Jedro

Prvi odstavek 512. člena OZ daje predkupnemu upravičencu pravico, da zahteva razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji z njim, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na nedobrovernega tretjega, o nameravani prodaji pa predhodno ni obvestil predkupnega upravičenca. Pravilna vsebinska razlaga tega določila je lahko le takšna, da ima predkupni upravičenec pravico zahtevati sklenitev pogodbe (le) s prodajalcem. Takšno stališče podpira tudi obširna sodna praksa, iz katere je razvidno, da so v tovrstnih primerih predkupni upravičenci tožbe na sklenitev pogodbe vložili zoper prodajalce, zato je stališče iz sodne odločbe VSL I Cp 1913/2007, ki jo citira sodišče prve stopnje, preseženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki, drugotoženi stranki in K. D. plačati 1.153,27 EUR pravdnih stroškov, tretjetoženi stranki pa 931,47 EUR pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala razveljavitev treh prodajnih pogodb, sklenjenih s toženci, in sklenitev prodajne pogodbe s K. D. pod enakimi pogoji, kot so veljali v razveljavljenih prodajnih pogodbah. Zavrnilo je tudi tožničin stroškovni zahtevek (I. točka izreka) ter ji naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške v višinah 5.127,72 EUR in 1.979,5 EUR (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v celoti in iz vseh zakonskih razlogov pritožuje tožnica in najprej obrazloži, da je bila kot predkupna upravičenka izigrana pri prodaji solastniških deležev nepremičnine, v naravi stanovanjske hiše na naslovu Z., katere solastnica je v deležu do 1/5. Ker sodišče prve stopnje ni ponudilo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka po vsebini, ampak tožnici očita zgrešeno pasivno legitimacijo in nesklepčnost sodbe, se v nadaljevanju opredeljuje le do teh očitkov, saj se o vsebinskih razlogih kvalitetno ne more izjaviti. V zvezi s pasivno legitimacijo navaja, da je K. D. v tožbi in v vlogah naslovila kot tretjo iz razloga, ker kupca kot tretjega v zvezi s predkupno pravico opredeljuje tudi materialni predpis, to je Obligacijski zakonik (OZ). Nadalje navaja, da dokazna listina, to je odgovor tretje nasprotne udeleženke v nepravdnem postopku (B41), ne more imeti bistvenega pomena, saj je bila vložena v drugem postopku in se sodišče nanjo ne bi smelo opreti. Dejstvo, da je bila K. D. zajeta s tožbenim zahtevkom, zadostuje, da bi jo sodišče moralo šteti kot četrto toženo stranko ter je izostanek njene navedbe na prvi strani tožbe zgolj lapsus. Iz vsebine tožbe in tožbenega zahtevka pa je očitno razvidno, da je bila tožba naperjena tudi proti njej. Nadalje navaja, da bi jo sodišče moralo v okviru predhodnega preizkusa tožbe skladno z 272. in 273. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pozvati na popravo, če je menilo, da je tožba nerazumljiva ali nepopolna. Ker tega ni storilo, je bila tožnici kršena pravica do sodnega varstva. Glede na sedaj spremenjeno stališče sodišča prve stopnje tožnica opozarja, da se je četrta toženka spustila v obravnavanje in s tem konkludentno izjavila svoje soglasje. Ni mogoče šteti, da se je podredno in zgolj iz previdnosti spustila v pravdo, saj določila ZPP tega ne poznajo. Če je sodišče menilo, da K. D. ni privolila v subjektivno spremembo tožbe, ni jasno, zakaj jo je vabilo na naroke ter zoper njo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Vztraja, da je bila tožba pravilno vložena zoper štiri tožene stranke. V zvezi z nesklepčnostjo tožbe navaja, da je pravilno zahtevala razveljavitev pravnih poslov, kar ne pomeni avtomatično vzpostavitve prejšnjega stanja v zemljiški knjigi, zato je prepričana, da je bila novo prodajno pogodbo z njo pod enakimi pogoji dolžna skleniti K. D. kot zemljiškoknjižna lastnica. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so bili novo prodajno pogodbo pod enakimi pogoji s tožnico dolžni skleniti prvi trije toženci kot prodajalci. Postavljen dajatveni zahtevek na sklenitev nove prodajne pogodbe s kupcem nadomešča kondikcijske zahtevke iz razveljavljenih pogodb do prejšnjih prodajalcev. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženci in K. D. v odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku ni sporno, da je tožnica do 1/5 solastnica nepremičnine, to je stanovanjske hiše na naslovu Z. ter da je tekel nepravdni postopek za delitev solastnine med solastnike. Tudi ni sporno, da so bili toženci solastniki deležev do 3/5, ki so jih s tremi kupoprodajnimi pogodbami (B6, B7 in B13) prodali K. D. Tožnica je v postopku zatrjevala kršitev predkupne pravice ter je s tožbo predlagala razveljavitev navedenih pogodb ter da je K. D. dolžna z njo pod enakimi pogoji skleniti pogodbo, s katero bo prenesla svojo solastninsko pravico v deležu do 3/5 na tožnico. Sodišče prve stopnje je tožničine tožbene zahtevke zavrnilo iz dveh razlogov. Ugotovilo je, da ni podana pasivna legitimacija tožencev, saj K. D., ki je deleže tožencev kupila, privolitve za vstop v pravdo ni podala, ter da pri vložitvi tožbe ni šlo za očitno administrativno napako oziroma lapsus s tem, ko ni bila navedena v prvotni tožbi. Zahtevke pa je zavrnilo tudi iz razloga neodpravljive nesklepčnosti, saj je ugotovilo, da bi tožnica morala zahtevati sklenitev pogodbe pod istimi pogoji s prodajalci in ne s K. D. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu in v nadaljevanju odgovarja na pritožbene očitke.

