Jedro

Tožena stranka je preuranjeno odločila, da so podani pogoji za omejitev gibanja, določeni v prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ, saj rok za predložitev dokazov o tožnikovi istovetnosti do izdaje izpodbijanega sklepa, še ni potekel. Tožnik v postopku ni predložil osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tudi na zaslišanju ni prepričljivo pojasnil, zakaj se je ob podaji druge prošnje predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, kakor ob podaji prve prošnje.

Ravnanja tožnika kažejo na to, da zlorablja azilni postopek. Tožnik je po tem, ko samovoljno zapustil Azilni dom, odpotoval v Nemčijo, nato v Francijo in v Veliko Britanijo, od koder je bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Ta ravnanja kažejo na to, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil z namenom, da bi preprečil oziroma onemogočil odstranitev iz države in vrnitev v izvorno državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 9. 7. 2013 do dne 9. 10. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 9. 9. 2011 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Izjavil je, da so njegovi osebni podatki – A.A., rojen …. 9. 1994, državljan Afganistana. Tožena stranka je zato tožnika obravnavala kot mladoletno osebo. Ob podaji prve prošnje je izjavil, da bo poizkušal preko sorodnikov pridobiti svoj rojstni list, saj je potoval brez dokumentov. Tri dni po podaji prošnje je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj več ni vrnil. Dne 8. 7. 2013 je bil na podlagi Dublinske uredbe vrnjen iz Združenega kraljestva nazaj v Republiko Slovenijo. Dne 9. 7. 2013 je ob prisotnosti pooblaščenke PIC podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi ob podaji ponovne prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih izkazoval svojo istovetnost. Iz obrazložitve tožene stranke tudi izhaja, da je tožnik prosil za mednarodno zaščito tudi v Nemčiji in sicer dne 20. 9. 2011, kjer se je predstavljal z osebnimi podatki - B.B., rojen …. 11. 1990, državljan Afganistana. Tožena stranka je na podlagi spisovne dokumentacije ugotovila, da se je tožnik nahajal tudi v Franciji, kjer se je izkazoval za osebo C.A., rojen …. 9. 1988 in Č.A., rojen …. 1. 1989. Iz Francije je nato odšel v Združeno kraljestvo, kjer je bil tudi že leta 2005, takrat je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bil deportiran nazaj v izvorno državo. Pri podaji ponovne prošnje je tožnik navedel, da ima svoj rojstni list sedaj pri prijatelju v Združenem kraljestvu in da ga bo pridobil. Menil je, da bi ga lažje pridobil v kolikor bi bil nastanjen v Azilnem domu, ne pa v Centru za tujce. Glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je tožena stranka presodila, da je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Presodila je tudi, da je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi 6. in 12. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Presodila je, da tožnik zlorablja sistem mednarodne zaščite in da s samovoljnimi zapustitvami različnih držav onemogoča meritorno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito ter tako odlaga ali onemogoča odstranitev iz države, v kolikor bi do tega prišlo. Zlorablja tudi postopek iz razloga 12. točke 55. člena ZMZ, kar je razvidno iz prve prošnje in ponovne prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pri podaji prve prošnje se je namreč izkazoval z drugimi podatki in svojo istovetnost ni dokazal z osebnim dokumentom. Tudi pri podaji ponovne prošnje ni izkazal svoje istovetnosti s svojim osebnim dokumentom, kot to določa Zakon o tujcih. Tožena stranka ugotavlja, da z odločitvijo o omejitvi gibanja ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih. Prav tako je odločala v skladu z namenom danega pooblastila. Meni, da zlorabe azilnega postopka ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kakor da se je tožniku omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi mu bilo omejeno gibanje na območje Azilnega doma bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije v skladu z njegovim prvotnim namenom. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom kakor je ravnal že po vloženi prvi prošnji za mednarodno zaščito.

2. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava, kršitev pravil postopka in posledično nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Meni, da glede ugotavljanja istovetnosti tožnika smiselna uporaba določb ZTuj-1 v postopku odločanja po ZMZ pomeni, da ta ne velja v vsakem primeru – ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera – da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz prvega odstavka 75. člena ZTuj-1. Smiselno uporabo določb ZTuj-1 namreč zahteva narava azilnih postopkov. Smiselna uporaba določila prvega odstavka 75. člena ZTuj-1 tako pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ upoštevati ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določbo prvega odstavka 75. člena ZTuj-1 in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Poleg tega poudarja, da rok za predložitev dokumentom, ki ga mu je tožena stranka določila na zaslišanju dne 10. 7. 2013, še ni potekel. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 23. 7. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je med drugim potrdil, da je prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 9. 9. 2013 in sicer z osebnimi podatki A.A., rojen … 9. 1994. Pojasnil je, da ima dva imena, in sicer v rojstnem listu piše C. kot ime, kličejo pa ga tudi A. Glede datuma rojstva je pojasnil, da je pri podaji prve prošnje povedal, da je rojen leta 1988, zakaj je prišlo do drugačnega zapisa datuma rojstva pa ne ve. Glede osebnih podatkov, ki jih je navedel v Nemčiji je povedal, da je od znanca, ki ga je tam srečal, kupil SIM kartico na ime B.B., in s temi podatki ga je policija v nadaljevanju tudi obravnavala. V izvorni državi je imel rojstni list, izdan mu je bil leta 2008, ko je bil deportiran iz Velike Britanije. Iz svoje domovine je v Iran odpotoval ilegalno. Rojstni list je izročil prijatelju Afganistancu, ta pa ga je poslal svoji družini v Iran, kjer se nahaja sedaj. Poizkuša pridobiti rojstni list tako, da je z družino v Iranu kontaktiral po telefonu, zagotovili so mu, da bodo rojstni list tudi poslali. Poslali naj bi ga prejšnji torek. Njegova ciljna država je bila Velika Britanija, sprovajalec pa ga je napotil v Avstrijo. Zakaj je zapustil Azilni dom, ko je prvi zaprosil za mednarodno zaščito je povedal, da o Sloveniji ni vedel ničesar, niti tega ne, da je članica Evropske unije. Na vprašanje pooblaščenke je pojasnil, da v kolikor bi mu odpravili ukrep omejitve gibanja Slovenije ne bi zapustil. Z nastanitvijo v Centru za tujce ni zadovoljen. Ne more spati, zato je tudi prejel tablete. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke kdaj je pridobil rojstni list iz Afganistana po tem, ko je zapustil izvorno državo, je povedal, da ko je bil v Nemčijo je prijatelje prosil za pridobitev rojstnega lista, vendar so mu poslali le kopijo. Odvetnik v Veliki Britaniji mu je povedal, da kopija ne zadostuje, da mora pridobiti original, ta pa se nahaja pri prijateljevi družini v Iranu. Državnim organom v Nemčiji je kopijo potnega lista tudi pokazal. Podatki na njem so bili, da je njegovo osebno ime C.A., datum rojstva pa ni bil napisan. Zakaj so nemški državni organi kljub temu, da je predložil kopijo rojstnega lista napisali, da je njegovo ime B.B., je povedal, da zato, ker je bilo to ime na SIM kartici. Na odločitev o njegovi prošnji v Nemčiji ni počakal, saj so nemški organi na podlagi prstnih odtisov ugotovili, da je za obravnavo njegove prošnje pristojna Velika Britanija, v Franciji pa so ugotovili, da se je pred tem že nahajal v Republiki Sloveniji.

6. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ) kot tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov navedenih med drugim tudi v 6. in 12. točki 55. člena tega zakona.

