Jedro

Kot izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločitev pravilno uporabilo ODZ, in sicer paragraf 1460 ODZ in presojalo, ali je tožnica izkazala, da je priposestvovala služnost užitka in služnost stanovanja na spornih nepremičninah oziroma ali je izkazala, da je v obdobju 20 let na spornih nepremičninah izvajala pristno, pravično in pošteno posest.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka potrdi.

II. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni, tako da se znesek 2.823,60 EUR nadomesti z zneskom 3.282,80 EUR, v preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), s katerim je zahtevala, da se v njeno korist ugotovi obstoj služnosti stanovanja v stanovanjski hiši stoječi na parc. št. 3444 k.o. ..., ID znak: parcela 3444, na naslovu M., N. in služnost užitka nepremičnine parc. št. 3444 in 3445/1, obe k.o. ..., ID znak: parcela 3444, ID znak: parcela 3445/1, kjer so kot zemljiškoknjižni solastniki vpisani toženci, zahtevala pa je tudi povrnitev svojih pravdnih stroškov (točka I izreka). Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da v roku 15 dni prvemu tožencu povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.823,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je predvsem sledilo navedbam prvega toženca in z njegove strani predloženim dokazom, ni pa sledilo izpovedbam s strani tožnice predlaganih prič, za katere je neutemeljeno zaključilo, da so pristranske. Pri tem je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in uvedlo "formalno dokazno pravilo" ter v celoti zanemarilo izpovedbe prič, ki pritrjujejo navedbam tožnice, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka ter zmotno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da tožnica ni izkazala, da ji je pokojna A. A. dovolila brezplačno bivanje in koriščenje spornih nepremičnin do smrti. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da vlaganja tožnice in njenega pokojnega moža v sporno nepremičnino ne dajejo podlage za zaključek, da je bila med njimi dogovorjena dosmrtna služnost stanovanja in služnost "preužitka" (tukaj pritožba verjetno misli "užitka"). Vlaganja v nepremičnino so dokaz, da je imela tožnica zagotovljeno dosmrtno pravico bivanja in nenazadnje tudi darilno obljubo pridobitve nepremičnine, saj drugače ne bi vlagala. Pritožba izpostavlja nerelevanten zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pridobitev solastniškega deleža 4/24 z dedovanjem in nakup solastniških deležev tožnice in tretje toženke s strani prvega toženca na javni dražbi, saj je tožnica pridobila osebno služnost s priposestvovanjem že v letu 1998, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, da se tožnica do sedaj v predhodnih pravdnih postopkih ni sklicevala na dogovorjeno služnost stanovanja in užitka, saj ni prava vešča oseba in je sledila zastopanju tedanjega pooblaščenca.

3. Zoper stroškovno odločitev je laično pritožbo vložil prvi toženec. Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotno stroškovno odločitev, saj mu ni priznalo vseh priglašenih stroškov, in sicer kilometrine v priglašenih zneskih, stroškov za vinjete in cestnine, prenočišče, dnevnice in izgubo zaslužka. Zavzema se za ugoditev pritožbi in priznanje priglašenih stroškov. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Odgovor na pritožbi ni bil podan.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba prvega toženca je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi tožnice izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo (razen v delu stroškovne odločitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju).

7. Tožnica ne soglaša z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje ter sodišču prve stopnje v pritožbi očita bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj ne bi sledilo metodološkemu postopku iz 8. člena ZPP, kar je po mnenju tožnice vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej pa tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče prve stopnje je podalo razloge o odločilnih dejstvih in se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, pomembnih za odločitev, upoštevalo je načelo proste presoje dokazov, izhajajoče iz 8. člena ZPP ter o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Čeprav tožnica ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, to še ne pomeni, da je odločitev nepravilna ali izpodbijana sodba nezakonita. Ni pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam, izpovedbi in dokazom, ki jih je podal prvi toženec ter je zavzelo nedopustno stališče oziroma zmotno zaključilo, da so priče, ki jih je predlagala tožnica, pristranske, ker naj bi dajale vtis, da želijo s svojo izpovedbo, ki so jo prilagodile potrebam te pravde, pomagati tožnici. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da "je uvedlo formalno dokazno pravilo". Po temeljitem pregledu zadeve, vseh izvedenih dokazov in dokaznega zaključka, ki izhaja iz izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na izvedbo dokazov in dokazno oceno oziroma presojo dokazov, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo nepristransko, natančno ter je upoštevaje dejanske ugotovitve v postopku nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Ni pritrditi pritožbi tožnice, da "si je sodišče v obrazložitvi sodbe prizadevalo slediti prvemu tožencu" in je upoštevalo le njegovo razlago pisnih dokazov, ki jih je predložil ter "njegove konstrukte". Gre le za mnenje pritožnice, ki ni dokazno podprto. Nasprotno pa je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje pokazal, da tožnica ni uspela dokazati izpolnitve pogojev za priposestvovanje osebne služnosti po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ), ki ga je v konkretnem primeru pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.

