Jedro

S pravnomočnostjo odločbe o začetku postopka niso postala pravnomočno ugotovljena tudi dejstva (v smislu relevantne ugotovitve dejanskega stanja) iz te odločbe. Za začetek postopka je namreč potreben obstoj podatkov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek ukrepa nadzora. Utemeljenost suma oziroma resničnost podatkov pa se nato (šele) preveri v nadaljnjem postopku.

Po presoji Vrhovnega sodišča ponovna oziroma druga kršitev v petletnem obdobju po drugem odstavku 189. člena ZTFI ni pogojena s prvo kršitvijo, ki bi morala bila ugotovljena s pravnomočno odločbo tožene stranke, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Drugi odstavek 189. člena ZTFI namreč določa kot hujšo kršitev (le) tisto kršitev enakih značilnosti, ki je storjena že drugič v petletnem obdobju. Zatrjevana zahteva po predhodni pravnomočni odločbi zato ne izhaja iz zakonskega besedila in bi bila tudi v nasprotju s ciljem zakona, ki zasleduje vzpostavitev hitrega in učinkovitega nadzora nad trgovanjem s finančnimi instrumenti.

Utemeljen je tožbeni očitek v zvezi s kršitvijo procesnih jamstev v dokaznem postopku, saj je Agencija obravnavala (zgolj) prejete pisne prijave, hkrati pa ni v ničemer sledila dokaznemu predlogu tožeče stranke ter posledično ni razpisala ustne obravnave oziroma ni zaslišala predlaganih prič. Agencija je s tem nezakonito zavrnila konkretiziran dokazni predlog tožeče stranke, ki je v Izjavi o razlogih za začetek postopka za izbris iz registra odvisnih borznih posrednikov z dne 4. 5. 2010, glede na svoje obrambne trditve logično in jasno predlagala, „naj zaradi razjasnitve vseh okoliščin, Agencija razpiše ustno obravnavo.

Tožeča stranka je svojo obrambo ves čas gradila na zavračanju očitkov o kakršnemkoli svetovanju strankam o nakupu oziroma prodaji vrednostnih papirjev.

Z zavrnitvijo tega (dovolj) konkretiziranega dokaznega predloga o zaslišanju prič je Agencija načelo proste presoje dokazov pretvorila v nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Agencija se je namreč na podlagi verodostojnosti prijav tudi že prepričala o nasprotnem, to je, da je tožeča stranka tako protizakonito svetovala strankam, kot tudi, da do nesporazuma s prijavitelji ni moglo priti. Ker po prepričanju Agencije dokaz z zaslišanjem predlaganih prič ni mogel uspeti, ga zaradi nesmiselnosti ni izvedla. Ta argument pa nujno vsebuje vnaprejšnjo oceno pričevanja prič (zakonitega zastopnika in zaposlenih oseb pri tožeči stranki) kot neprepričljivo ali neverodostojno. Prav takšno ravnanje pa predstavlja prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ki onemogoča dokazovanje (ne)obstoja pravno pomembnega dejstva. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga s soočenjem prijaviteljev z zaposlenimi pri tožeči stranki.

Izrek

Tožbi proti odločbi o pogojnem izbrisu B. d. o. o. iz registra odvisnih borznoposredniških zastopnikov z dne 8. 6. 2010 se ugodi, odločba se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožba proti sklepu se z a v r ž e. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v skupnem znesku 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedeno odločbo (priloga A2) ugotovila, da je tožeča stranka kot odvisni borznoposredniški zastopnik borznoposredniške družbe A. d. o. o. pri opravljanju poslov huje kršila obveznosti, določene s predpisi in pravili iz prvega odstavka 188. člena ZTFI (ki se na podlagi osmega odstavka 237. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 189. člena ZTFI smiselno uporablja tudi za odvisne borznoposredniške zastopnike), in sicer, ker je kot odvisni borznoposredniški zastopnik strankam in morebitnim strankam dajala informacije v zvezi z njihovimi finančnimi instrumenti, ki pa so bile zavajajoče in nepoštene. Preko telefonskega kontakta ter preko svetovanja v svojih poslovalnicah je z grožnjo o izgubi premoženja, stranke (prijavitelje) usmerjala k takojšnjemu ukrepanju (prodaji) v zvezi z naložbami v določenih vrednostnih papirjih. Pri tem je zaradi podajanja nepoštenih in zavajajočih naložbenih informacij v obdobju od septembra 2008 do novembra 2009 najmanj štirikrat storila kršitev iz prvega odstavka 212. člena ZTFI. Zato je Agencija izdala izpodbijano odločbo in z njo odločila o izbrisu tožeče stranke iz registra borznoposredniških zastopnikov, pri čemer pa bi se izbris izvedel le, če bi v preizkusnem obdobju dveh let tožeča stranka storila novo kršitev. Z izpodbijanim sklepom pa je Agencija zavrnila predlog tožeče stranke za opravo ustne obravnave in za zaslišanje predlaganih prič.

