Jedro

Jedro

Toženka je pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).

Toženka je pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).

Izrek

Izrek

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

O izpodbijanem sklepu

1.Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je po uradni dolžnosti na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) omejila gibanje tožniku, ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. (1. točka izreka). Tožniku je toženka omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna in sicer od 2. 9. 2024 od 14:15 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 2. 12. 2024 do 14:15, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

1.Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je po uradni dolžnosti na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) omejila gibanje tožniku, ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. (1. točka izreka). Tožniku je toženka omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna in sicer od 2. 9. 2024 od 14:15 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 2. 12. 2024 do 14:15, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Toženka je ugotovila: da je tožnik 5. 5. 2022 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji; da je bil postopek s sklepom št. 2142-1741/2022/3 (1222-07) z 19. 5. 2022 ustavljen; da je bil tožnik 6. 3. 2023 v skladu z Uredbo (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v eni od držav vložil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Uradni list EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2023, v nadaljevanju: Dublinska uredba) vrnjen s strani Zvezne republike Nemčije; da je tožnik 16. 3. 2023 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek z drugo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/17 (1222-07) s 24. 3. 2023; da je bil 29. 6. 2023 tožnik drugič vrnjen po Dublinski uredbi, tokrat s strani Švicarske konfederacije; da je tožnik 26. 7. 2023 podal še tretjo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek s tretjo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/28 (1222-13) z 22. 8. 2023; da je bil tožnik 27. 8. 2024 po prestani zaporni kazni nastanjen v Center za tujce; da je tožnik 29. 8. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju Zahtevek 1); da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 obsojen, da je storil kaznivo dejanja spolnega nasilja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika, za kar mu je bila izrečena enoletna zaporna kazen, ki jo je prestajal od 27. 8. 2023 do 27. 8. 2024; da je bila tožniku izrečena v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 62029/2023 z dne 8. 8. 2024 tudi stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let: da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 postala izvršljiva 27. 8. 2024; da je Zahtevek 1 podal po tem, ko je bil 27. 8. 2024 po prestani kazni iz Zapora za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Ljubljana pripeljan in nastanjen v Center za tujce.

2.Toženka je ugotovila: da je tožnik 5. 5. 2022 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji; da je bil postopek s sklepom št. 2142-1741/2022/3 (1222-07) z 19. 5. 2022 ustavljen; da je bil tožnik 6. 3. 2023 v skladu z Uredbo (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v eni od držav vložil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Uradni list EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2023, v nadaljevanju: Dublinska uredba) vrnjen s strani Zvezne republike Nemčije; da je tožnik 16. 3. 2023 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek z drugo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/17 (1222-07) s 24. 3. 2023; da je bil 29. 6. 2023 tožnik drugič vrnjen po Dublinski uredbi, tokrat s strani Švicarske konfederacije; da je tožnik 26. 7. 2023 podal še tretjo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek s tretjo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/28 (1222-13) z 22. 8. 2023; da je bil tožnik 27. 8. 2024 po prestani zaporni kazni nastanjen v Center za tujce; da je tožnik 29. 8. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju Zahtevek 1); da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 obsojen, da je storil kaznivo dejanja spolnega nasilja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika, za kar mu je bila izrečena enoletna zaporna kazen, ki jo je prestajal od 27. 8. 2023 do 27. 8. 2024; da je bila tožniku izrečena v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 62029/2023 z dne 8. 8. 2024 tudi stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let: da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 postala izvršljiva 27. 8. 2024; da je Zahtevek 1 podal po tem, ko je bil 27. 8. 2024 po prestani kazni iz Zapora za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Ljubljana pripeljan in nastanjen v Center za tujce.