9. Kot izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločitev pravilno uporabilo ODZ1, in sicer paragraf 1460 ODZ in presojalo, ali je tožnica izkazala, da je priposestvovala služnost užitka in služnost stanovanja na spornih nepremičninah oziroma ali je izkazala, da je v obdobju 20 let na spornih nepremičninah izvajala pristno, pravično in pošteno posest. Iz tožničinih navedb namreč izhaja, da sta jima (njej in možu B. B.) njegova starša A. A. in Č. Č., kot tedanja lastnika nepremičnin, dovolila, da doživljenjsko neodplačno uporabljata sporni nepremičnini, v katerih sta tudi izvedla obsežna vlaganja.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica ni s stopnjo prepričanja izkazala, da bi med njo in pokojnim možem B. B. ter njegovima pokojnima staršema A. A. in Č. Č. bilo dogovorjeno, da lahko do smrti brezplačno bivata v hiši in uživata sporni nepremičnini.

11. Sodišče druge stopnje pritrjuje takšnemu zaključku. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, listinska dokumentacija v spisu ni pritrdila navedbam tožnice v tej smeri, ampak iz nje izhaja ravno nasprotno, in sicer da nobeden izmed pokojnih staršev tožničinega pokojnega moža ni dovolil, da bi slednji z družino do smrti brezplačno bival v sporni hiši in uporabljal sporni nepremičnini. Priče, ki jih je predlagala tožnica, so sicer skladno izpovedale in pritrdile tožničinim navedbam in izpovedbi, vendar to še ni zadosten razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj ostali dokazi kažejo na nasprotno dejansko stanje. Pri tem sodišče prve stopnje ni dalo večje teže listinskim dokazom, kot pa izpovedbam prič, kot neutemeljeno izhaja iz pritožbe tožnice, ampak je upoštevaje vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala ustnega dogovora o ustanovitvi osebne služnosti in s tem pravične posesti, kot enega izmed pogojev za priposestvovanje osebne služnosti, prav tako pa tudi ne dobre vere, saj je dokazni postopek pokazal, da je A. A. kot solastnica živela v zgornjem nadstropju sporne hiše, kar pomeni, da posledično niti ni mogla podati dovoljenja, da tožnica z možem oziroma družino živi v njenem delu sporne hiše/nepremičnin. Tekom postopka na prvi stopnji niti ni bilo sporno, da A. A. ni nasprotovala bivanju tožnice z družino v sporni hiši, vendar to še ne pomeni, da je bila v posledici tega nenasprotovanja oziroma soglašanja z bivanjem, dogovorjena brezplačna dosmrtna pravica bivanja v hiši in uporaba nepremičnin, saj A. A. ni mogla razpolagati s celotno nepremičnino, ker ni bila izključna lastnica, ampak le solastnica, ki je že sama uporabljala svoj solastniški delež, tožnica pa ni izkazala, da bi pridobila ter priposestvovala zatrjevano osebno služnost na drugem solastniškem deležu v solasti Č. Č. Pritožbene navedbe, da so "takšni zaključki sodišča nerelevantni", niso utemeljene.

12. Kot je pokazal dokazni postopek, tožnica in njen mož (glede preostalega dela nepremičnin) s strani solastnika Č. Č. nista imela dovoljenja za brezplačno doživljenjsko bivanje v hiši in uporabo nepremičnin, saj je slednji brezplačni uporabi ves čas nasprotoval in pritožbeno niti ni sporno, da je slednji v letu 2009 vložil tožbo na plačilo uporabnine za obdobje od leta 2004 naprej, ker sta tožnica in njen mož uporabljala sporne nepremičnine brez pravnega naslova in za uporabo nista plačevala nobenega nadomestila.

13. Čeprav je Č. Č. tožbo na plačilo uporabnine res vložil "šele v letu 2009, ko se je 20 letna priposestvovalna doba že iztekla", kot navaja pritožba, pa še to ne pomeni, da je tožbeni zahtevek zgolj zaradi tega utemeljen, kot zmotno meni pritožba. Ni namreč spregledati, da tožnica kljub temu, da je izkazala uporabo spornih nepremičnin v 20 letnem obdobju, ni izpolnila oziroma dokazala izpolnitve ostalih pogojev iz prej omenjenega paragrafa 1460 ODZ, in sicer poštene (dobra vera) in pravične posesti, temelječe na veljavnem pravnem naslovu oziroma ni izkazala pravnega temelja, na podlagi katerega bi lahko veljavno pridobila zatrjevano osebno služnost. 14. Zgolj dejstvo, da je tožnica z možem in družino več kot 20 let bivala v sporni hiši in uporabljala sporni nepremičnini ter izvajala vlaganja, še ne pomeni, da je bila dogovorjena osebna služnost, kot zmotno meni tožnica. Izvajanje vlaganj v nepremičnino, v kateri sta živela (ne glede na pravni naslov, ki sta ga imela ali ga nista imela) še namreč ne dokazuje, da sta tožnica in njen mož imela "zagotovljeno dosmrtno pravico bivanja" in "darilno obljubo po pridobitvi nepremičnine", saj dokazni postopek tega ni pokazal, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

15. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da le eden izmed solastnikov ne more sam veljavno ustanoviti (osebne) služnosti na solastni stvari (nepremičnini). V konkretnem primeru osebna služnost stanovanja terja pridobitev stvarne pravice na realnem delu stvari in je posamezni solastnik ne more ustanoviti sam.

