Jedro

Nepremičnine, razglašene za naravne znamenitosti, se vrnejo v naravi, če niso izvzete iz pravnega prometa oziroma če je na njih mogoče pridobiti lastninsko pravico. Po določbah ZON se tako varuje kot naravne vrednote le tiste nepremičnine, ki so navedene na seznamu; le te so v lasti države in niso v pravnem prometu. V tej zadevi pa je sporno, ali je nepremičnina prešla v last RS zaradi svojega statusa, kar bi šele opravičevalo uporabo določbe 1. odstavka 85. člena ZON.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Kranj, št. 321-300/1992-134 z dne 8. 7. 2008 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi obrestmi.

Zahteva za povrnitev stroškov stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo v 1. točki izreka določil upravičenki A.A. odškodnino v skupni višini 4.489,87 DEM za del prvotne parcele št. 379/2 – gozd 2. razreda v izmeri 91 63 m2 k.o. ...; v 2. točki, da je zavezanka za plačilo Slovenska odškodninska družba; v 3. točki, da se odškodnina izplača v obveznicah; v 4. točki, da mora SOD obveznice izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe; v 5. točki, da se obveznice izročijo v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere B.B.; v 6. točki, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka ter v 7. točki, da je bilo o preostalem delu zahteve za denacionalizacije že odločeno. V obrazložitvi je navedel, da je bilo z delno odločbo z dne 21. 12. 2006 že vrnjeno pokojni upravičenki A.A. 77 57 m2 podržavljene parcele št. 379/2 k.o. ... Del zemljišča, o katerem še ni bilo odločeno, je torej 91 63 m2, ki je v parceli 379/6 – gozd 2. razreda v izmeri 80 71 m2 in 379/5 – gozd 2. razreda v izmeri 10 92 m, skupaj v vrednosti 4.489,87 DEM. Vrednost je izračunana na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Iz podatkov Geodetske uprave Kranj in zemljiškoknjižnih podatkov je razvidno, da predstavlja parc. št. 379/2 k.o. ... ribnik in leseno brunarico z dovozno potjo. Parcela je vpisana v vl.št. 183 k.o. ... in je v lasti RS, z zemljiščem pa upravlja C. Dne 26. 5. 2006 je opravil ogled, pooblaščeni izvajalec geodetskih storitev pa je izdelal geodetski načrt sedanjega stanja z vrisanim ribnikom in objektom, ki ju je bilo potrebno odmeriti skupaj s funkcionalnim zemljiščem. Predstavnik Oddelka za okolje, prostor in občo upravo Upravne enote Kranj je na podlagi geodetska načrta sedanjega stanja določil gradbeno parcelo za območje ... v skladu s 17. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Cerklje na Gorenjskem (Uradni list RS, št. 3/2004). Tako določena gradbena parcela zajema dovozno makadamsko pot širine 3 m, dolžine 70 m, parkirne zelene in manipulativne površine okrog lesene gostinske brunarice ter obvozni pas dolžine 30 m na JV strani ribnika, kjer so postavljene mize in klopi za družabna srečanja ter ribolov. Na podlagi tako določene gradbene parcele je izvajalec geodetskih storitev D.D. dne 29. 9. 2006 izdelal izvid in mnenje, iz katerega je razvidno, da so iz prvotne parcele 379/2 nastale parcele 379/2 – gozd 2. razreda v izmeri 77 57 m2, parc. št. 379/5 – gozd 2. razreda v izmeri 10 72 m2 in parc. št. 379/6 – gozd 2. razreda v izmeri 80 71 m2. Parcela 379/2 je bila že vrnjena s pravnomočno delno odločbo z dne 21. 11. 2006. Parcela št. 379/5 je danes brunarica in funkcionalno zemljišče k brunarici in parc. št. 379/6, ki je v naravi ribnik. V potrdilu o namenski rabi zemljišča, ki ga je izdala Občina Cerklje z dne 31. 1. 2008, je zemljišče parc. št. 379/6 k.o. ... v prostorskih aktih opredeljeno del kot kmetijsko zemljišče (K2), del kot vodno zemljišče celinskih voda (VC), krajinska enota ND ČŠ. Državno pravobranilstvo je po izdaji poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve izjavilo, da za vrnitev parcele 379/6, ki v naravi predstavlja ribnik, obstajajo ovire za vračilo v naravi po 3. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sklicuje se na potrdilo Občine Cerklje, iz katere izhaja, da je zemljišče vodno zemljišče. Po 8. odstavku 21. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) pa vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu. Že iz potrdila v 3. točki izhaja, da je zemljišče parc. št. 379/6 k.o. ... zavarovano kot krajinska enota ND ČŠ. Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Območne enote Kranj je območje ribnika ... zavarovano med drugim kot naravna vrednota: - identifikacijska št. 3743 naravna vrednota ... (Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, Uradni list RS; št. 111/2004). V situacijah, ko je nepremičnina zavarovana, je potrebno upoštevati 1. odstavkom 85. člena Zakona o ohranjanju narave, po katerem nepremičnine na zavarovanih območjih in naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Izvenprometnost pa predstavlja oviro po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Vračilo parcele 379/6 k.o. …, ribnika v naravi torej ni možno, saj obstaja ovira za vračilo v naravi po 3. točki 19. člena ZDen, saj je to grajeno javno dobro v lasti Republike Slovenije. Vračilo parc. št. 379/5 k.o. ..., brunarica s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem pa ni možno na podlagi ovire po 32. členu ZDen, ker je pozidano stavbno zemljišče. Vlagatelj je ugovarjal podanim oviram za vračilo in navajal, da ribnik ni javno dobro, pa tudi zemljišče parc. št. 379/5 ni stavbno zemljišče, ker ni pozidano v smislu prostorskih aktov, ki bi veljali pred uveljavitvijo ZDen. Za brunarico meni, da se šteje kot začasni objekt oziroma premičnina. Zahteval je, da C., v kolikor meni drugače, predloži dovoljenje, na podlagi katerega je bila brunarica postavljena. Zahteval je tudi, da se mu izplača odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine v sedanjem času glede na stanje ob podržavljenju in odškodnina zaradi nemožnosti uporabe dela zemljišča od leta 2006 naprej. Slovenska odškodninska družba pa je menila, da ribnik ni bil razglašen za javno dobro v smislu določb 17. in 18. člena ZV-1 in da tudi omenjena parcela ni vpisana v zemljiški knjigi s takšnimi lastnostmi, ki bi predstavljale ovire za vračilo v naravi. Status grajenega javnega dobra se namreč po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni minister. Upravni organ meni, da ni pomembno ali je bila brunarica zgrajena z gradbenim dovoljenjem ter se šteje za zazidano stavbno zemljišče skupaj s potjo. Ribnik pa je javno dobro v lasti Republike Slovenije in predstavlja oviro za vračilo v naravi po 3. točki 19. člena ZDen. Manjvrednosti se ne more priznati. Odškodnino zaradi nemožnosti uporabe pa lahko vlagatelj uveljavlja na sodišču. Drugostopni organ je pritožbi Slovenske odškodninske družbe in tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopnega organa.

Tožeča stranka izpodbija odločbi upravnih organov in meni, da ovire za vrnitev v naravi niso podane. Ovira, da je parcela 379/6 – ribnik grajeno javno dobro ter da naj bi zato obstajala ovira po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ni v ničemer dokazana, niti obrazložena. Glede ovire na parceli 379/5, ki naj bi bila danes brunarica s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, kar naj bi bila ovira po 32. členu ZDen, pa je v nasprotju z navedbo, da so kultura, razred in lega parcele – stare 379/2 ostali enaki od časa podržavljenja do časa vračanja. Upravni organ napačno razloguje, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, ker naj ne bi bile v pravnem prometu in so zavarovane kot naravna vrednota po Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednot - Uradni list RS, št. 111/2004. Upravni organ svojih razlogov ne konkretizira, pač pa zgolj citira posamezna določila ZV-1 in ZON, ki pa nima neposredne, zlasti pa ne konkretne zveze s predmetom vračanja. Tudi, če je zemljišče naravna vrednota, velja zanj varstveni režim, ki je za lastnika obvezujoč. Varstveni režim pa ostane enak tudi po spremembi lastništva, dokler pač velja tak varstveni režim. Pri vračanju premoženja po ZDen ne gre za pravni promet, pač pa vzpostavitev prejšnjega lastniškega stanja. To izhaja tudi iz določb davčne zakonodaje, kar pa je upravni organ spregledal. Parcela 379/6, v naravi ribnik, je po določilih ZV-1 površinska voda 2. reda. Gre za komercialni ribnik, za stoječo vodo, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu in iz katerega je preprečena migracija rib v druge vode. Ribnik tudi ni vpisan v zemljiško knjigo kot javno dobro (če bi bil, bi bil vpisan kot tak v zemljiško knjigo v smislu 15. člena ZV-1). Ribnik je nastal na zemljišču zaradi izkopavanja materiala (peska, gline) ter je bilo zemljišče tudi zato podržavljeno. Vodna zemljišča so po ZV-1 lahko v lasti oseb javnega ali zasebnega prava (5. odstavek 11. člena ZV-1). Če je vodno zemljišče v lasti države, je izven pravnega prometa (21. člen ZV-1), iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1822/2006 z dne 10. 