_Pasivna legitimacija_

6. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožnica tožbo vložila 28. 2. 2019, kot tožence pa označila N. Š., S. P. (prej Š.) in J. Š. V tožbenih zahtevkih je navedla tudi kupko K. D., tako pri razveljavitvi pogodb kot pri zahtevi, da s tožnico sklene pogodbo pod enakimi pogoji, kot jo je sklenila s toženci. V odgovoru na tožbo, podanem 19. 4. 2019, sta prvi dve toženki po svojem pooblaščencu tožnico opozorili, da bi morala tožbo vložiti proti vsem strankam prodajnih pogodb. Ker temu ni tako, sta sodišču predlagali, da tožbeni zahtevek proti njima zavrne. Tožnica je na navedeno odreagirala tako, da je 18. 7. 2019 podala popravo oziroma dopolnitev tožbe, v kateri je kot četrto toženo stranko navedla K. D., v obrazložitvi pa, da je na prvi strani prvotne tožbe pomotoma izpadla navedba četrte tožene stranke. Toženci so subjektivni spremembi tožbe nasprotovali, prav tako je vstop v pravdo zavrnila K. D. Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 2. 2020 strankam predočilo stališče, da je K. D. zajeta v tožbi že od samega začetka, zato je sprejelo tožničino pojasnilo, da je šlo zgolj za administrativno pomoto in ne za naknadno sosporništvo, čemur so toženci ugovarjali tudi na tem naroku. V sodbi je sodišče zavzelo drugačno stališče in sicer, da je šlo za naknadno sosporništvo, v katerega K. D. ni privolila, zaradi tega ni tožena prava stranka, ter je posledično tožničine zahtevke zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za naknadno sosporništvo, to je za subjektivno spremembo tožbe. Za naknadni vstop v pravdo se na toženi strani skladno s 191. členom ZPP zahteva soglasje. Ker K. D. soglasja ni podala, je sodišče pravilno štelo, da ni bila tožena prava stranka.

