Jedro

Pač pa ima revizija prav, da ne gre invalidnine vštevati v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zmnožkom in seštevkom prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je in ki jih bo v pričakovani življenjski dobi dobival oškodovanec.

Takšnega vštevanja zakon ne predpisuje niti ga ne opravičuje. Zakon namreč nalaga sodniku, da prisodi denarno odškodnino za takšno škodo tako, da upošteva pretrpljene in bodoče duševne bolečine, njihovo stopnjo in trajanje ter okoliščine primera pa tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine za telesno okvaro, zadobljeno s škodnim dogodkom. Ker se takšna odškodnina odmerja praviloma v enkratnem znesku, invalidnino pa prejema oškodovanec v mesečnih obrokih, in ker je pričakovana življenjska doba zelo negotova postavka, zlasti ko gre za telesno in duševno prizadete ljudi, ne gre tako vštevati invalidnine, kot sta to storili nižji sodišči. Odmera odškodnine se mora torej ravnati po merilih, ki jih je potrebno upoštevati in od katerih je odvisna višina, torej tudi tista, ki učinkujejo tako, da je odškodnina nižja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 12,500.000,00 SIT in 543.637,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi od 23.5.1995 dalje do plačila in oboje v 15 dneh.

V presežku za plačilo glavnice 1,250.000,00 SIT z obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne." Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 39.900,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1996 dalje do plačila v 15 dneh.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 57.375,00 SIT revizijskih stroškov z zamudnimi obrestmi od 13.11.1997 dalje do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 5.3.1990, v kateri se je tožnik kot potnik v avtobusu tožene stranke ponesrečil, je sodišče prve stopnje, kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti je že poprej pravnomočno prisodilo), dne 23.5.1995 razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 10,542.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1995 dalje do plačila, medtem ko je v presežku za 3,208.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Odmerilo mu je domala vso zahtevano odškodnino, vendar mu je od nje odštelo po prostem preudarku za 35 let sešteto invalidnino, ki jo že prejema.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno pri čemer je opozorilo, da tožnikova škoda le ni povsem katastrofalna, saj se lahko še vedno ukvarja z manj pomembnimi opravili in je pokreten, zaradi česar mu višja odškodnina ne bi šla. Tožnikova invalidnina ni zanemarljiva.

Proti tej sodbi je vložila tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo obeh sodb tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti. Vztraja pri tem, da je že ob vzpostavitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevala, da je tožnik upravičen do nadomestila za telesno okvaro. Gre za zanemarljiv znesek pri priznani odškodnini za telesno okvaro, ki se ne sme upoštevati, zlasti pa ne gre sklepati, da bo tožnik živel še 35 let. Upoštevati je potrebno dejstvo, da se odškodnina odmerja glede na današnje stanje ter škodo, ki je nastala danes in ki je bila po višini in temelju izkazana v času sojenja. Poleg teže in značaja poškodb je potrebno upoštevati tudi tožnikovo mladost in to, da se postopek vleče v nedogled in da zaradi negativnih inflacijskih gibanj tožbenega zahtevka praktično ni mogoče postaviti v skladu z inflacijo in da kazenski postopek zoper storilca sploh ni končan.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Reviziji ni mogoče pritrditi, da je tožeča stranka že ob postavitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevala, da je tožnik upravičen do nadomestila za telesno okvaro, saj tega ni navedla ne v tožbi ne v pripravljalnih vlogah ne ob spremembi tožbenega zahtevka. Nasprotno, trdila je, da invalidnine ne gre vštevati, ker je minimalna. Sicer pa tako prihaja s pravkar opisano revizijsko trditvijo sama s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdi, da nadomestila za telesno okvaro ne gre upoštevati zaradi minimalnih zneskov, ki jih prejema tožnik iz tega naslova, po drugi strani pa, da je te zneske upoštevala ob postavitvi zahtevka. Ni tudi prepričljiva graja sklepanja sodišča, da bo tožnik živel še 35 let, ko pa se je že tožba postavila na stališče, da bo tožnik živel še 50 let. Vendar to predvidevanje, kot bo razloženo pozneje, niti ni tako pomembno, da bi bilo potrebno postaviti domneve o številu let. Ni tudi mogoče sprejeti mnenja, da gre pri invalidnini, ki je znašala ob začetku izplačevanja (decembra 1994) 6.329,00 SIT na mesec za zanemarljiv znesek, saj jo je potrebno postaviti v časovna sorazmerja spričo tožnikove mladosti. Revizijski poudarek, da je treba odškodnino odmeriti glede na današnje stanje in škodo, ki je nastala danes, in škodo, ki je bila po višini in temelju izkazana v času sojenja, ni videti umesten. Nižji sodišči sta namreč izhajali iz razmer ob času sojenja, upoštevali pa ne le že nastalo škodo temveč tudi bodočo (203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ob obeh škodah pa je seveda potrebno upoštevati že prejete in bodoče prejemke iz naslova invalidnine. Okoliščina, da je od vložitve tožbe leta 1991 do pravnomočne odločbe o tu obravnavani odškodnini (o ostali odškodnini za negmotno škodo je bilo pravnomočno odločeno leta 1994) v letu 1995, ni takšne narave, da bi vplivala na presojo, ali upoštevati invalidnino in kako, ker ne gre za izjemno dolgo obdobje, postopek pa se je podaljšal tudi zato, ker tožnik ni začel že poprej postopka za priznanje invalidnine. Nadalje, ne drži trditev o tem, da zaradi inflacije ni mogoče prilagajati tožbenih zahtevkov, saj ga je tožeča stranka prilagodila prav na dan odločanja na prvi stopnji. Revizija tudi neutemeljeno opozarja na to, da še ni končan kazenski postopek zoper povzročitelja prometne nesreče, iz katere izvira tožnikova škoda, saj ne zakon ne sodna praksa ne jemljeta takšne okoliščine kot pravno pomembne ne v pozitivni ne v negativni smeri pri odločanju o višini denarne odškodnine kot zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Res lahko oškodovancu kaznovanje storilca pomeni zadoščenje oziroma nekaznovanje večje duševne bolečine, vendar ta okoliščina ni pravno relevantna.