10. 2007 pa izhaja, da je možna vrnitev zemljišča v naravi, ker gre za vodno zemljišče, ki ne spada v prvi red voda. Drugačen primer bi bil, če bi šlo za jezero, ki je v 1. redu površinskih voda (npr. Blejsko, Bohinjsko ali Cerkniško jezero). Ribnik ..., ki je namenjen članskemu ribolovu ene same ribiške družine, je torej nujno potrebno vrniti v naravi, saj ne spada v 1. red površinskih voda po prilogi ZV-1. Glede na gornje razloge in sodbo Vrhovnega sodišča, ki bi jo moral upravni organ upoštevati kot del obvezne interpretacije pozitivnega prava, niso podane ovire za vračilo v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Glede ovir za vrnitev v naravi zemljišča parc. št. 379/5 – brunarica pa navaja, da v smislu določil 17. in 18. člena ZV-1 ta priobalni objekt nima niti uporabnega niti gradbenega dovoljenja, zato ne more biti del vodnega javnega dobra. V zemljiški knjigi je parcela vpisana kot gozd. Brunarica je skromnih dimenzij cca. 6 x 6 m, izdelana v leseni izvedbi in se šteje kot premičnina. Gre za črno gradnjo in jo lastnik lahko kadarkoli odpelje. Postavljena je v nasprotju z določbami ZV-1. Gre za nedovoljen objekt, ki ne služi izkoriščanju oziroma varstvu vode in okoliške narave in je postavljena le v interesu C. za članski ribolov. C. ni izkazala, da ima kakršnokoli soglasje državnega organa ali inštitucije za vodno varstvo za postavitev brunarice. Izkazala ni niti, da je upravičena udeleževati se postopka denacionalizacije ter da ima vodno dovoljenje po 125. členu ZV-1 za izvajanje športnega ribolova v komercialnem članskem ribniku. Tudi ni predložila dokaza o vodnem soglasju v smislu 154. člena ZV-1 iz vodne knjige. Upravni organ, ki je vodil postopek denacionalizacije, pa ni vpogledal v vodni kataster, da bi ugotovil, ali je ribnik sploh zaveden v njem. Za vrnitev parc. št. 379/5 v naravi po 32. členu ZDen ne obstajajo ovire, saj ne gre za podržavljeno stavbno zemljišče, temveč za podržavljeno gozdno zemljišče. Zemljišče ob uveljavitvi ZDen ni bila oddano za gradnjo, ker brunarica ni gradbeni objekt. V nobenem primeru ne gre za pozidano zemljišče, še manj pa je smiselno določati preko 1000 m2 funkcionalnega zemljišča leseni brunarici dimenzij 6 x 6 m. V konkretnem primeru gre v celoti za gozdno zemljišče. Glede odškodnine pa navaja, da je upravni organ opravil preračun vrednosti odškodnine, ki naj bi jo prejela upravičenka. Vendar upravičenka ni prejela nobene odškodnine, odškodnina je bila zgolj določena in ne izročena. Vlagatelj je tudi podal izjavo, da bi eventuelno razliko po določilih ZDen doplačal, v kolikor bi se izkazalo, da je njegova prednica prejela kakšno odškodnino. Ker pa se po določilih ZDen prejete odškodnine, ki ne dosegajo 30 % vrednosti podržavljenega premoženja ne upoštevajo, torej pride v poštev le poračun prejete odškodnine v znesku, ki presega 30 % prejete odškodnine. Vlagatelj pa zahteva tudi plačilo manjvrednosti oziroma zmanjšanje vrednosti podržavljene nepremičnine. Predlaga odpravo odločb upravnih organov in povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom SOD na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom C. je na tožbo odgovorila. Soglaša z razlogi prvostopnega organa, da vračilo v naravi ni možno. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavanega denacionalizacijskega postopka je vračanja dela bivše parcele 379/2 k.o. ..., danes parc. št. 379/5 in 379/6, po katastrski kulturi obe gozd 2. razreda. V naravi je na parceli 379/5 lesena brunarica in dovozna pot, na parceli 379/6 pa ribnik.

