tožniku izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2. Uveljavljajo se lahko le ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, teh pa tožnik v tožbi ne uveljavlja, pač pa ugovarja obstoju same terjatve po sklepu o davčni izvršbi na terjatev dolžnika in s tem (posredno) zakonitosti izvršilnega naslova. To pa niso ugovori, ki bi jih lahko uveljavljal v tem postopku, temveč gre za ugovore, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v konkretnem primeru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018. Iz slednjega med drugim izhaja, da se davčna izvršba zoper dolžnika B., d.o.o. opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do F. d.o.o. to je tožnika na podlagi: - pogodbe, posojilo z dne 17. 2. 2016, datum dokumenta 17. 2. 2016, znesek terjatve 15.000,00 EUR, datum zapadlosti 18. 2. 2016; - faktura, oznaka dokumenta 135, datum dokumenta 20. 9. 2017, znesek terjatve 30.500,00 EUR, datum zapadlosti 20. 10. 2017. Tožnik zoper navedeni sklep (z dne 2. 3. 2018) pritožbe, v kateri bi lahko uveljavljal navedene ugovore, ni vložil. Prav tako ni vložil pritožbe zoper na podlagi 175. člena ZDavP-2 izdano odločbo z dne 4. 6. 2018. Slednja tako predstavlja izvršilni naslov, katerega tožnik (torej njen obstoj) v postopku izvršbe (na podlagi tega izvršilnega naslova) ne more (več) izpodbijati.

11. Davčni organ je v obravnavani zadevi tako postopal pravilno in v skladu z določbami ZDavP-2. Iz tožnikovih ugovorov pa izhaja, da tožnik meni, da bi moral davčni organ v obravnavani zadevi v postopku izvršbe presojati (tudi) tožnikove ugovore, ki se nanašajo na obstoj same terjatve (torej denarne terjatve dolžnika do tožnika). Tako tožnikovo stališče pa ni pravilno. V izvršilnem postopku namreč ni več mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Neutemeljeno je pri tem tožnikovo sklicevanje na sodno prakso, ki jo navaja (I U 1027/2014, II U 95/2011, I U 363/2015), saj se omenjena nanaša na primere v postopkih, ko je dolžnikov dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi po 174. členu ZDavP-2. To pa tožnik v obravnavi zadevi ni storil, saj zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018 ni vložil pritožbe (v kateri bi lahko uveljavljal ugovore, ki jih uveljavlja v tem postopku, to je o neobstoju dolga do dolžnika). Na enak primer se nanaša tudi odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik (U-I-6/13-12 z dne 11. 2. 2016).

12. Iz navedenih razlogov, ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov (odločba z dne 4. 6. 2018), in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva. Tožniku tako ni bilo kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj gre v primerih, na katere se sklicuje, za drugačno situacijo, kot v obravnavani zadevi. Prav tako tožniku ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj je tožnik zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, utemeljenost katere je presojalo sodišče, ki pa je ugotovilo, da tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

13. Ker v navedenem postopku tožnik ugovorov glede obstoja samega izvršilnega naslova ne more več uveljavljati, je nepomemben dokazni predlog tožnika za zaslišanje prič, ki jih je predlagal v pritožbi in jih predlaga tudi v tožbi. V obravnavani zadevi je namreč relevantno le, da obstoja sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018, zoper katero tožnik ni vložil pritožbe in tudi izvršilni naslov, to je odločba z dne 4. 6. 2018, zoper katero tožnik prav tako ni vložil pritožbe. Tožnik v tožbi sicer navaja, kar v pritožbi ni navajal, da omenjenih dveh aktov ni prejel, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami davčnega organa, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Zato sodišče navedene tožnikove ugovore kot pavšalne zavrača. 14. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa bistvenih kršitev pravil postopka ni našlo in tudi ne kršitve ustavnih pravic, na katere se tožnik sklicuje, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O stroških postopka je odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so v zadevi relevantna, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).