7. Pritožbena navedba, da je tožnica K. D. označila za tretjo iz razloga, ker tudi materialni predpis (OZ) kupca označuje kot tretjega, ni utemeljena. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz besedila tožbe in zahtevkov izhaja, da je tožnica tožence vedno označila kot prvi, drugi in tretji toženec, medtem ko K. D. ni označila za četrto toženko. Če bi šlo zgolj za administrativno napako oziroma lapsus, kot zatrjuje pritožba, potem bi tožnica morala o K. D. v tožbi govoriti kot o četrti toženki, pa tega ni storila. Nadalje je res, da je bil odgovor tretje nasprotne udeleženke (B41) podan v drugem, to je v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, a navedeno ne pomeni, da sodišče te listine ni smelo upoštevati. Sodišče je bilo skladno z metodološkim navodilom iz 8. člena ZPP dolžno preveriti vsak posamezen dokaz in vse dokaze skupaj ter je bila navedena listina v celoviti dokazni oceni pravilno upoštevana. Da tožnica prvotne tožbe ni vložila tudi proti K. D., pa nenazadnje izhaja tudi iz števila tožbenih izvodov, ki jih je sodišču podala. Podala je štiri izvode, torej enega za sodišče in tri za tožence. Zakaj je izvod za K. D. izostal, če je tožnica menila, da toži tudi njo, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi ni pojasnjeno.

8. 273. člen ZPP ni namenjen takšnemu materialnemu procesnemu vodstvu, kot ga v pritožbi opredeljuje tožnica. Tožba je nepopolna, kadar ne vsebuje vseh z zakonom predpisanih sestavin po 105. členu ZPP, ki jih mora imeti vsaka vloga, in po 180. členu ZPP, ki jih mora imeti vsaka tožba. Po vpogledu v tožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotna tožba popolna. Po oceni pritožbenega sodišča tožba tudi ni nerazumljiva, da bi sodišče moralo pozivati na njeno popravo. Toženci v odgovorih na pritožbo pravilno pojasnjujejo, da je vprašanje pasivne legitimacije vprašanje materialnega prava. Zato sodišče tožnice v okviru predhodnega postopka ni bilo dolžno pozivati na odpravo kakršnihkoli neskladnosti in ji s tem ni bila kršena pravica do sodnega varstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.

9. Pritožbene navedbe, da se je K. D. podredno spustila v obravnavanje tožbe in konkludentno izjavila svoje soglasje k subjektivni spremembi tožbe, je prav tako neutemeljeno. Kot je pojasnjeno zgoraj, je svojemu vstopu v pravdo izrecno nasprotovala (list. št. 77) in to takoj, ko je tožbo prejela. Ker je sodišče prve stopnje na naroku podalo tolmačenje, da gre zgolj za administrativno pomoto, ji očitno ni preostalo drugega, kot da se je pred tožničinimi očitki branila, kar pa ne pomeni, da je s tem konkludentno podala soglasje za vstop v pravdo. Prvotno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za administrativno napako, ob tem, da se za naknadno sosporništvo zahteva soglasje naknadno tožene stranke, na položaj K. D. v smislu, ali jo je šteti za stranko postopka na toženi strani, ni moglo imeti vpliva, kot tudi ne dejstvo, da je v uvodu sodbe navedena kot četrta tožena stranka. Tožničine zahtevke je sodišče pravilno, v obliki kot jih je podala, zavrnilo, zato so pritožbene navedbe, da je zavrnilo zahtevke tudi proti K. D. kot toženi stranki, neutemeljene.

10. Tudi če pritožbeno sodišče sprejme tožničino stališče, da je pri izostanku navedbe K. D. na prvi strani prvotne tožbe šlo za administrativno pomoto, tožničinemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi iz razloga neodpravljive nesklepčnosti tožbe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