2. Zoper navedeno odločbo in sklep je tožeča stranka vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določb upravnega in pravdnega postopka (razlogi po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo in sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev tožbe. Pri tem ni priglasila stroškov postopka.

4. Tožeča stranka je odgovorila na navedbe tožene stranke (redna št. 6).

Postopek sodnega varstva

5. Postopek sodnega varstva po ZTFI je spor o zakonitosti odločbe Agencije, za katerega je značilno, da je dejansko stanje ugotovljeno že v postopku pred Agencijo (strokovnim organom, posebej ustanovljenim z zakonom), ki je na ugotovljeno dejansko stanje uporabila materialno pravo (strokovna pravila) in v predpisanem postopku izdala odločbo, ki je predmet izpodbijanja v sodnem postopku. Vrhovno sodišče, ki preizkuša zakonitost odločbe Agencije, glede na naravo tega (sodnega) odločanja nima pooblastila za to, da bi samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze ter na tej podlagi samo odločalo o tem, ali naj izreče sankcijo za kršitev ali ne. V upravnem sporu o zakonitosti Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Agencije glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti (v postopku odločanja Agencije) ugotovljenega dejanskega stanja, s tem da izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi s 512. členom ZTFI). Po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Sodni preizkus

6. Tožena stranka uvodoma opozarja, da tožeča stranka v tožbi ne izpodbija odločbe o začetku postopka za izbris z dne 15. 4. 2010, kar posledično pomeni, da je slednja postala pravnomočna. Vendar pa s pravnomočnostjo odločbe o začetku postopka niso postala pravnomočno ugotovljena tudi dejstva (v smislu relevantne ugotovitve dejanskega stanja) iz te odločbe, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Za začetek postopka je namreč potreben obstoj podatkov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek ukrepa nadzora. Utemeljenost suma oziroma resničnost podatkov pa se nato (šele) preveri v nadaljnjem postopku. Ker je torej odločba o začetku postopka po svoji vsebini procesna odločitev, s katero se začne ter določi okvir nadaljnjega postopka izreka ukrepa nadzora, so brezpredmetna vsa navajanja tožene stranke glede zatrjevane pravnomočnosti dejstev ali dokazov iz te odločbe.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je v obravnavanem primeru zaključek Agencije o ugotovljenih kršitvah v bistvenem temeljil na prijavah strank in morebitnih strank tožeče stranke. Agencija je v obdobju od septembra 2008 do novembra 2009 prejela tri prijave fizičnih oseb (priloga A8 - A12) in eno prijavo pravne osebe (K. d. o. o.), ki jo je slednja vložila na podlagi pritožbe 30 delničarjev (priloga A13). Iz upravnega spisa je razvidno, da je Agencija vse izjave skrbno obravnavala, preverila njihovo resničnost ter na njihovi podlagi napravila zaključek o relevantnem dejanskem stanju. Vendar pa je tožeča stranka vseskozi zatrjevala nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ker „njeni zaposleni strankam nikoli niso svetovali o nakupu oziroma prodaji vrednostnih papirjev“.(1) Poleg tega pa je podredno tožeča stranka tudi ugovarjala očitanim kršitvam z argumentom, da sporne informacije naslovljene na prijavitelje niti niso bile zavajajoče in neresnične.

