Jedro

Republika Kosovo je z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav razglašena za varno izvorno državo. Spora ni o tem, da je tožnik državljan Kosova, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi kriterij iz 2. alinee navedene določbe, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Republika Kosovo zanj ni varna izvorna država. Ravno nasprotno: na osebnem razgovoru je povedal, da so policisti obravnavali incident, ki ga opisuje v prošnji in na osebnem razgovoru, in da so mu obljubili svoje posredovanje. Na ustrezne varnostne razmere pa nenazadnje, kot prav tako pravilno ugotavlja že pristojni organ, kaže tudi zaporna kazen, ki je bila po tožnikovih navedbah izrečena in ki jo prestaja njegov domnevni napadalec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 22. 11. 2017 pri Ministrstvu za notranje zadeve kot pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter da je bil 19. 12. 2017 s tožnikom kot prosilcem opravljen osebni razgovor. Na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi podatkov, ki jih je pristojni organ pridobil uradoma, ter ob upoštevanju določb 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pristojni organ ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj pogojev za mednarodno zaščito tožnik očitno ne izpolnjuje. Že tožnikove navedbe o sporu in o grožnjah s strani A.A. vzbujajo pri pristojnem organu močan dvom v njihovo resničnost, pa tudi če bi bile resnične, tožniku trenutno in v bližnji prihodnosti ne preti nevarnost s strani te osebe, ki je v zaporu in naj bi bila obsojena na pet do šest let zaporne kazni, kar pomeni, da še lep čas ne bo izpuščena na prostost in torej ne bo ogrožala prosilca. Drugih težav pa tožnik po lastnih navedbah ni imel, zato je očitno, da pogojev za mednarodno zaščito iz 20. člena ZMZ-1 ne izpolnjuje.

3. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da tožnik prihaja s Kosova in torej iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Republike Kosovo, o čemer pristojni organ ne dvomi. Še zlasti ne dvomi zato, ker je iz dokumentacije, ki so jo posredovali nemški organi, razvidno, da je tožnik tudi v Nemčiji, ko je zaprosil za azil, navedel iste osebne podatke in ga je Nemčija tudi tja deportirala. V tožnikovih navedbah pa tudi ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država. Tožnik namreč ni uspel izkazati, da ga organi Republike Kosovo niso sposobni zaščititi pred morebitnim napadom s strani A.A. Tožnik je v postopku povedal, da se je po napadu s strani omenjene osebe oglasil na policijski postaji, kjer so sestavili zapisnik in obljubili, da bodo na omenjeno osebo pozorni. Poleg tega naj bi bil A.A. v zaporu zaradi prekupčevanja z drogo, kar kaže na to, da se na Kosovu preganja in kaznuje storilce kaznivih dejanj ter da zato ni razlogov za dvom, da bodo pristojni organi ukrepali tudi v primeru, če bo tožnik imel s A.A. težave. Glede na povedano so po presoji pristojnega organa podani razlogi za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 5. alinee prvega odstavka 49. člena v povezavi z 2. alineo 52. člena ZMZ-1. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, saj meni, da pristojni organ ni pravilno uporabil navedenih določb ZMZ-1 in da je torej nepravilno uporabil materialno pravo. Iz prošnje za mednarodno zaščito je namreč razvidno, da tožnik prihaja iz predmestja Kosovske Mitrovice, ki spada v severni del Kosova in s tem v območje, kjer še vedno obstajajo posebni varnostni ukrepi. Glede na to ne gre za varno območje in zato imajo tudi slovenske ustanove še zmeraj zadržke za potovanja v posamezne dele države in svetujejo previdnost. Na previdnost opozarja tudi velika večina držav EU in druge države, npr. Kanada, iz česar je mogoče sklepati, da Kosova kot celote ni mogoče šteti za varno izvorno državo, tudi ne v smislu tožnikovega domicila in v smislu Odloka in je zato uporaba pravne podlage za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito nepravilna.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru navaja, da je Slovenija, tako kot večina ostalih držav članic EU, razglasila Republiko Kosovo za varno državo. Kljub razglasitvi ima tožnik v postopku še vedno možnost izkazati tehtne razloge, iz katerih ta država zanj ni varna izvorna država. Teh in takšnih razlogov pa tožnik ni uspel izkazati in obenem tudi ni niti izrecno niti po smislu uveljavljal splošnih varnostnih zadržkov kot razlog za nemožnost vrnitve. Zato te navedbe v tožbi pomenijo tožbeno novoto v smislu določb Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in to nedovoljeno, saj tožnik ne pojasni, zakaj splošne varnostne situacije kot razlog za nemožnost vrnitve ni uveljavljal že v upravnem postopku.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Pri tem se skladno s spisi in ob upoštevanju določb 20. člena ZMZ-1, ki jih pristojni organ v celoti povzame na 3. strani obrazložitve, po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za mednarodno zaščito očitno ne izpolnjuje, saj ne navaja (in še manj izkazuje) okoliščin, ki se po določbah citiranega člena zahtevajo za priznanje statusa begunca oziroma za priznanje subsidiarne zaščite.

9. Pravilno pa se po presoji sodišča ugotavlja tudi, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alinee 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: 1. če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in 2. če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena).

10. Republika Kosovo je z Odlokom Vlade nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Spora tudi ni o tem, da je tožnik državljan Kosova, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že pristojni organ, tudi kriterij iz 2. alinee, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Republika Kosovo zanj ni varna izvorna država. Ravno nasprotno: na osebnem razgovoru je povedal, da so policisti obravnavali incident, ki ga opisuje v prošnji in na osebnem razgovoru, in da so mu obljubili svoje posredovanje. Na ustrezne varnostne razmere pa nenazadnje, kot prav tako pravilno ugotavlja že pristojni organ, kaže tudi zaporna kazen, ki je bila po tožnikovih navedbah izrečena in ki jo prestaja njegov domnevni napadalec A.A. Ob takšnih navedbah in opisu okoliščin, ki jih vsebuje prošnja in ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru, pa se obenem pokaže, da povsem splošne tožbene navedbe o razmerah na Kosovu za odločitev niso pravno pomembne ter da zato, ker pristojni organ okoliščin, ki se navajajo v tožbi, ni upošteval pri odločanju, izpodbijana odločba ni nezakonita niti ni v nasprotju z mednarodnim pravom in pravom EU, kot se zatrjuje v tožbi.

11. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.