Jedro

Spor o plačilu denarne odškodnine za premoženjsko škodo je glede na določbo 2. odstavka 189. člena ZOR treba opredeliti kot spor, v katerem tožnik uveljavlja nečisto denarno terjatev. V sporih z dajatvenim denarnim zahtevkom, ki je po naravi nečista denarna terjatev, je odločilna mejna vrednost revizijskega spornega predmeta v trenutku, ko je bil postavljen končni tožbeni zahtevek, torej v trenutku, ko se je začel spor o tem zahtevku po spremenjeni tožbi (zvišanje zahtevka je namreč sprememba tožbe v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 22.106,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, medtem ko je zavrnilo večji tožbeni zahtevek (za plačilo nadaljnjih 52.038,90 SIT).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč kot pravilno dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je zaradi toženčevega škropljenja sadnega drevja nastala škoda v tožnikovih čebeljih panjih, za katere odpravo pripada tožniku odškodnina v priznanem denarnem znesku.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je šlo za spor o plačilu denarne odškodnine za premoženjsko škodo, torej za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku). V takih sporih ni revizije, če vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP Ur.l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur.l. RS 55/92).

Po materialnem pravu je glede na določbo 2. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ("povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega") treba tožnikovo terjatev opredeliti kot nečisto denarno terjatev. V sporih z dajatvenim denarnim zahtevkom, ki je po naravi nečista denarna terjatev, katere višina se določa po razmerah v času sojenja - zaradi česar je tožnik po materialnem pravu tudi med pravdo upravičen prilagajati višino zahtevka, ga zviševati - je odločilna mejna vrednost revizijskega spornega predmeta v trenutku, ko je bil postavljen končni tožbeni zahtevek, torej v trenutku, ko se je začel spor o tem zahtevku po spremenjeni tožbi (zvišanje zahtevka je namreč sprememba tožbe v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP).

Tožnik je v tožbi, vloženi s priporočeno pošto 29.10.1992, zahteval plačilo odškodnine v znesku 47.145,00 SIT. Na glavni obravnavi dne 16.3.1993 je izjavil, da zviša odškodninski zahtevek za odškodnino za še dva čebelja panja (poleg prvotno uveljavljanih treh) in to po 1.500 SIT za panj, nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 30.3.1993 zvišal zahtevek za posamezni panj s 1.500 SIT na 6.000 SIT. Tako je svoj celotni tožbeni zahtevek zvišal na 74.145,00 SIT, kakor je v svoji sodbi tudi zapisalo sodišče prve stopnje.

Spor o tožnikovem končnem tožbenem zahtevku se je začel s spremembo tožbe z dne 30.3.1997. Tedaj je bila v 2. odstavku 382. člena ZPP mejna vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, določena v znesku 80.000 SIT. Z revizijo izpodbijana pravnomočna sodba je tožencu naložila plačilo odškodnine v znesku 22.106,10 SIT. Ta znesek seveda ne presega mejnega zneska, ki bi ga izpodbijani del sodbe po doslej obrazloženem moral presegati, da bi bila toženčeva revizija dovoljena.

Po povedanem se je izkazalo, da revizija ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.