8. Tožeča stranka v Izjavi o razlogih za začetek postopka za izbris iz registra odvisnih borznih posrednikov z dne 4. 5. 2010 (priloga A4) v svoji obrambi sicer ni navedla nič takega, kar bi neposredno izpodbilo verodostojnost vseh obravnavanih prijav. Agencija pa ni ugodila njenemu konkretiziranemu dokaznemu predlogu po zaslišanju poimensko predlaganih prič. Prav s tem dokaznim predlogom je namreč tožeča stranka utemeljevala in dokazovala (svojo) ugotovitev „resničnega dejanskega stanja“ (prim. 14. do 17. točko te obrazložitve). Načelo materialne resnice organu nalaga, da pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstva.(2) Nižja stopnja zanesljivosti ugotovitve dejstev je dopustna podlaga odločanja namreč samo v primerih, ko to izrecno določa zakon, kar pa ne velja za obravnavano zadevo. Prav zaradi procesne kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje relevantnih prič (obravnavana v 14. do 17. točki te obrazložitve), s katero je obremenjena izpodbijana odločba, pa tudi zahtevi po ugotovitvi objektivnega stanja stvari(načelo materialne resnice)(3) v predmetnem sporu ni moglo biti zadoščeno.

9. Neutemeljen pa je tožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava zaradi uporabe 188. in 212. člena ZTFI. V osmem odstavku 237. člena ZTFI je določeno, da se za izbris odvisnih borznoposredniških iz registra zastopnikov uporablja tudi 189. člen ZTFI, ki pa se v 3. točki prvega odstavka izrecno sklicuje na uporabo prvega odstavka 188. člena ZTFI. Določba 212. člena pa se v zvezi s 3. točko prvega odstavka 189. člena ter 1. točko prvega odstavka 188. člena na podlagi osmega odstavka 237. člena smiselno uporablja tudi za odvisne borznoposredniške zastopnike. Zato so brezpredmetne vse tiste tožbene navedbe v smeri, da 188. in posledično 212. člen ZTFI za tožečo stranko ne bi veljala.

10. Vrhovno sodišče v zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava pojasnjuje še, da bi vsa štiri očitana ravnanja načeloma ustrezala zakonskim znakom hude kršitve obveznosti po ZTFI, saj bi bila glede na opis iz izpodbijane odločbe v nasprotju z določbo prvega odstavka 212. člena ZTFI. Informacije, kot so opisane v izpodbijani odločbi, ki naj bi jih posredovala tožeča stranka, in naj bi bile naslovljene na njene stranke ali morebitne stranke, ne ustrezajo zakonskim pogojem poštenosti, jasnosti ter zahtevi, da ne smejo biti zavajajoče. Tožeča stranka naj bi prijavitelje informirala o padcu vrednosti njihovih vrednostnih papirjev ter jih hkrati nagovarjala k takojšnjemu ukrepanju. Podane informacije bi bile zavajajoče, če bi se ugotovilo, da je tožeča stranka navajala veliko večji padec vrednosti delnic od realnega. Hkrati pa bi bile informacije tudi nepoštene, če bi tožeča stranka z agresivnim informiranjem v zvezi z nujnim ukrepanjem onemogočila strankam sprejetje razumnih in premišljenih odločitev.

11. V deveti točki te obrazložitve je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je prvi odstavek 188. člena ZTFI načeloma pravilna materialnopravna podlaga za izpodbijani pogojni izbris tožeče stranke iz registra odvisnih borznoposredniških zastopnikov. Nadalje je zato potrebna obravnava vprašanj (1) ali bi tovrstne kršitve 212. člena ZTFI ustrezale tistemu, kar ZTFI v tretji točki prvega odstavka 189. člena opredeljuje kot hujšo kršitev obveznosti, določene s predpisi in pravili iz prvega odstavka 188. člena ZTFI, ter (2) ali bi očitane kršitve ustrezale hujši kršitvi tudi po drugem odstavku 189. člena ZTFI, to je, če bi bila strojena kršitev enakih značilnosti že drugič v petletnem obdobju. Dinamika obravnavanih kršitev 212. člena ZTFI namreč kaže na to, da očitane kršitve niso bile storjene slučajno in neodvisno druga od druge. Prijave na Agencijo naj bi namreč prispele prostovoljno in medsebojno neodvisno s strani treh fizičnih in ene pravne osebe. Upoštevaje vse okoliščine konkretne zadeve bi zato relativno majhno število prijav že zadoščalo za sklep o ponavljajočem ravnanju tožeče stranke, ki bi v bistvenem ustrezal resnemu in organiziranemu kršenju ZTFI. Zato bi bil v zvezi z očitanimi kršitvami izpolnjen pogoj za izrek ukrepa izbrisa iz registra odvisnih borznoposredniških zastopnikov po določbi 3. točke prvega odstavka 189. člena ter vse v zvezi z osmim odstavkom 237. člena ZTFI.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča ponovna oziroma druga kršitev v petletnem obdobju po drugem odstavku 189. člena ZTFI ni pogojena s prvo kršitvijo, ki bi morala bila ugotovljena s pravnomočno odločbo tožene stranke, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Drugi odstavek 189. člena ZTFI namreč določa kot hujšo kršitev (le) tisto kršitev enakih značilnosti, ki je storjena že drugič v petletnem obdobju. Zatrjevana zahteva po predhodni pravnomočni odločbi zato ne izhaja iz zakonskega besedila in bi bila tudi v nasprotju s ciljem zakona, ki zasleduje vzpostavitev hitrega in učinkovitega nadzora nad trgovanjem s finančnimi instrumenti.(4) Nadaljnji zakonski pogoj enakih značilnosti bi bil v obravnavani zadevi izpolnjen, upoštevaje bistvene podobnosti vseh očitanih kršitev. Prav tako pa bi bile vse kršitve storjene tudi znotraj petletnega zakonskega roka.