3.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v upravnem postopku povedal, da je namero za vložitev zahtevka podal zato, ker ne ve in ne razume postopka mednarodne zaščite, da je emigrant in sovraži ljudi iz svoje izvorne države; da upa, da ga bodo čim prej odpustili, da gre lahko naprej; da v zaporu, kjer je bil 1 leto ni vedel, da ima to pravico, da ne razume, zakaj ga ne spustijo, da gre naprej, ker bi šel v Italijo ali Francijo, v Napoli, ostal tam nekaj časa in šel še v Barcelono. Povedal je še, da ni vedel, kako bi zaprosil za mednarodno zaščito iz zapora, da ve, da v Sloveniji ne bo dobil mednarodne zaščite in da mu v zaporu niso želeli nič pomagati in da je zaprosil za mednarodno zaščito v Centru za tujce zato, ker so ga vprašali, če to želi.

3.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v upravnem postopku povedal, da je namero za vložitev zahtevka podal zato, ker ne ve in ne razume postopka mednarodne zaščite, da je emigrant in sovraži ljudi iz svoje izvorne države; da upa, da ga bodo čim prej odpustili, da gre lahko naprej; da v zaporu, kjer je bil 1 leto ni vedel, da ima to pravico, da ne razume, zakaj ga ne spustijo, da gre naprej, ker bi šel v Italijo ali Francijo, v Napoli, ostal tam nekaj časa in šel še v Barcelono. Povedal je še, da ni vedel, kako bi zaprosil za mednarodno zaščito iz zapora, da ve, da v Sloveniji ne bo dobil mednarodne zaščite in da mu v zaporu niso želeli nič pomagati in da je zaprosil za mednarodno zaščito v Centru za tujce zato, ker so ga vprašali, če to želi.

4.Toženka je ugotovila, da je tožnik podal Zahtevek 1 samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Tožniku ni sledila, da ne razume postopka mednarodne zaščite in da ni vedel, da ima to pravico z obrazložitvijo, da je tožnik v Sloveniji pred tem podal že tri prošnje za mednarodno zaščito in bil vsakič informiran o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Po ugotovitvi, da je Zahtevek 1 podal dva dni kasneje, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi, da tega ni storil prej, čeprav je bil leto dni v zaporu in bi to lahko storil, da tožnik postopek mednarodne zaščite pozna, je toženka ugotovila, da je Zahtevek 1 vložil le zato, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države, pri čemer mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v Slovenijo za obdobje petih let. Ocenila je, da tožnikovo ravnanje kaže na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Toženka je izpostavila, da je tožnik večkrat poudaril, da želi oditi iz Slovenije, kar dokazuje, da je Zahtevek 1 podal z namenom oviranja postopka odstranitve.

4.Toženka je ugotovila, da je tožnik podal Zahtevek 1 samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Tožniku ni sledila, da ne razume postopka mednarodne zaščite in da ni vedel, da ima to pravico z obrazložitvijo, da je tožnik v Sloveniji pred tem podal že tri prošnje za mednarodno zaščito in bil vsakič informiran o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Po ugotovitvi, da je Zahtevek 1 podal dva dni kasneje, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi, da tega ni storil prej, čeprav je bil leto dni v zaporu in bi to lahko storil, da tožnik postopek mednarodne zaščite pozna, je toženka ugotovila, da je Zahtevek 1 vložil le zato, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države, pri čemer mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v Slovenijo za obdobje petih let. Ocenila je, da tožnikovo ravnanje kaže na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Toženka je izpostavila, da je tožnik večkrat poudaril, da želi oditi iz Slovenije, kar dokazuje, da je Zahtevek 1 podal z namenom oviranja postopka odstranitve.