_Nesklepčnost tožbe_

11. V postopku ni bilo sporno, da mora predkupni upravičenec vložiti tožbo z oblikovalnim in dajatvenim zahtevkom, to je na razveljavitev kupoprodajne pogodbe ter na sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji z njim (512. člen OZ). Tudi ni bilo sporno, da je tožnica predkupna upravičenka (66. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Pravno podlago spora je sodišče prve stopnje pravilno določilo. Nadalje ni bilo sporno, da je treba tožbo z oblikovalnim zahtevkom na razveljavitev pogodb vložiti proti vsem pogodbenim strankam, torej v tem primeru tudi zoper K. D., ki je bila kupka spornih deležev pri nepremičnini.1 Za sporno se ni postavilo niti vprašanje razlike med določbami o predkupni pravici po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) in OZ, to je, ali je s tožbo treba izpodbijati tudi zemljiškoknjižni vpis (izbrisna tožba). Ta dilema je bila v sodni praksi že razrešena ter je bilo stališče VSRS, zavzeto v odločbi III Ips 5/2008, preseženo. VSRS je v svojih naslednjih odločbah2 jasno navedlo, da je 532. člen ZOR zahteval razveljavitev prenosa in je stranka morala poleg oblikovalnega in dajatvenega zahtevka podati tudi izbrisno tožbo, medtem ko OZ v 512. členu določa le razveljavitev pogodbe in zahtevo za sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji s predkupnim upravičencem. Zato lahko predkupni upravičenec v primeru, ko je tretji že vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi, izbrisno tožbo vloži naknadno.

12. Glede na to, da je tožnica z zahtevkom zahtevala sklenitev pogodbe s kupko K. D., se je kot sporno postavilo vprašanje, ali bi morala zahtevati sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji s prodajalcem ali s kupcem. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno odločilo.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da 512. člen OZ izrecno ne določa, zoper koga naj predkupni upravičenec naperi tožbo, ali zoper prodajalca ali zoper kupca. Prvi odstavek 512. člena OZ daje predkupnemu upravičencu pravico, da zahteva razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji z njim, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na nedobrovernega tretjega, o nameravani prodaji pa predhodno ni obvestil predkupnega upravičenca. Pravilna vsebinska razlaga tega določila je lahko le takšna, da ima predkupni upravičenec pravico zahtevati sklenitev pogodbe (le) s prodajalcem. Takšno stališče podpira tudi obširna sodna praksa, iz katere je razvidno, da so v tovrstnih primerih predkupni upravičenci tožbe na sklenitev pogodbe vložili zoper prodajalce,3 zato je stališče iz sodne odločbe VSL I Cp 1913/2007, ki jo citira sodišče prve stopnje, preseženo.

14. Pravilna je dalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da po univerzalnem pravnem pravilu, ki je vsebinsko zajeto tudi v določilih SPZ, nihče ne more prenesti na drugega več pravic kot jih ima sam.4 Tožnica je zahtevala razveljavitev treh kupoprodajnih pogodb v celoti, to je zavezovalnih in razpolagalnih pravnih poslov (ki so v obliki intabulacijskih klavzul zajeti v pogodbah). Če bi sodišče zahtevku za razveljavitev pogodb ugodilo, K. D. s sklenitvijo nove pogodbe na tožnico ne bi mogla prenesti lastninske pravice, saj bi jo z razveljavitvijo pogodb izgubila in to kljub temu, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica. Stališče, da razveljavitev zavezovalnega pravnega posla zaradi načela kavzalnosti pomeni tudi neveljavnost razpolagalnega pravnega posla, je že zavzeto v pravni teoriji,5 kot tudi, da razveljavitev pravnega naslova z učinkom za nazaj (ex tunc) pomeni, da lastninska pravica ni bila nikoli prenesena.6 Uspešna razveljavitev izpodbojne pogodbe učinkuje za nazaj (96. člen OZ)7 in se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na učinkovanje razveljavitve za naprej (ex nunc).8 Učinki razveljavljene pogodbe niso stvar strankine izbire ampak se presojajo po materialnem pravu. Tako se izkaže, da bi morala tožnica zahtevati sklenitev nove pogodbe pod istimi pogoji od prodajalcev kot „ponovnih“ lastnikov spornih solastniških deležev.

15. Končno se tožnica neutemeljeno sklicuje na varstvo kupčevega kondikcijskega zahtevka iz razveljavljenih pogodb do prejšnjih prodajalcev,9 saj kot zgoraj pojasnjeno, zaradi razveljavitve pogodb K. D. nanjo lastninske pravice ne bi mogla prenesti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ni stvar predkupnega upravičenca, kako bosta prodajalec in tretji uredila vračilo plačila.10 Prodajna pogodba se zaradi kršitve predkupne pravice lahko izpodbija samo zoper nedobrovernega kupca (512. člen OZ). Tožnica niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ni pojasnila svojega pravnega interesa po varovanju kondikcijskega zahtevka kupke, to je K. D., glede na to, da mora biti za vsako tožbo podan pravni interes. S tožbo zoper K. D. si tožnica svojega pravnega položaja, v primerjavi s tožbo, ki bi jo vložila zoper tožence kot prodajalce, tudi v ničemer ne more izboljšati.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