13. Agencija se je po določbi 190. člena ZTFI odločila za ukrep pogojnega izbrisa iz registra odvisnih borznoposredniških zastopnikov. Ker gre za milejši ukrep, izpodbijana sankcija ne bi bila prestroga ali nesorazmerna nasproti očitanim kršitvam. Pri tem bi se ustrezno upoštevalo, da naj bi bilo število kršitev preko telefonskega informiranja relativno majhno glede na število vseh (zatrjevanih) telefonskih klicev, ki naj bi jih tožeča stranka opravila pri svojem poslovanju.

14. Kljub (načelno) pravilni uporabi materialnega prava v obravnavani odločbi, pa tožeča stranka utemeljeno (v zvezi s kršitvijo načela materialne resnice) opozarja na bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, in sicer zaradi zavrnitve njenih dokaznih predlogov o zaslišanju prič in razpisu ustne obravnave. Utemeljen je namreč tožbeni očitek v zvezi s kršitvijo procesnih jamstev v dokaznem postopku, saj je Agencija obravnavala (zgolj) prejete pisne prijave, hkrati pa ni v ničemer sledila dokaznemu predlogu tožeče stranke ter posledično ni razpisala ustne obravnave oziroma ni zaslišala predlaganih prič. Agencija je s tem nezakonito zavrnila konkretiziran dokazni predlog tožeče stranke, ki je v Izjavi o razlogih za začetek postopka za izbris iz registra odvisnih borznih posrednikov z dne 4. 5. 2010 (v nadaljevanju Izjava, Priloga A4), glede na svoje obrambne trditve logično in jasno predlagala, „naj zaradi razjasnitve vseh okoliščin, Agencija razpiše ustno obravnavo, na kateri naj se zaslišijo vse predlagane priče, ki so bile kakorkoli udeležene v domnevno spornih telefonskih pogovorih.“

15. Tožeča stranka je svojo obrambo ves čas gradila na zavračanju očitkov o kakršnemkoli svetovanju strankam o nakupu oziroma prodaji vrednostnih papirjev ter pri tem vztrajala, da je šlo pri predmetnih prijavah zgolj za nesporazum oziroma napačno razumevanje s strani pritožnikov (četrta stran Izjave). Nadalje je svoje trditve o napačnem razumevanju strank utemeljevala še z majhnim vzorcem prijav glede na skupno število vseh telefonskih pogovorov. Zato je prav zaradi razjasnitve odločilnih dejstev tožeča stranka predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, vseh prijaviteljev in treh zaposlenih oseb iz svojega relevantnega klicnega centra.

