Jedro

Tožnica je imela možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijala zakonsko domnevo nelojalnost oz. dokazovala lojalnost njene pravne prednice.

Izrek

1)Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2)Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.4.2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za matične zadeve Sektorja za upravne notranje zadeve Upravne enote L. z dne 30.11.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da se P.S., roj. H., roj. 4.6.1892, (tožničina pravna prednica) po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94), od 28.8.1945 do svoje smrti dne 29.8.1975, ni štela za državljanko takratne SR Slovenije in SFRJ.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva pok. P.S. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker zatrjevana denacionalizacijska upravičenka ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZD-rž, Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48, 105/48). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožničina pravna prednica oseba nemške narodnosti. Tej ugotovitvi tožnica v tožbi ne ugovarja. Tudi ni sporno, da je bila imenovana izseljena v Avstrijo 19.12.1945 in je torej že pred 4.12.1948 živela v tujini. Tožnici je bila v postopku dana tudi možnost dokazovanja lojalnosti njene pravne prednice, oziroma da domneva nelojalnosti ne obstaja, vendar tožnica ni ponudila takšnih navedb in dokazov o ravnanju P.S., ki bi izkazovali njeno kontinuirano lojalno ravnanje in ki bi dejansko izničile negativni pomen njenega članstva v Kulturbundu. Pri osebah, ki so bili člani te nacistične organizacije (kar ni sporno, da je tožničina pravna prednica bila), katere temelji program je obsegal pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike, se nelojalnost domneva. Tožničine pavšalne in ne konkretizirane navedbe o tem, da je bila njena pravna prednica poročena z državnim uslužbencem, da je nasprotovala okupaciji in da je imela zaposleno osebje slovenske narodnosti, tudi po presoji prvostopnega sodišča niso dokaz oziroma okoliščine, s katerim bi lahko izpodbila domnevo nelojalnosti svoje pravne prednice. Po presoji prvostopnega sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstva, da se P.S. ne šteje za jugoslovansko državljanko, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče zavrača tožničine ugovore, ki se nanašajo na retroaktivno uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž in povzema stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-23/93. Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki naj bi dokazovale lojalnost Paule Slanovec in sicer, da se je imenovana opredelila za jugoslovansko državljanko, da tudi iz zaplembne komisije izhaja, da je bila jugoslovanska državljanka, da je bila žena državnega uradnika in je kot taka vedno izpričevala pripadnost in zvestobo domovini-Jugoslaviji in Sloveniji, da je nasprotovala okupaciji, predvsem "ožičenju" Ljubljane. Meni, da je absurdno, da mora dokazovati okoliščine, ki nasprotujejo domnevi nelojalnosti, saj je njena pravna prednica vedno dajala zgled domoljubnosti in domovinske pripadnosti, dokazno breme, ki ji ga je naložila sodba je nedopustno, saj dokaznega bremena, ki ga ni moč izpolniti, v pravni državi ni mogoče naložiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni tožbi v celoti ugodi, podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče odloči o priglašenih pritožbenih stroških, ki naj se ji povrnejo v 15 dneh z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta se v obravnavani zadevi pravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v obravnavanem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele zakona (Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pa pomeni, da osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse tri navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

Iz izpodbijane sodbe izhaja in ni sporno, da je bila tožničina pravna prednica nemške narodnosti in da je na dan 4.12.1948 živela v tujini. Tožnica izpodbija sodbo prvostopnega sodišča, ker se ne strinja z ugotovitvijo o nelojalnem ravnanju njene pravne prednice zoper interese narodov in države FLRJ.

Po presoji pritožbenega sodišča so tožničini ugovori, ki se nanašajo na pogoj iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki jih je že kot tožbene ugovore pravilno presodilo prvostopno sodišče, neutemeljeni. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica imela možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijala zakonsko domnevo nelojalnost oziroma dokazovala lojalnost njene pravne prednice, vendar, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni ponudila dokazov o ravnanju P.S., ki bi izpričevali njeno lojalnost oziroma ni dokazala obstoj drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Tožnica, na kateri je v obravnavanem primeru dokazno breme, se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešna le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Na tej podlagi je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča sprejelo pravilno odločitev.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka Odločitev glede stroškov postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi v primeru, kadar sodišče presoja zgolj zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi v tem primeru, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.