Pač pa ima revizija prav, da ne gre invalidnine vštevati v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zmnožkom in seštevkom prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je in ki jih bo v pričakovani življenjski dobi dobival oškodovanec.

Takšnega vštevanja zakon ne predpisuje niti ga ne opravičuje. Zakon namreč nalaga sodniku, da prisodi denarno odškodnino za takšno škodo tako, da upošteva pretrpljene in bodoče duševne bolečine, njihovo stopnjo in trajanje ter okoliščine primera pa tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine za telesno okvaro, zadobljeno s škodnim dogodkom. Ker se takšna odškodnina odmerja praviloma v enkratnem znesku, invalidnino pa prejema oškodovanec v mesečnih obrokih, in ker je pričakovana življenjska doba zelo negotova postavka, zlasti ko gre za telesno in duševno prizadete ljudi, ne gre tako vštevati invalidnine, kot sta to storili nižji sodišči. Odmera odškodnine se mora torej ravnati po merilih, ki jih je potrebno upoštevati in od katerih je odvisna višina, torej tudi tista, ki učinkujejo tako, da je odškodnina nižja. Ob takšnem izhodišču je v tem primeru potrebno upoštevati, če naj na kratko povzamemo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnik po nesreči zaradi hujše možganske poškodbe telesno (diskretno ohromelost desne polovice telesa) in duševno prizadet (psihogene in osebnostne spremembe), zaradi česar ni sposoben niti za težja in spretnostno zahtevna dela, po drugi strani pa gre za motnje spomina, napade besa, razdražljivost, strah pred ljudmi, pomanjkanje volje, težave pri oblikovanju stavkov, nesposobnost za samostojno življenje ter popolno delovno nezmožnost, zaradi česar je upokojen kot invalid prve kategorije. Tožnik se svojega telesnega in duševnega stanja v vsem zaveda. Ob nesreči je bil star 18 let. Zaradi 70-odstotne telesne okvare mu je bila leta 1994 priznana invalidnina v znesku 6.329,00 SIT. Zahteval je plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 13,750.000,00 SIT.

Upoštevaje vse našteto in čas odmere odškodnine na prvi stopnji (maj 1995) kot vse relevantno za odmero pravične denarne odškodnine je le-ta v znesku 12,500.000,00 SIT primerno zadoščenje za to vrsto škode.

Vrhovno sodišče je tako s pravilno uporabo materialnega prava reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP), kot je to zapisano v izreku te sodbe. Spričo razponov v odvetniški tarifi to ni narekovalo spremembe v stroškovni odločitvi na prvi stopnji (drugi odstavek 155. člena ZPP), tožeči stranki pa gredo pravdni stroški na račun tožene stranke za pritožbo in revizijo od zneska (1,958.000,00 SIT), s katerim je uspela (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 166. člena ZPP).