5.Toženka je po ugotovitvi: da bi tožnik, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil, da se vsebinsko odloči o njegovem zahtevku in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države; da je že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo; da je bil dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi (prvič iz Nemčije, drugič iz Švice); da želi oditi v Italijo ali Francijo; da je Zahtevek 1 vložil šele po nastanitvi v Center za tujce zaradi odstranitve; da v azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor; da varnostnika opravljata naloge po Zakonu o zasebnem varovanju na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti; da je območje obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov; da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policije; da prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti; da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; da so pobegle osebe samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje ali pa preko glavnega vhoda in ugotovitvi, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije in le tako bo mogoče izvesti postopek odstranitve, tožniku omejila gibanje na Center za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 2. 9. 2024 od 14:15 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 2. 12. 2024 do 14:15, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

5.Toženka je po ugotovitvi: da bi tožnik, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil, da se vsebinsko odloči o njegovem zahtevku in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države; da je že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo; da je bil dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi (prvič iz Nemčije, drugič iz Švice); da želi oditi v Italijo ali Francijo; da je Zahtevek 1 vložil šele po nastanitvi v Center za tujce zaradi odstranitve; da v azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor; da varnostnika opravljata naloge po Zakonu o zasebnem varovanju na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti; da je območje obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov; da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policije; da prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti; da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; da so pobegle osebe samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje ali pa preko glavnega vhoda in ugotovitvi, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije in le tako bo mogoče izvesti postopek odstranitve, tožniku omejila gibanje na Center za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 2. 9. 2024 od 14:15 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 2. 12. 2024 do 14:15, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

Povzetek relevantnih navedb tožnika

6.Tožnik zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Povzema razgovor, da ni bil seznanjen, kako in da ima pravico zaprositi za azil in da mu uradne osebe v zaporu niso hotele pomagati. Ponavlja, da v zaporu ni prejel nobenih informacij oz. pomoči glede prošnje za mednarodno zaščito. Šele v Centru za tujce je bil poučen o možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, zato je šele takrat podal namero. Tožnik izpodbija tudi domnevo, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve in trdi, da je prošnjo za azil podal, ker je v matični državi ogrožen. Meni, da je utemeljitev toženke, da tožniku ni omejeno gibanje na azilni dom pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za tožnika. Navaja, da na območju azilnega doma ni omejitev glede tega, koliko časa je prosilec lahko na prostem (npr. na dvorišču ali igrišču), da je v Centru za tujce na prostem lahko zgolj eno uro na dan, pa še to na majhnem atrijskem igrišču pod nadzorom policije. Navaja, da izrečeni ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni po svoji značilnosti ustreza odvzemu prostosti. Način izvrševanja sklepa o pridržanju pomeni, da oseba živi v manjši sobi institucije zaprtega tipa. Giblje se lahko zgolj po oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen. V ta prostor je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu tam prisotnih policistov. Glede na naravo je potrebno ukrep pridržanja presojati z vidika pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP. Ukrep je glede na navedeno mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera. Tožnik zato meni, da ukrep pridržanja na Center za tujce ni nujen, ne dosega svojega namena in ne prestane t.i. strogega testa sorazmernosti v skladu z Ustavo RS, zato je nezakonit.

6.Tožnik zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Povzema razgovor, da ni bil seznanjen, kako in da ima pravico zaprositi za azil in da mu uradne osebe v zaporu niso hotele pomagati. Ponavlja, da v zaporu ni prejel nobenih informacij oz. pomoči glede prošnje za mednarodno zaščito. Šele v Centru za tujce je bil poučen o možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, zato je šele takrat podal namero. Tožnik izpodbija tudi domnevo, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve in trdi, da je prošnjo za azil podal, ker je v matični državi ogrožen. Meni, da je utemeljitev toženke, da tožniku ni omejeno gibanje na azilni dom pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za tožnika. Navaja, da na območju azilnega doma ni omejitev glede tega, koliko časa je prosilec lahko na prostem (npr. na dvorišču ali igrišču), da je v Centru za tujce na prostem lahko zgolj eno uro na dan, pa še to na majhnem atrijskem igrišču pod nadzorom policije. Navaja, da izrečeni ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni po svoji značilnosti ustreza odvzemu prostosti. Način izvrševanja sklepa o pridržanju pomeni, da oseba živi v manjši sobi institucije zaprtega tipa. Giblje se lahko zgolj po oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen. V ta prostor je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu tam prisotnih policistov. Glede na naravo je potrebno ukrep pridržanja presojati z vidika pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP. Ukrep je glede na navedeno mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera. Tožnik zato meni, da ukrep pridržanja na Center za tujce ni nujen, ne dosega svojega namena in ne prestane t.i. strogega testa sorazmernosti v skladu z Ustavo RS, zato je nezakonit.

