Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz toženčeve subjektivne odgovornosti, vendar pri presoji konkretnega ravnanja toženca ni izhajalo iz konkretne primerjave, kako skrbno bi v taki situaciji ravnal dober strokovnjak, oziroma ali je bilo ravnanje toženca glede na predvideno vremensko napoved pri zavarovanju tožnikovega objekta v gradnji ustrezno v primerjavi z zavarovanjem, ki bi ga v takih okoliščinah izvedel skrben strokovnjak za taka dela.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ob začetku prisilne poravnave nad tožencem pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu St 2011/2010 z dne 20. 1. 2011 obstajala terjatev tožnika do toženca iz naslova odškodnine v višini 19.682,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2007 do 20. 1. 2011, to je terjatev 24.174,95 EUR, zato je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku (skladno s pravnomočnim sklepom sodišča prve stopnje o potrditvi prisilne poravnave St 2011/2010 z dne 23. 8. 2011) 12.087,47 EUR v osmih polletnih obrokih (enakih, z navedbo zapadlosti posameznih obrokov). Toženki pa je naložilo, da solidarno s tožencem po pogojih navedenega sklepa o potrditvi prisilne poravnave plača 9.841,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2007 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od glavnice 9.841,12 EUR v presežku priznanih pod pogojih prisilne poravnave za čas od 8. 11. 2007 dalje do plačila. Višji in preostali del tožbenega zahtevka je zavrnilo, tožencema pa naložilo še, da tožniku povrneta pravdne stroške v znesku 2.261,64 EUR v 15 dneh s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca.

3. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo (v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka ne soglaša s stališčem sodišča, da je podana krivdna odgovornost toženca za nastalo škodo. Sodišče je izhajalo iz stališča, da bi toženec, ne glede na vremensko napoved mogel in moral pričakovati izreden vremenski pojav, ki ni bil napovedan in streho zaščititi na način, ki bi zagotovil vodotesnost strehe kljub še nedokončanim krovskim delom. Opozarja, da je dejstvo, da izredne vremenske razmere niso bile napovedane in ni bil razglašen „rdeč alarm“. V tem delu je stališče sodišča prve stopnje prestrogo, saj ocenjuje skrbnost dobrega gospodarja, ki bi moral računati na izredne vremenske razmere kljub temu, da niso bile napovedane. Dejstvo je, da takšnega neurja, kot je tistega dne povzročilo škodo v I., ni bilo pričakovati, prav tako se mu ni dalo izogniti ali ga odvrniti, škoda pa je nastala zaradi neurja, in ne zaradi premalo skrbnega ravnanja toženca. Toženec je nedokončani del strehe ustrezno zaščitil in do zamakanja ne bi prišlo, v kolikor ne bi območja Izlak zajele izredne vremenske razmere. Skrben gospodar bi, ob upoštevanju dejstva, da bo naslednji dan z deli nadaljeval, zaščitil streho primerno vremenski napovedi, ne pa za primer izrednih vremenskih razmer. Opozarja tudi, da je sodišče na podlagi predložene pisne dokumentacije ter zaslišanja prič lahko ugotovilo le, da škoda ni nastala v višini, kot jo je zatrjeval tožnik. Ponudba št. 283/2007 z dne 25. 9. 2007 ni merodajna, saj je močno pretirana, izpodbita pa je bila tako z zapisnikoma o ogledu škode z dne 20. in 26. 9. 2007 kot z zaslišanjem prič, izpovedbo zakonitega zastopnika tožnika, ki ni vedel povedati, koliko mavčno kartonskih plošč je bilo zamenjanih, kot tudi A.A., ki je ob ogledu ugotovil, da znaša maksimalna količina poškodovanih plošč 300 m2. Tekom postopka je bilo tudi ugotovljeno, da vseh, delno namočenih plošč, ni potrebno menjati, saj se le-te posušijo brez trajnih posledic. Dokazov v smeri, koliko plošč je tožnik dejansko zamenjal oziroma kolikšna škoda je tožniku dejansko nastala, tožnik ni ponudil, niti ob ogledu cenilca niti po pozivu sodišča, naj predloži gradbene dnevnike o sanacijskih delih. Ker tožnik ni predložil oprijemljivih dokazov o višini nastale škode, kar je seveda njegovo dokazno breme, sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, vsled česar bi moralo tožnikov zahtevek tudi po višini zavrniti. Graja obravnavano sodbo tudi v obrestnem delu in opozarja, da bi glede teka zamudnih obresti sodišče moralo upoštevati 943. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) kot lex specialis. Zato je lahko toženka zavezana k plačilu zamudnih obresti šele od vložitve tožbe 14. 7. 2010. Napačno pa je sodišče uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je odločalo o višini obveznosti toženke, ki je v postopku ugovarjala tako omejeno zavarovalno vsoto kot odbitno franšizo. Zavarovalna vsota predstavlja zgornjo mejo obveznosti toženke, odbitna franšiza pa pomeni soudeležbo zavarovanca pri vsaki škodo in le-ta znaša 10 %. Odbitno franšizo je tako potrebno odšteti od končne dosojene zavarovalnine oziroma odškodnine in jo naložiti v breme zavarovancu, in ne zavarovalnici. Opozarja tudi, da sodbe ni mogoče preizkusiti v obsegu, v katerem ji je naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 9.841,12 EUR v presežku priznanih po pogojih prisilne poravnave za čas od 8. 11. 2007. Opozarja, da je ta del obveznosti obrestovan dvakratno in da lahko sodišče v tem delu obresti dosodi le od 21. 1. 2011 dalje do plačila.