16. Dodatno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se tožnica v številnih pravdnih postopkih, ki so tekli med strankama, ni nikoli sklicevala na dogovorjeno brezplačno služnost stanovanja in služnost užitka, kar nakazuje na to, da zatrjevana osebna služnost ni bila nikoli dogovorjena. Tožnica s pritožbenimi navedbami, da ni prava vešča oseba in je sledila zastopanju takratnega pooblaščenca, ne more biti uspešna. Četudi je tožnica pravni laik, je v postopku vselej imela pooblaščenca, ki je kot odvetnik prava vešča oseba, seznanjen z veljavnim materialnim pravom, hkrati pa je življenjsko in izkustveno predvidljivo, da stranka v tožbi za plačilo uporabnine v okviru uporabe nepremičnine brez pravnega naslova v svojo korist navede, da v nepremičnini ne biva brez pravnega naslova, saj je bila z lastniki dogovorjena osebna služnost stanovanja in služnost užitka nepremičnin.

17. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno upoštevalo, da je prvi toženec na javni dražbi kupil deleža spornih nepremičnin tožnice in tretje toženke ter so s prodajo na javni dražbi ugasnile vse osebne služnosti, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo, upoštevaje, da je bila zaznamba spora v konkretni zadevi opravljena po in ne pred prodajo deležev na javni dražbi (kar pritožbeno ni sporno) in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

18. Po obrazloženem je zaključiti, da je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (točki I izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbo prvega toženca zoper stroškovno odločitev (točka II izreka izpodbijane sodbe). Pritrditi je pritožbi prvega toženca, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno odločitev v delu glede priznanja stroškov kilometrine prvega toženca, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da mu je priznalo 0,12 EUR/km, pri tem pa ni pravilno upoštevalo določb Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z 19. členom v povezavi z 9. členom Pravilnika se stranki priznajo potni stroški za prevožene kilometre, ki se obračunajo v skladu z uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Pri kilometrini se upošteva 18% maloprodajne cene neosvinčenega 95 oktanskega bencina na kilometer, kar je prvi toženec pravilno zahteval. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu njegovi pritožbi ugodilo in stroške kilometrine na novo izračunalo. V času prvega naroka za glavno obravnavo, to je oktobra 2021, je bila maloprodajna cena neosvinčenega 95 oktanskega bencina 1,34 EUR/l, kar pomeni, da 18% te cene znaša 0,24 EUR/km, kar upoštevaje 1640 km znaša 393,60 EUR. V času drugega naroka za glavno obravnavo, to je marca 2022, je bila maloprodajna cena neosvinčenega 95 oktanskega bencina 1,55 EUR/l, kar pomeni, da 18% te cene znaša 0,28 EUR/km, kar upoštevaje 1640 km znaša 459,20 EUR. Prvi toženec ni upravičen do povračila 18% cene neosvinčenega bencina, kot je takrat bila izkazana v Nemčiji, ampak cene, ki je bila veljavna v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu priznalo tudi stroške za vinjete in cestnine v znesku 83,20 EUR, kar pomeni, da stroški prvega toženca znašajo 936,00 EUR, oziroma skupni stroški prvega toženca (s stroški njegovega pooblaščenca) namesto s strani sodišča prve stopnje prisojenih 2.823,60 EUR znašajo 3.282,80 EUR.

20. Kot izhaja iz pritožbe, se prvi toženec zgolj pavšalno sklicuje na "nepriznanje stroškov za vinjete, tunel, dnevnice in prenočišče" in pritožbenih navedb dodatno ne pojasni oziroma so pritožbene navedbe v tej smeri nekoliko nejasne, tako da sodišče druge stopnje ni razbralo, kakšne kršitve v tej zvezi pritožba sodišču prve stopnje sploh očita, razen splošnega nestrinjanja s tem, da mu niso bili priznani vsi priglašeni stroški.

21. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu priznalo priglašene stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP) in so bili tudi pravilno priglašeni. Stranka namreč ni upravičena do povrnitve stroškov, katerih nastanka ni izkazala, ampak zgolj pavšalno navajala, kakšni stroški bi ji naj nastali. Prvi toženec ni predložil računa za plačano prenočišče, ni izkazal, kolikšna dnevnica bi mu pripadala, hkrati pa ne more biti upravičen do povrnitve izgube zaslužka svojega podjetja za delo, ki bi ga lahko v tistem času morebiti opravil, a ga ni izvedel, zaradi česar s pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen, upoštevaje, da so mu bili stroški za vinjete in tunel s strani sodišča prve stopnje priznani.

22. Posledično je sodišče druge stopnje pritožbi prvega toženca delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo, kot izhaja iz točke II izreka (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pri tem je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, zakaj je potrebno uporabiti določbe ODZ in to tudi ni pritožbeno sporno, zato se sodišče druge stopnje ne bo podrobneje spuščalo v to, ampak se bo osredotočilo le na pritožbeno sporno vsebino pritožbe.