Upravni organ je vračilo v naravi zavrnil, ker je za vrnitev v naravi parcele 379/5 ugotovil oviro po 2. odstavku 32. člena ZDen. Tožeča stranka ugovarja ugotovljeni oviri. Njeni ugovori so deloma utemeljeni, deloma neutemeljeni. Neutemeljen je ugovor, da brunarice ni šteti za objekt, pač pa za premičnino, ker je v leseni izvedbi in skromnih dimenzij (6 x 6 m). Dejstva, ki jih navaja tožeča stranka niso tista, ki bi izpodbijala zaključek, da gre pri brunarici za objekt, kot ga opredeljuje 1. točka 1. odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (objekt je s tlemi povezana stavba, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami). Dejstvo, da je brunarica zgrajena brez upravnih dovoljenj, se v denacionalizacijskem postopku ne šteje za relevantno v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen. V kolikor na zemljišču stoji objekt, se šteje v smislu določila 2. odstavka 32. člena ZDen tako zemljišče za zazidano stavbno zemljišče in predstavlja oviro za vrnitev v naravi. Soglaša pa sodišče z ugovorom glede obsega funkcionalnega zemljišča - 1092 m2, glede na dimenzije brunarice. Upravni organ namreč ni obrazložil, zakaj šteje 1092 m2 zemljišča potrebnega za redno rabo stavbe. Namreč kriterij za določitev funkcionalnega zemljišča, ki skupaj z zemljiščem pod stavbo šteje za zazidano stavbno zemljišče je, da gre za tako zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Del zemljišča v obsegu 1092 m2 naj bi predstavljal dovozno cesto. Koliko iz izpodbijane odločbe izhaja, pa tudi ni razvidno ali šteje organ dovozno pot zgolj za del funkcionalnega zemljišča ali za objekt sam po sebi v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen v povezavi z Zakonom o javnih cestah. V ponovnem postopku bo potrebno navedene pomanjkljivost odpraviti.

Za parcelo 379/6 je upravni organ ugotovil oviro po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Sodišče soglaša z razlogi tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava. Parcela 379/6 je v naravi ribnik. Upravni organ je utemeljil oviro na določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Katere nepremičnine so tiste, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, je treba ugotavljati na podlagi področnih zakonov, ki so to problematiko urejali ob uveljavitvi ZDen in novih zakonov, ki so nadomestili prej veljavne zakone. Iz upravne odločbe izhaja, da je podana ovira za vrnitev v naravi, ker je parcela 379/6 grajeno javno dobro oziroma naravna vrednota. Kateri od obeh statusov (ali oba) preprečujeta vrnitev v naravi, po mnenju sodišča, ni popolnoma jasno, saj npr. za grajeno javno dobro razen trditve upravni organ ne navaja nobenih razlogov. Grajeno javno dobro nastane z odločbo organa, tudi grajeno vodno javno dobro (18. člen ZV-1). Da bi taka odločba (državnega organa ali organa lokalne skupnosti) obstajala, iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja. Ugotovitev upravnega organa torej, da status grajenega javnega dobra preprečuje vrnitev v naravi, je torej v celoti neobrazložena.