4. Toženec se zoper sodbo (v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno) pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da je bila škoda, ki je nastala, posledica neurja, ki je po svoji jakosti daleč presegalo neurja, ki so bila do tedaj znana za te kraje in jih za tisti čas meteorološka služba ni predvidevala, kaj šele napovedala. Zaradi ekstremnih in nepričakovanih vremenskih razmer toženec ni odškodninsko odgovoren. Ker tega niso pričakovali in napovedali niti strokovnjaki – vremenoslovci, tega ni mogel pričakovati niti toženec. Z deli toženec ni zamujal, šlo je za obsežna dela in toženec je streho zaščitil pred pričakovanimi vremenskimi vplivi. Storil je torej vse kar je lahko, da do škode ne bi prišlo. Ravnal je torej skrbno. Sodišče bi moralo izhajati iz izhodišča, ali bi toženec lahko preprečil nastanek škode ob upoštevanju dejstva, da je bila streha nedokončana po rednem teku stvari, ne pa po krivdi toženca. V danih razmerah je bila kritina vsekakor začasna in po mnenju toženca primerna. Graja tudi presojo višine nastale škode. Ugotovljenih mokrih plošč pri prvem ogledu cenilca je bilo 300 m2 površine. Tožnik pa ni v spis vložil nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je zatrjevana škoda tudi dejansko nastala. Opozarja, da je ponudba enostranska listina tožnika, izstavljena glavnemu izvajalcu, za katerega ni nobenega dokazila, da je ponudbo sprejel oziroma se z njo strinjal. Tožnik ni predložil niti nobene druge listine (gradbenega dnevnika, dobavnice o nabavi materiala, prevoznice, potnega naloga …), iz katere bi izhajalo, da je mokre gibs plošče dejansko odstranil, jih odpeljal na deponijo in namestil nove plošče. Opozarja tudi na mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da zgolj mokrih plošč ni potrebno menjati, pač pa jih je možno samo izsušiti. Po ugotovitvah cenilca bi bilo potrebno zamenjati le tiste plošče, pri katerih je odstopil karton oziroma tiste plošče, ki so bile napihnjene, tega dokaznega bremena pa tožnik ni zmogel. Opozarja še, da odškodnine v višini 12.087,47 EUR s pripadki ni dolžan sam plačati, pač pa solidarno s toženko, kar iz izreka sodbe ne sledi. Posledično navedenemu je napačna tudi odločitev glede stroškov postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Po oceni pritožbenega sodišča toženca v pritožbah utemeljeno opozarjata glede sporne toženčeve krivde za nastalo škodo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno izhajalo iz toženčeve subjektivne odgovornosti in dokaznega bremena toženca, da ni zakrivil nastale škode, a da pri presoji konkretnega ravnanja toženca glede na predvidljive vremenske dogodke ni izhajalo iz konkretne primerjave, kako bi v taki situaciji ravnal (kako skrbno) dober strokovnjak oziroma ali je bilo ravnanje toženca glede na predvideno vremensko napoved pri zavarovanju tožnikovega objekta v gradnji ustrezno v primerjavi z zavarovanjem, ki bi ga v takih okoliščinah izvedel skrben strokovnjak za taka dela (skrbnostjo dobrega strokovnjaka). Izhodišče ni, ali je v obravnavanem primeru šlo za višjo silo (katere elementi so opredeljeni v prvem odstavku 153. člena OZ), saj gre za ekskulpacijski razlog pri objektivni odškodninski odgovornosti, pač pa primerjava toženčevega ravnanja in ravnanja dobrega strokovnjaka, izhajajoč pri tem iz dejstva, da so bili vremenski dogodki na dan škodnega dogodka zelo ekstremni (tudi na območju I., tako zaradi neviht z močnimi nalivi kot tudi zaradi močnega vetra), kot izhaja iz poročila Agencije RS za okolje (na list. št. 75 spisa).

7. Tudi glede višine nastale škode toženca v pritožbah utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni dokazno ocenilo dejstva, da tožnik zatrjevane škode ni listinsko izkazal, sploh upoštevajoč tožnikove trditve, da je dela po ponudbi št. 238/2007 z dne 25. 9. 2007 dejansko opravil, pa izrecno pozvan ni predložil nobene listine (denimo gradbenega dnevnika, dobavnice o nabavi materiala, prevoznice, potnega naloga …), iz katere bi izhajalo, da je mokre gibs plošče dejansko odstranil, jih odpeljal na deponijo in namestil nove plošče. 8. Poleg tega toženec utemeljeno opozarja na zahtevek o solidarni odškodninski odgovornosti tožencev, sodišče prve stopnje pa je tožencu naložilo obveznost plačila odškodnine v višini 12.087,467 EUR, pri čemer iz izreka (v točki II izreka) ne izhaja solidarnost plačila te terjatve s toženko. Na drugi strani pa toženka utemeljeno opozarja na nerazumljivost izreka sodbe glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 9.841,12 EUR v presežku priznanih po pogojih prisilne poravnave za čas od 8. 11. 2007 dalje do plačila, kot tudi da sodišče prve stopnje pri odločanju o toženkini obveznosti plačila odškodnine ni upoštevalo odbitne franšize v višini 10 %, kar je v teku postopka uveljavljala, sodišče pa brez navedbe razlogov tega ni upoštevalo. Poleg tega toženka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o njeni obveznosti plačila odškodnine (zavarovalnine) glede teka zamudnih obresti ni upoštevalo določb 943. člena OZ, na podlagi katerih je za obstoj obveznosti toženke potrebno ugotoviti tako obstoj kot znesek njene obveznosti.

9. Vsi navedeni razlogi so pritožbenemu sodišču narekovali, da na podlagi 354. in 355. člena ZPP pritožbama tožencev ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v teku katerega bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene procesne kršitve, medtem ko so napotki glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obseženi v gornji obrazložitvi.

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.