Jedro

Upniki stečajnega dolžnika se ne morejo poljubno udeleževati samega stečajnega postopka z različnimi predlogi in pobudami, ampak je njihova udeležba omejena na določena dejanja, ki morajo biti pravočasno opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo vloge upnika M. P. in pridruženega predlagatelja upnika R. z dne 26. 01. 2010 in 14. 01. 2010 z dopolnjeno vlogo z dne 19. 03. 2010. Zoper sklep se je upnica R. pravočasno pritožila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za izvedbo in postopek stečaja nad dolžniki je do 1. 10. 2008 urejal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami, v nadaljevanju ZPPSL). Po prenehanju veljavnosti ZPPSL pa ureja postopke insolventnosti ZFPPIPP, določbe katerega se uporabljajo tudi za predmetni postopek (2. odst. 493. člen v zvezi s 2. točko 1. odst. 495. člena ZFPPIPP).

Po določbi 2. odst. 493. člena ZFPPIPP se sicer v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, tudi po 1. 10. 2008 uporabljajo predpisi, ki so se zanje uporabljali do 1. 10. 2008, razen če ni v oddelku 10.1 ZFPPIPP drugače določeno.

Stečajni postopek po svoji naravi predstavlja postopek generalne izvršbe. Značilnost tega postopka je predvsem v tem, da gre za hkraten, torej enoten postopek med stečajnim dolžnikom in vsemi njegovimi upniki, ki ga opravlja sodišče s ciljem, da pridejo upniki do sorazmernega poplačila svojih terjatev. Stečajni postopek se praviloma konča s prenehanjem dolžnika po (delnem) poplačilu upnikov iz razdelitvene mase.

Stečajni postopek je torej sodni postopek, ki ga zgoraj navedena zakona podrobno urejata. Sodne odločbe so lahko nične, vendar jih lahko odpravljajo le sodišča sama po posebnem postopku in ustavno sodišče ob reševanju ustavne pritožbe (dr. Janez Šinkovec: Načelo delitve oblasti, Podjetje in delo, št. 2 objavljena 10.5.1993). To pomeni, da je nične sodne odločbe (nezakonite) mogoče odpravljati v predpisanem vnaprej določenem postopku (rednih ali izrednih pravnih sredstev).

Drži pritožbena trditev, da je eno od načel stečajnega prava načelo enake obravnave upnikov. Ravnanja, ki bi nasprotovala temu načelu, pa so nična, kot to izhaja iz komentarja 10. člena ZPPSL (Zakon o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji s komentarjem, avtorja dr. Janeza Šinkovca, Ljubljana 1999). Vendar v nadaljevanju avtor komentarja navaja, da gre le za omejeno ničnost. To pomeni, da je odpravo morebitnih ničnih ravnanj stečajnih organov mogoče doseči le v okviru možnosti, ki so na razpolago v samem stečajnem postopku. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je mogoče ničnost teh dejanj uveljavljati kadarkoli med stečajnim postopkom, ker ničnost "ne zastara". Odločitve stečajnega sodišča v stečajnih postopkih ne predstavljajo pogodb, zato je materialnopravno nepravilno sklicevanje na določbe Obligacijskega zakona, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti pogodb ne ugasne (93. člen).

Takšno stališče pritožnika je tudi v nasprotju s 4. odst. 11. člena ZPPSL oziroma 3. odst. 121. člena ZFPPIPP, ki določa, da predlogov, izjav in ugovorov ne more dati oziroma vložiti, kdor je zamudil rok oziroma izostal z naroka, na katerem bi jih moral dati oziroma vložiti. Navedena določba uzakonja prekluzijo navedb in ugovorov, v njej pa je izraženo načelo ekonomičnosti postopka, ki je tudi eno od načel insolvenčnega prava, ki je enakovredno načelu enake obravnave upnikov.

Navedena določba tudi pomeni, da se upniki stečajnega dolžnika ne morejo poljubno udeleževati samega stečajnega postopka z različnimi predlogi in pobudami, ampak je njihova udeležba omejena na določena dejanja, ki morajo biti pravočasno opravljena. ZPPSL je tako določal, da si upnik stečajnega dolžnika lahko zagotovi poplačilo iz stečajne mase le s pravočasno prijavo terjatve. Prav tako je določal, da lahko upnik nasprotuje terjatvi, ki jo je priznal stečajni upravitelj, le s pravočasnim prerekanjem te terjatve na naroku za preizkus terjatev in v primeru pravočasnega prerekanja s pravočasno vložitvijo tožbe na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve. ZPPSL je predvideval, da je upnik lahko nasprotoval osnutku glavne delitve z ugovorom, podanim na naroku za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev. Proti sklepu o glavni delitvi pa je imel možnost pritožbe. Za druga dejanja pa upniki v stečajnem postopku niso aktivno legitimirani.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil izdan sklep o glavni delitvi z dne 13. 02. 2006, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg 28/2006 z dne 21. 04. 2006, ki je zavrnilo pritožbo proti sklepu o glavni delitvi. Pravnomočen sklep o glavni delitvi pa predstavlja samostojen izvršilni naslov, kar pomeni, da lahko upnik, če stečajni upravitelj ne opravi izplačila na podlagi sklepa o glavni delitvi, predlaga izvršbo.

Pritožnik se je kot upnik s svojo vlogo z dne 14. 01. 2010 pridružil predlogu upnika M.P. za ugotovitev ničnosti. Pri tem ni navedel bolj konkretno kateri vlogi. Svojo vlogo je po pozivu sodišča prve stopnje z dne 11. 03. 2010 dopolnil tako, da je navedel, da se pridružuje navedbam upnika P. v njegovi vlogi z dne 19. 03. 2010. V vlogi z dne 19. 03. 2010 je upnik P. navajal, da je stečajni upravitelj 134 upnikom neutemeljeno priznal prijavljene terjatve, na podlagi česar so neutemeljeno ti upniki dobili poplačilo iz stečajne mase, v posledici tega pa so bili neutemeljeno privilegirani. Po stališču upnika P. naj bi bilo tako ravnanje stečajnega upravitelja in stečajnega senata nično, saj je v nasprotju z načelom enakosti upnikov. Predlagal je, da sodišče prve stopnje zatrjevano nično ravnanje odpravi in ponovno preizkuša terjatve in sprejme nov sklep o glavni razdelitvi.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da ne ZPPSL ne ZFPPIPP ne dajeta možnosti upnikom, da izpodbijajo pravnomočen sklep o glavni delitvi, kakor tudi ne, da na novo prerekajo že preizkušene terjatve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je vlogo pritožnika z dne 14. 01. 2010 zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. člen ZFPPIPP).