16. Z zavrnitvijo tega (dovolj) konkretiziranega dokaznega predloga o zaslišanju prič je Agencija načelo proste presoje dokazov pretvorila v nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.(5) Agencija se je namreč na podlagi verodostojnosti prijav tudi že prepričala o nasprotnem, to je, da je tožeča stranka tako protizakonito svetovala strankam, kot tudi, da do nesporazuma s prijavitelji ni moglo priti. Ker po prepričanju Agencije dokaz z zaslišanjem predlaganih prič ni mogel uspeti, ga zaradi nesmiselnosti ni izvedla. Ta argument pa nujno vsebuje vnaprejšnjo oceno pričevanja prič (zakonitega zastopnika in zaposlenih oseb pri tožeči stranki) kot neprepričljivo ali neverodostojno. Prav takšno ravnanje pa predstavlja prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ki onemogoča dokazovanje (ne)obstoja pravno pomembnega dejstva. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga s soočenjem prijaviteljev z zaposlenimi pri tožeči stranki. Bistvo soočenja je namreč zasliševanje v navzočnosti druge priče, ki pomeni psihični pritisk na zasliševano pričo, naj govori resnico.(6)

17. Posledično je podana tudi zatrjevana kršitev zaradi opustitve ustne obravnave, saj po drugem odstavku 502. člena ZTFI narok Agencija opravi, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev. Zatrjevanje nesporazuma med prijavitelji in tožečo stranko je navajanje tovrstnega odločilnega dejstva, ki v predmetni zadevi terja nadaljnjo razjasnitev na naroku. Pomembno je, da zakonodajalčeva ureditev izvedbe dokazov ter naroka po 502. členu ZTFI strank ne sme omejevati v dokaznem postopku do te mere, da bi bila teža posega v enako varstvo pravic nesorazmerna cilju pospešitve ter koncentracije postopka nadzora nad delovanjem trga finančnih instrumentov.(7) Prav zagotavljanje enakega varstva pravic strank v dokaznem postopku po ZTFI pa je v predmetni ureditvi še toliko pomembnejše, saj je enostopenjsko sodno varstvo predvideno zgolj v okviru upravnega spora o zakonitosti odločbe. Zato je na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče presodilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ki je vplivala ali pa bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, sprejete v izpodbijani odločbi.

Odločitev o tožbi

18. Glede na ugotovljene bistvene kršitve postopka in na posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja je Vrhovno sodišče na podlagi drugega in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni aktodpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (I. točka izreka). Ta bo morala v ponovljenem postopku v skladu z obrazložitvijo te sodbe izvesti ustrezen dokazni postopek ter ob spoštovanju načela materialne resnice ponovno napraviti sklep o relevantnem dejanskem stanju.

Preizkus in odločitev o sklepu

19. Agencija je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožeče stranke za razpis ustne obravnave in zaslišanje zakonitega zastopnika tožeča stranke N. N. ter prič S. in A. A., P. P., L. L., Š. Š., M. M., G. G., F. F., T. T., M. B. in P. P. Gre za sklep iz 505. člena ZTFI, s katerim je Agencija odločila o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Proti takšnemu sklepu ni dovoljen poseben postopek sodnega varstva (prvi odstavek 506. člena ZTFI), saj proti sklepu ni dovoljena posebna pritožba po določbah splošnega upravnega postopka - drugi odstavek 506. člena ZTFI in prvi odstavek 258. člena ZUP. Zato je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 (v z tožbo proti izpodbijanemu sklepu kot nedovoljeno zavrglo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

20. Odločitev o stroških postopka sodnega varstva (III. točka izreka) temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 ter drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu.

Op. št. (1): Kot bistvena dokaza v prid tem trditvam je navajala spoštovanje (1) Navodil za izvajanje politike zagotavljanja skladnosti poslovanja poslovne enote B. d. o. o. (priloga A6; v nadaljevanju Navodila) in (2) Notranjega pravilnika o sistemu organizacije in kontrole poslovanja (priloga A7). Oba navedena dokumenta naj bi zavezovala tožečo stranko kot odvisno borznoposredniško zastopnico družbe A. d. o. o. na podlagi njune medsebojne Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 12. 9. 2008 (priloga A5).

Op. št. (2): Breznik, J., in ostali, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 83. Op. št. (3): Več o tem Androjna, V., in Kerševan, E., Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 99. Op. št. (4): Zaradi jasnega zakonskega besedila drugega odstavka 189. člena ZTFI, v tej zadevi ni pravno relevantno sklicevanje tožeče stranke na Odločbo Ustavnega sodišča U-I-2209/03 z dne 13. 10. 2004. Op. št. (5): Več o tem Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 228 in nasl.; Zobec, J., v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 358. Op. št. (6): Zobec, J., str. 463. Op. št. (7): Primerjaj 19. in 20. točko Odločbe Ustavnega sodišča U-I-213/03-26 z dne 12. 1. 2006.