Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanka pri soočenju z obsojencem izjavila, da je v obsojencu prepoznala osebo, ki je bila v njihovi hiši, je v nasprotju s podatki spisa, saj oškodovanka, ki je bila zaslišana le v preiskavi, ne pa tudi na glavni obravnavi, z obsojencem sploh ni bila soočena.

Izrek

Ob reševanju zahteve obs. A.S. za varstvo zakonitosti se sodba TS v M., enote v M., z dne 15.6.1994, ter sodba Višjega sodišča v M., z dne 16.11.1994, razveljavita v odločbi o krivdi obsojenca za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po čl.166/I tč.1 KZ-77, v odločbi o kazni, določeni obsojencu za to kaznivo dejanje, v odločbi o enotni kazni ter v odločbi o stroških kazenskega postopka ter se v tem obsegu vrne zadeva Okrožnemu sodišču v MS v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo TS v M., enote v M., z dne 15.6.1994, je bil obs. A.S. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl.166/I tč.1 KZ-77, nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl.171/I KZ-77, kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl.186/I v zvezi s čl.187 tč.3 KZ-77 in kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po čl.224/II in I KZ-77. Z upoštevanjem posameznih določenih kazni in kazni 2 let in 6 mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo TS v M., enote v P., z dne 24.12.1993, je obsojencu po čl.49/I Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) izreklo enotno kazen 4 let zapora. V izrečeno kazen je vštelo prestano kazen od 4.8.1993 od 8.ure dalje. Višje sodišče v M. je s sodbo z dne 16.11.1994, pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 13.7.1995 je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, da VS RS razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj mu izreče bistveno milejšo kazen za kazniva dejanja, razen za kaznivo dejanje pod tč.I/1, katerega ni storil. Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po določilu 420.člena ZKP vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz vsebine obsojenčeve zahteve pa izhaja, da jo vlaga prav zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da je bilo premalo upoštevano, da je kazniva dejanja storil v vinjenem stanju, zaradi česar bi moral zaradi ocene stopnje njegove kazenske odgovornosti podati izvedensko mnenje izvedenec psihiatrične stroke, upoštevano pa tudi ni bilo, koliko so k storitvi kaznivih dejanj pripomogli oškodovanci, neutemeljeno pa se mu očita povratništvo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa - kot je že navedeno - ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi številne kršitve določb kazenskega postopka, in sicer kršitve določil III.odstavka 168.člena, II.odstavka 186.člena, 179 - 181.člena in 238. člena Zakona o kazenskem postopku, ne da bi zatrjevane kršitve v zahtevi obrazložil. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, v kateri pa mora tudi pojasniti, na kakšen način je bil zakon prekršen. Ni pa mogoče pritrditi izvajanjem obsojenca, da je bil kršen Zakon o kazenskem postopku, ker ni imel zagovornika, katerega bi mu moralo sodišče postaviti po uradni dolžnosti. Po določilu II.odstavka 70.člena ZKP/1977, ki je veljal v času kazenskega postopka zoper obsojenca, je moral imeti obtoženec zagovornika ob vročitvi obtožnice le v primeru, če je bil obtožen kaznivega dejanja, za katero se je smela po zakonu izreči kazen 10 let zapora ali kakšna hujša kazen. Za nobeno od kaznivih dejanj, katerih je bil obsojenec spoznan za krivega, pa ni bila predpisana taka kazen.