Povzetek relevantnih navedb toženke

Povzetek relevantnih navedb toženke

7.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen.

7.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen.

8.Toženka prereka tožnikove navedbe, da ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, saj naj ne bi bil seznanjen, kako naj bi zaprosil za mednarodno zaščito v zaporu in da mu uradne osebe pri tem niso želele pomagati. Ponavlja, da je tožnik v Sloveniji podal že tri prošnje za mednarodno zaščito (prvo 5. 5. 2022, drugo 16. 3. 2023 in tretjo 26. 7. 2023), da je po prvi in drugi prošnji azilni dom po nekaj dneh samovoljno zapustil, po tretji prošnji pa se ni odzval na osebni razgovor in da je šele 29. 8. 2024, dva dni po tem, ko je bil iz ZKPK Ljubljana premeščen v Center za tujce in skoraj eno leto po tem, ko je bil tretji sklep o ustavitvi pravnomočno končan, napisal izjavo, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Toženka zavrača tudi navedbe, da tožnik ni bil seznanjen, kako bi lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, saj je pred tem imel kar tri prošnje za mednarodno zaščito, ob katerih je bil vselej informiran ter seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi kot prosilec za mednarodno zaščito. Toženka meni, da tožnik mednarodne zaščite dejansko ne potrebuje, na kar kaže dosedanje ravnanje, ko je podal kar tri prošnje za mednarodno zaščito, pri tem pa zaradi samovoljnih zapustitev oziroma nesodelovanja v postopku onemogočila toženki, da bi lahko vsebinsko odločila o njeni prošnji. Toženka nasprotuje tudi očitku, da naj bi bila obrazložitev ukrepa pridržanja na Center za tujce pavšalna in pomanjkljiva. Poudarja, da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, bil tudi dvakrat vrnjena po Dublinski uredbi (prvič iz Nemčije, drugič iz Švice), v tem postopku pa je sam povedal, da želi oditi naprej v Italijo ali Francijo, kar vse po oceni toženke kaže na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, ponovno samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil, da se vsebinsko odloči o Zahtevku 1 in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države. Zaradi navedenega je omejitev tožnika na Center za tujce nujno potrebna.

8.Toženka prereka tožnikove navedbe, da ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, saj naj ne bi bil seznanjen, kako naj bi zaprosil za mednarodno zaščito v zaporu in da mu uradne osebe pri tem niso želele pomagati. Ponavlja, da je tožnik v Sloveniji podal že tri prošnje za mednarodno zaščito (prvo 5. 5. 2022, drugo 16. 3. 2023 in tretjo 26. 7. 2023), da je po prvi in drugi prošnji azilni dom po nekaj dneh samovoljno zapustil, po tretji prošnji pa se ni odzval na osebni razgovor in da je šele 29. 8. 2024, dva dni po tem, ko je bil iz ZKPK Ljubljana premeščen v Center za tujce in skoraj eno leto po tem, ko je bil tretji sklep o ustavitvi pravnomočno končan, napisal izjavo, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Toženka zavrača tudi navedbe, da tožnik ni bil seznanjen, kako bi lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, saj je pred tem imel kar tri prošnje za mednarodno zaščito, ob katerih je bil vselej informiran ter seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi kot prosilec za mednarodno zaščito. Toženka meni, da tožnik mednarodne zaščite dejansko ne potrebuje, na kar kaže dosedanje ravnanje, ko je podal kar tri prošnje za mednarodno zaščito, pri tem pa zaradi samovoljnih zapustitev oziroma nesodelovanja v postopku onemogočila toženki, da bi lahko vsebinsko odločila o njeni prošnji. Toženka nasprotuje tudi očitku, da naj bi bila obrazložitev ukrepa pridržanja na Center za tujce pavšalna in pomanjkljiva. Poudarja, da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, bil tudi dvakrat vrnjena po Dublinski uredbi (prvič iz Nemčije, drugič iz Švice), v tem postopku pa je sam povedal, da želi oditi naprej v Italijo ali Francijo, kar vse po oceni toženke kaže na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, ponovno samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil, da se vsebinsko odloči o Zahtevku 1 in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države. Zaradi navedenega je omejitev tožnika na Center za tujce nujno potrebna.