_Stroški_

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožencem in K. D. pa mora povrniti njihove pritožbene stroške. Stroški prvih dveh toženk in K. D. za odgovor na pritožbo predstavljajo nagrado v višini 1550 odvetniških točk, kar znaša 930 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški pa 3,3 EUR, skupaj 945,3 EUR, 22 % DDV znaša 207,97 EUR, skupaj stroški znašajo 1.153,27 EUR. Stroški tretjega toženca za odgovor na pritožbo predstavljajo nagrado v višini 1250 točk, kar znaša 750 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški pa 1,5 EUR, skupaj 763,5 EUR, 22 % DDV znaša 167,97 EUR, skupaj stroški znašajo 931,47 EUR (165. člen ZPP).

18. V zvezi s priznanimi stroški K. D. pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP določa zaprt krog zavezancev in upravičencev do povrnitve stroškov (stranka, stranski intervenient, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, izvedenec, priča),11 zato se je ob pritožbenem izpodbijanju stroškovne odločitve postavilo vprašanje, ali ji kot tretji, torej ne kot pravdni stranki, stroški gredo. Pravna teorija na navedeno vprašanje izrecno ne podaja odgovora, v sodni praksi pa je v zvezi s subjektivno spremembo tožbe najti nasprotni stališči.12 V tem konkretnem primeru ji je sodišče prve stopnje stroške pravilno priznalo, pritožbene stroške pa ji priznava tudi pritožbeno sodišče. Tožnica je K. D. s subjektivno spremembo tožbe pozvala v pravdo in je lahko pričakovala, da bo podala odgovor in da se bo branila. Riziko nastanka njenih stroškov je torej na tožnici, ki ji jih glede na neuspeh v pravdi mora povrniti.

1 VSRS II Ips 358/2008 in II Ips 149/2017 – nujno sosporništvo kupca in prodajalca. 2 VSRS II Ips 24/2009, III Ips 44/2010, II Ips 80/2007, II Ips 200/2011 in druge. 3 VSRS II Ips 24/2009, III Ips 44/2010, II Ips 80/2007, II Ips 200/2011, II Ips 358/2008, III Ips 5/2008, VSL I Cp 3884/2011, I Cpg 282/2010, I Cp 1715/2010, I Cp 1508/2010, II Cp 2144/2010 in druge. 4 M. Juhart in ost., Stvarno pravo, GV Založba, 2007, str. 221. 5 Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, tretja knjiga M. Juhart, str. 319. 6 M. Juhart in ost., Stvarno pravo, GV Založba, 2007, str. 223. 7 Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, A. Polajnar Pavčnik, str. 532 in VSL I Cpg 506/2001. 8 Sodna praksa je izoblikovala stališče, da gre, ne samo pri razveljavitvi pogodbe, ampak tudi pri razvezi pogodbe za ex tunc učinke, kadar gre za izpolnitev enkratne obveznosti. Drugače je pri trajajočih obveznostih, ki sta jih stranki nekaj časa izpolnjevali. V teh primerih posledice razveze učinkujejo le za naprej (ex nunc) – VSRS II Ips 77/2007 in VSL II Cp 1167/2018. 9 Pravna teorija, ki jo v izpodbijani sodbi povzema tudi sodišče prve stopnje, je zavzela drugačno stališče - Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, tretja knjiga, M. Juhart, str. 316 - povzeto po Komentarju o obligacijskih razmerjih I. - IV. knjiga, ČZ Uradni list, SRS, Ljubljana 1984 - 1986, S. Cigoj, str. 1565. 10 VSRS II Ips 276/2008. 11 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, L. Ude in ost., UL RS in GV Založba, 2006, druga knjiga, N. Betetto, str. 23, 24. 12 VSC Cp 199/2011 in VSM I Cp 1505/2013.