VS RS je ugotovilo, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti razen glede dejanja pod tč. I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena. Pri odločanju o obsojenčevi zahtevi glede dejanja, ki naj bi ga storil v noči na 24.6.1993 v M., na škodo M. in N.Š., pa je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Obsojenec, ki je izvršitev večine kaznivih dejanj priznal - priznal ni le izvršitve dejanj na škodo Š. ter na škodo I.O. - je v zagovoru povedal, da misli, da je bil takrat doma v T. Sodišče prve stopnje je - kot izhaja iz razlogov sodbe na strani 4 - ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje tudi na škodo Š. na podlagi določne in prepričljive izpovedbe obeh oškodovancev, torej M.Š. in N.Š., ter tudi na podlagi izjave oškodovanke N.Š. ob soočenju z obsojencem, da je v njem prepoznala osebo, ki je vlomila v njihovo hišo. Pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbi obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa je v zvezi z obsojenčevim zatrjevanjem, da tega dejanja ni storil zato, ker je bil šele 8.6.1993 po operaciji vranice in leve ledvice odpuščen iz bolnišnice in da je bil vse do konca junija 1993 doma, kar bi lahko potrdila njegova sestra M.S., ocenilo, da ni nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi zato, ker je bilo kaznivo dejanje na škodo Š. storjeno znatno po obsojenčevem prihodu iz bolnišnice.

VS RS, ko je ocenjevalo pravnomočno sodbo tudi v okviru določila 427.člena ZKP, pa je ugotovilo, da na podlagi izpovedb prič M.Š. in N.Š. vendarle ni mogoč tako zanesljiv sklep o tem, da je tudi to dejanje storil obsojenec. Iz izpovedbe priče M.Š., katera je bila ocenjena za določno in prepričljivo, namreč le sledi, da je nekdo v njihovo hišo vlomil, priča M.Š. pa ni vedel niti povedati, kako so policisti ugotovili, da je dejanje storil prav obsojenec. Glede sklepa o zanesljivosti izpovedbe priče N.Š. pa je potrebno opozoriti na vsebino njene ustne ovadbe z dne 24.6.1993, ko je povedala, da je storilec prišel v hišo v času njene in moževe odsotnosti, ni pa tedaj opisala storilca. To pa je storila dne 22.7.1993, ko je - kot izhaja iz uradnega zaznamka - podrobno opisala storilca, kot moškega srednjih let, ozkega obraza, s plešo, oblečenega v karirasto moško srajco s kratkimi rokavi, jeans hlače in v športne copate črne barve. Njena izjava o tako podrobnem opisu storilca, kakor tudi vsebina zapisnika o identifikacijskem postopku z dne 22.7.1993, opravljenem na Policijski postaji v MS, pa vendarle nista tako prepričljiva, saj je N.Š., zaslišana kot priča dne 8.11.1993, izpovedala, da zaradi teme storilca ni videla v obraz, temveč da je bil storilec po senci sodeč visok suh moški s plešo na temenu. Zastavlja se torej vprašanje, kako je lahko priča N.Š., ki je videla storilca v temi, pri "identifikacijskem postopku" storilca tako dobro opisala.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanka N.Š. pri soočenju z obsojencem izjavila, da je v obsojencu prepoznala osebo, ki je bila v njihovi hiši, pa je v nasprotju s podatki spisa, saj oškodovanka,ki je bila zaslišana le v preiskavi, ne pa tudi na glavni obravnavi, z obsojencem sploh ni bila soočena.

VS RS je zato na podlagi določila 427.člena ZKP razveljavilo sodbi v odločbi o krivdi obsojenca za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1.točki I.odstavka 166.člena KZ-77, katerega sestavni del je tudi dejanje, ki naj bi ga storil obsojenec na škodo Š., taka odločitev pa je narekovala tudi razveljavitev odločbe o kazni, določene za to kaznivo dejanje, odločbe o enotni kazni in odločbe o stroških kazenskega postopka.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišati pričo N.Š., in sicer zlasti o tem, kako je lahko v temi prepoznala obsojenca kot osebo, ki je bila v njeni hiši. Preveriti pa bo potrebno tudi obstoj alibija, na katerega se je obsojenec skliceval že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa tudi v zagovoru je že trdil, da je bil v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje na škodo Š., doma, ter ugotoviti, ali je bil obsojenec res operiran in po operaciji odpuščen iz bolnišnice dne 8.6.1993. O tem, ali se je do konca meseca junija 1993 nahajal le doma, pa bo potrebno zaslišati kot pričo M.S., katere zaslišanje je obsojenec prav tako predlagal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.