K I. točki izreka

K I. točki izreka

9.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1741/2020, vpogledalo v zdravniško potrdilo z dne 28. 8. 2024 ter tožnika zaslišalo.

9.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1741/2020, vpogledalo v zdravniško potrdilo z dne 28. 8. 2024 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je tožniku toženka pravilno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi tretje alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

10.Po presoji sodišča je tožniku toženka pravilno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi tretje alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11.Pogoji v zvezi omejitvijo gibanja "prosilcu" za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo 2. odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Po točki (d) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

11.Pogoji v zvezi omejitvijo gibanja "prosilcu" za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo 2. odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Po točki (d) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

12.Sodišče opozarja, da je Sodišče EU (SEU) v zadevi C-186/21 PPU s sklepom z dne 3. 6. 2021 v postopku predhodnega odločanja (člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije; PDEU) že odločilo, da "[je treba] člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito [...] razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.

12.Sodišče opozarja, da je Sodišče EU (SEU) v zadevi C-186/21 PPU s sklepom z dne 3. 6. 2021 v postopku predhodnega odločanja (člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije; PDEU) že odločilo, da "[je treba] člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito [...] razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.

13.Sodišče se sklicuje tudi v sodbi X Ips 33/2021 z dne 11. 5. 2022 zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, da zakonsko besedilo omejitve gibanja v situaciji kot je obravnavana, ki veže na okoliščino, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Po stališču Vrhovnega sodišča RS tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.

13.Sodišče se sklicuje tudi v sodbi X Ips 33/2021 z dne 11. 5. 2022 zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, da zakonsko besedilo omejitve gibanja v situaciji kot je obravnavana, ki veže na okoliščino, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Po stališču Vrhovnega sodišča RS tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.

14.Prosilcu lahko, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, za ta spor relevantno (tudi), kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

14.Prosilcu lahko, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, za ta spor relevantno (tudi), kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

15.Med strankama ni sporno, da je bil tožniku pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, in pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tožnika iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve.

15.Med strankama ni sporno, da je bil tožniku pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, in pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tožnika iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve.

16.Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, saj to izrecno prizna tožnik, ki izpove, da je vložil prošnjo oz. namero za mednarodno zaščito 2. 9. 2024 samo zato, da se ga izpusti iz Centra za tujce in pove, da ne želi mednarodne zaščite. Nedokazana je torej tožbena navedba, da naj bi prošnjo podal zato, ker naj bi bil v matični državi ogrožen, saj to tožnik izrecno zanika in izpove, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da se ga izpusti iz Centra za tujce.

16.Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, saj to izrecno prizna tožnik, ki izpove, da je vložil prošnjo oz. namero za mednarodno zaščito 2. 9. 2024 samo zato, da se ga izpusti iz Centra za tujce in pove, da ne želi mednarodne zaščite. Nedokazana je torej tožbena navedba, da naj bi prošnjo podal zato, ker naj bi bil v matični državi ogrožen, saj to tožnik izrecno zanika in izpove, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da se ga izpusti iz Centra za tujce.