Nadaljnji razlog je naravna vrednota. Po 3. odstavku 18. člena ZDen se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vrača pod pogoji iz tega zakona. Pravno relevantni sta določbi 3. odstavka 18. člena ZDen in 3. točka 1. odstavka 19. člena ZDen. Navedeni določbi je mogoče razumeti le tako, da se nepremičnine, ki so razglašene za naravne znamenitosti, vrnejo v naravi (v last in posest) tedaj, če niso izvzete iz pravnega prometa oziroma je na njih mogoče pridobiti lastninsko pravico. Upravni organ se sklicuje na potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki ga je izdala Občina Cerklje dne 31. 1. 2008, iz katerega izhaja, da je zemljišče parc. št. 379/6 k.o. ... zavarovano kot krajinska enota NDČŠ in je po podatkih Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Območne enote Kranj naravna vrednota. Kot naravna vrednota je ... določen tudi v Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednot pod identifikacijsko številko 3743 (Uradni list RS, št. 111/2004, v nadaljevanju Pravilnik). Med strankami status nepremičnine kot naravne vrednote, kot izhaja iz navedb tožbe, ni sporen, sporno pa je ali ta status preprečuje vrnitev v naravi. Upravni organ se ob ugotovitvi, da gre za naravno vrednoto in oviro za vrnitev nepremičnine v naravi, sklicuje na 1. odstavek 85. člena ZON. Po tej določbi nepremičnine na zavarovanih območjih in zemljišča, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih določenih s tem zakonom. Izvenprometnost pa je ovira po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

Upravni organ je pri svoji odločitvi izhajal iz dveh dejstev: 1) ribnik ... je naravna vrednota, kot izhaja iz Potrdila Občine Cerklje in Pravilnika ter seznama naravnih vrednot in 2) zemljiškoknjižnega stanja, ki izkazuje, da je nepremičnina v lasti Republike Slovenije. Navedeni dejstvi sta bili torej podlaga, da je na osnovi 1. odstavka 85. člena ZON ugotovil oviro po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Vendar pa je naveden zaključek preuranjen in pomeni zgolj na podlagi navedenih dejstev napačno uporabo materialnega prava. Namreč dokler z olastninjenem na stvareh, ki so predmet denacionalizacije, lastninske pravice ne pridobi fizična ali civilnopravna oseba, preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico samo po sebi ni določeno kot ovira za vračanje v naravi. Okoliščina, da so stvari iz družbene lastnine prešle v državno last, torej sama po sebi ne pomeni posega v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev. Navedeno pomeni, da zgolj zemljiškoknjižno stanje, kot je razvidno ob odločanju o denacionalizaciji, ne pomeni ovire za vračanje nepremičnine v naravi, ki bi na prvi pogled izhajala iz določbe 1. odstavka 85. člena ZON. Po mnenju sodišča je namreč sporno, ali status nepremičnine kot naravne vrednote res pomeni, da je navedena nepremičnina prešla v last Republike Slovenije zaradi svojega statusa, kar bi šele opravičevalo uporabo določbe 1. odstavka 85. člena ZON. Namreč po 1. odstavku 171. člena ZON je na podlagi ZON dobila država lastninsko pravico le na nepremičninah, ki so navedene na seznamu, na katerega se ta zakonska določba sklicuje. Po določbah ZON se torej varuje kot naravne vrednote le tiste, ki so navedene na seznamu, le te so v lasti države in niso v pravnem prometu. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe pa bi izhajalo, da je bil ribnik ... razglašen za naravno vrednoto šele na podlagi Pravilnika - 2. odstavek 2. člena Pravilnika in je uvrščen v prilogo 1 pod identifikacijsko številko 3743 kot naravna vrednota lokalnega pomena. V kolikor pa je temu tako, torej, da je pridobil ribnik ... status naravne vrednote šele na podlagi Pravilnika iz leta 2004, pa se upravni organ v zvezi z njim ne more sklicevati na določbo 1. odstavka 85. člena ZON, ki določa neprometnost, saj ribnik ... torej glede na določbe ZON ni v državni lasti. Relevantnih dejstev oziroma dokazov, ki bi kazala, da je ribnik ... v lasti države na podlagi drugega predpisa, ki bi bil podlaga za pridobitev lastninske pravice države na navedeni nepremičnini, ter da bi bil ribnik ... že pred letom 2004 razglašen za naravno znamenitost, upravni organ ni navedel. Določba 1. odstavka 85. člena ZON torej ne more biti podlaga za uporabo 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo treba razlagati materialnopravne določbe, iz katerih bi izhajale ovire za vrnitev v naravi, v skladu s stališči iz sodbe. Torej v kolikor bo upravni organ vztrajal pri svojem stališču, da je podana ovira za vrnitev ribnika v naravi, bo moral dopolniti dokazni postopek in poiskati ustrezne dokaze za utemeljitev uporabljenih zakonskih določb. Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba prvostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350 EUR (25. člen ZUS-1, v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Zahtevo stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi smiselne uporabe 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se stroški postopka priznajo le tožniku.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.