17.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da je dokazana tudi tretja okoliščina za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega dostavka 84. člena ZMZ-1 in sicer, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ni sporno namreč: da je tožnik 5. 5. 2022 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji; da je bil postopek s sklepom št. 2142-1741/2022/3 (1222-07) z 19. 5. 2022 ustavljen; da je bil tožnik 6. 3. 2023 v skladu z Uredbo (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v eni od držav vložil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Uradni list EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2023, v nadaljevanju: Dublinska uredba) vrnjen s strani Zvezne republike Nemčije; da je tožnik 16. 3. 2023 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek z drugo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/17 (1222-07) s 24. 3. 2023; da je bil 29. 6. 2023 tožnik drugič vrnjen po Dublinski uredbi, tokrat s strani Švicarske konfederacije; da je tožnik 26. 7. 2023 podal še tretjo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek s tretjo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/28 (1222-13) z 22. 8. 2023; da je bil tožnik 27. 8. 2024 po prestani zaporni kazni nastanjen v Center za tujce; da je tožnik 29. 8. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju Zahtevek 1); da je Zahtevek 1 podal po tem, ko je bil 27. 8. 2024 po prestani kazni iz Zapora za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana pripeljan in nastanjen v Center za tujce; da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 obsojen, da je storil kaznivo dejanja spolnega nasilja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika, za kar mu je bila izrečena enoletna zaporna kazen, ki jo je prestajal od 27. 8. 2023 do 27. 8. 2024; da je bila tožniku izrečena v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 62029/2023 z dne 8. 8. 2024 tudi stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let: da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 je postala izvršljiva 27. 8. 2024. Pravilna je na podlagi povzetega dejanskega stanja ugotovitev toženke, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tožbi ponovljene navedbe o razlogih, zaradi katerih že prej ni zaprosil za mednarodno zaščito, npr. v zaporu, je pravilno, v celoti in obrazloženo zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

17.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da je dokazana tudi tretja okoliščina za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega dostavka 84. člena ZMZ-1 in sicer, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ni sporno namreč: da je tožnik 5. 5. 2022 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji; da je bil postopek s sklepom št. 2142-1741/2022/3 (1222-07) z 19. 5. 2022 ustavljen; da je bil tožnik 6. 3. 2023 v skladu z Uredbo (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v eni od držav vložil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Uradni list EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2023, v nadaljevanju: Dublinska uredba) vrnjen s strani Zvezne republike Nemčije; da je tožnik 16. 3. 2023 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek z drugo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/17 (1222-07) s 24. 3. 2023; da je bil 29. 6. 2023 tožnik drugič vrnjen po Dublinski uredbi, tokrat s strani Švicarske konfederacije; da je tožnik 26. 7. 2023 podal še tretjo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je bil postopek s tretjo prošnjo ustavljen s sklepom št. 2142-1741/2022/28 (1222-13) z 22. 8. 2023; da je bil tožnik 27. 8. 2024 po prestani zaporni kazni nastanjen v Center za tujce; da je tožnik 29. 8. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju Zahtevek 1); da je Zahtevek 1 podal po tem, ko je bil 27. 8. 2024 po prestani kazni iz Zapora za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana pripeljan in nastanjen v Center za tujce; da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 obsojen, da je storil kaznivo dejanja spolnega nasilja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika, za kar mu je bila izrečena enoletna zaporna kazen, ki jo je prestajal od 27. 8. 2023 do 27. 8. 2024; da je bila tožniku izrečena v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 62029/2023 z dne 8. 8. 2024 tudi stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let: da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 62029/2023 z dne 17. 4. 2024 je postala izvršljiva 27. 8. 2024. Pravilna je na podlagi povzetega dejanskega stanja ugotovitev toženke, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tožbi ponovljene navedbe o razlogih, zaradi katerih že prej ni zaprosil za mednarodno zaščito, npr. v zaporu, je pravilno, v celoti in obrazloženo zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

18.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, kot ga je možno povzeti, da tožnik v zaporu ni bil seznanjen, kako bi zaprosil za azil iz zapora in ni vedel, da ima to pravico, da mu uradne osebe v zaporu niso hotele pomagati, da v zaporu ni prejel nobenih informacij oz. pomoči glede možnosti zaprositi za mednarodno zaščito. Sodišče pojasnjuje, da je zakon jasen in določa pogoj, relevanten za ta ugovor, da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). ZMZ-1 torej ne nalaga obveznosti državi, da tožnika (ki je, kar ni sporno, v Sloveniji pred tem vložil že 3 prošnje za mednarodno zaščito in bil dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi), pouči o možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito. Bistveno za ugotovitev izpolnitve tega pogoja namreč je, da se ugotovi ali je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) in ta pogoj je v tožnikovem primeru, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, tudi po presoji sodišča izpolnjen.

18.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, kot ga je možno povzeti, da tožnik v zaporu ni bil seznanjen, kako bi zaprosil za azil iz zapora in ni vedel, da ima to pravico, da mu uradne osebe v zaporu niso hotele pomagati, da v zaporu ni prejel nobenih informacij oz. pomoči glede možnosti zaprositi za mednarodno zaščito. Sodišče pojasnjuje, da je zakon jasen in določa pogoj, relevanten za ta ugovor, da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). ZMZ-1 torej ne nalaga obveznosti državi, da tožnika (ki je, kar ni sporno, v Sloveniji pred tem vložil že 3 prošnje za mednarodno zaščito in bil dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi), pouči o možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito. Bistveno za ugotovitev izpolnitve tega pogoja namreč je, da se ugotovi ali je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) in ta pogoj je v tožnikovem primeru, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, tudi po presoji sodišča izpolnjen.

19.Kot že pojasnjeno v 17. do 20. točki te obrazložitve, je toženka pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).

19.Kot že pojasnjeno v 17. do 20. točki te obrazložitve, je toženka pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).

20.Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot že navedeno, je mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa. Utemeljeno tožnik sicer opozori, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po določilih 84. člena ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep tudi nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka.

20.Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot že navedeno, je mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa. Utemeljeno tožnik sicer opozori, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po določilih 84. člena ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep tudi nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka.

21.Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in mu zato pravilno na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Svojo odločitev, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in presojo sorazmernosti ukrepa je utemeljila z ugotovitvami: (i) da je tožnik begosumen; (ii) da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo pred končanjem postopka, da je bil dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi, da je trikrat pred Zahtevkom 1 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da se enega osebnega razgovora ni udeležil, (iii) da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države; (iv) da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje pet let; (v) da je zahtevek za ponovni postopek tožnik podal v času, ko zoper njega teče izročitveni postopek oziroma je v postopku vračanja; (vi) da je podal zahtevek le zato, da bi se izognil deportaciji; (vii) da bi bila neučinkovita odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma; (viii) da bi se tožniku izredno težko preprečil odhod iz azilnega doma; (ix) da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma; (x) da lahko tožnik zapusti območje azilnega doma tudi čez glavni vhod, če se tako odloči, česar mu varnostnika ne moreta preprečiti; (xi) da je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; (xii) da so prosilci iz azilnega doma pobegnili tudi preko kovinske ograje in izkoriščali odsotnost varnostnika ali pa zapustili azilni dom čez glavni vhod. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre pri pridržanju na Center za tujce za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice. Po presoji sodišča pa je vse navedeno v izpodbijanem sklepu vsebovano.

21.Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in mu zato pravilno na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Svojo odločitev, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in presojo sorazmernosti ukrepa je utemeljila z ugotovitvami: (i) da je tožnik begosumen; (ii) da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo pred končanjem postopka, da je bil dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi, da je trikrat pred Zahtevkom 1 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da se enega osebnega razgovora ni udeležil, (iii) da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države; (iv) da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje pet let; (v) da je zahtevek za ponovni postopek tožnik podal v času, ko zoper njega teče izročitveni postopek oziroma je v postopku vračanja; (vi) da je podal zahtevek le zato, da bi se izognil deportaciji; (vii) da bi bila neučinkovita odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma; (viii) da bi se tožniku izredno težko preprečil odhod iz azilnega doma; (ix) da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma; (x) da lahko tožnik zapusti območje azilnega doma tudi čez glavni vhod, če se tako odloči, česar mu varnostnika ne moreta preprečiti; (xi) da je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; (xii) da so prosilci iz azilnega doma pobegnili tudi preko kovinske ograje in izkoriščali odsotnost varnostnika ali pa zapustili azilni dom čez glavni vhod. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre pri pridržanju na Center za tujce za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice. Po presoji sodišča pa je vse navedeno v izpodbijanem sklepu vsebovano.

22.Pavšalen, nekonkretiziran in že zato neutemeljen je tožbeni očitek, da naj bi bila utemeljitev toženke, da tožniku ne bi omejili gibanje na azilni doma, pavšalna in pomanjkljiva. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnik ne izpodbija ugotovljenih okoliščin, ki so bila podlaga za odločitev toženke, niti ne trdi, da ugotovitve toženke, da je npr. begosumen, ne držijo. Ni sporno, da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, bil tudi dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi (prvič iz Nemčije, drugič iz Švice), da je v postopku povedal, da želi oditi naprej v Italijo ali Francijo. Tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke o okoliščinah, ki po oceni toženke dokazujejo, da ukrep na pridržanje na azilni dom za tožnika ni učinkovit. Tudi po mnenju sodišča bi bil v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in je bil tožniku izrečeni ukrep nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka. Glede na povzeto materialnopravno podlago ni utemeljena tožbena navedba, da je ukrep omejitve na azilni dom za tožnika prijetnejši.

22.Pavšalen, nekonkretiziran in že zato neutemeljen je tožbeni očitek, da naj bi bila utemeljitev toženke, da tožniku ne bi omejili gibanje na azilni doma, pavšalna in pomanjkljiva. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnik ne izpodbija ugotovljenih okoliščin, ki so bila podlaga za odločitev toženke, niti ne trdi, da ugotovitve toženke, da je npr. begosumen, ne držijo. Ni sporno, da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, bil tudi dvakrat vrnjen po Dublinski uredbi (prvič iz Nemčije, drugič iz Švice), da je v postopku povedal, da želi oditi naprej v Italijo ali Francijo. Tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke o okoliščinah, ki po oceni toženke dokazujejo, da ukrep na pridržanje na azilni dom za tožnika ni učinkovit. Tudi po mnenju sodišča bi bil v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in je bil tožniku izrečeni ukrep nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka. Glede na povzeto materialnopravno podlago ni utemeljena tožbena navedba, da je ukrep omejitve na azilni dom za tožnika prijetnejši.

23.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

23.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

K II. točki izreka

24.Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep pridržanja. Meni, da niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo (oz. je že) izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v prostorih Centra za tujce zelo slabo počuti. Meni, da je z izpodbijanim sklepom kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

24.Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep pridržanja. Meni, da niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo (oz. je že) izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v prostorih Centra za tujce zelo slabo počuti. Meni, da je z izpodbijanim sklepom kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

25.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

25.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

26.Tožnik neutemeljeno dokazuje težko popravljivo škodo s tem, da naj bi dokazal utemeljenost tožbe. Kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe, je sodišče tožbo zavrnilo. Neutemeljeno je po presoji sodišča tudi dokazovanje težko popravljive škode s tem, da se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Zgolj navedba o tem, da je tožniku poseženo v osebno svobodo in, da se slabo počuti, brez konkretizacije, ne dokazuje težko popravljive škode v smislu 32. člen ZUS-1. Sodišče dodaja, da je ravno namen ukrepa ta, da se osebna svoboda omeji, in v konkretnem primeru je ukrep po presoji sodišča zakonit, zato tožnik ne more dokazovati težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 z navedbo, da mu zaradi zakonitega ukrepa nastaja težko popravljiva škoda zaradi vzroka, ki je bistven pri izrečenem ukrepu. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni dokazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

-------------------------------

1Glej člen 40(2), (3) in (4) v zvezi z členom 2(c) in (q) Procesne direktive 2013/32/EU.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.