7. Omejitev gibanja zaradi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka preuranjeno odločila, da so podani pogoji za omejitev gibanja, določeni v prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Na podlagi prvega ostavka 43. člena ZMZ, kakor pravilno ugovarja tožnik, uradna oseba prosilca pozove, da v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni, predloži dokazila o dokazovanju svoje istovetnosti in predloži vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 9. 7. 2013 (7. stran) izhaja, da je uradna oseba tožnika opozorila, da do podaje prošnje ni predložil osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, da pa mora vsa razpoložljiva dokazila pristojnemu organu predložiti v roku 15 dni od prejema prošnje za mednarodno zaščito. Opozorila ga je tudi, da rok prične teči dne 10. 7. 2013. Glede na navedeno rok za predložitev dokazov o tožnikovi istovetnosti do izdaje izpodbijanega sklepa (10. 7. 2013), še ni potekel, prav tako še ni potekel dne 23. 7. 2013, ko je sodišče opravilo glavno obravnavo. Tožnik je na zaslišanju med drugim pojasnil, da mu je prijateljeva družina v Iranu zagotovila, da je njegov rojstni list oddala prejšnji torek, kar pomeni 16. julij 2013. Zato je tožena stranka o tem razlogu za omejitev gibanja odločila preuranjeno.

9. Omejitev gibanja na podlagi 12. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

10. Zakonodajalec je toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

11. Po presoji sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki bi ne ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadosti meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Pojasnila je, da je v tem primeru podan razlog za omejitev gibanja tudi iz druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. in 12. točko prvega odstavka 55. člena tega zakona.

12. Za zavajanje in zlorabo postopka po 12. točki 55. člena ZMZ se med drugim šteje, da je prosilec vložil še eno prošnjo, v kateri je brez opravičljivega razloga navedel druge osebne podatke. V zadevi ni sporno, da je tožnik že dne 9. 9. 2011 v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito ter se predstavil z osebnimi podatki – A.A., rojen …. 9. 1994, državljan Afganistana, prav tako ne, da je dne 9. 7. 2013 ponovno v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito z osebnimi podatki C.A., rojen …. 9. 1988, državljan Afganistana. Tožnik v postopku ni predložil osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožnik tudi na zaslišanju ni prepričljivo pojasnil zakaj se je ob podaji druge prošnje predstavil z drugačnimi osebnimi podatki kakor ob podaji prve prošnje. Sodišče ne more slediti pojasnilu tožnika, da ima dve imeni, da v rojstnem listu piše C. kot osebno ime, da pa ga kličejo tudi A.. Prav tako ni prepričljivo pojasnil, zakaj je prišlo do razlike v letnici rojstva. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 9. 9. 2011 izhaja, da je tožnik kot ime navedel A., priimek A., datum rojstva pa …. 9. 1994. Tožnik se je pod vsako stran prošnje podpisal, prav tako iz podaje prošnje izhaja, da mu je bil zapisnik prebran v dari – farsi jeziku in pripombe nanj ni imel. V kolikor bi prišlo do pomote v datumu rojstva, bi tožnik takrat na to moral opozoriti. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je podan razlog za omejitev gibanja na podlagi 12. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker tožnik ni opravičil razloga, zakaj je ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito navedel osebne podatke, ki se razlikujejo od osebnih podatkov, ki jih je navedel ob vložitvi prve prošnje.

13. Za zavajanje in zlorabo postopka po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se šteje, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tudi glede tega razloga za omejitev gibanja sodišče pritrjuje toženi stranki, da je ta razlog za omejitev gibanja izkazan. Ravnanje tožnika kažejo na to, da tožnik v tem smislu zlorablja azilni postopek. Sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam, da je Azilni dom po vložitvi prošnje (9. 9. 2011) po treh dneh zapustil zapustil zato, ker mu o Sloveniji ni bilo ničesar znanega, da ni vedel, da je članica EU. Tudi preostal ravnanja tožnika kažejo na to, da tožnik, v kolikor ne bi bil vrnjen v Republiko Slovenijo, za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosi. Tožnik je namreč po tem, ko samovoljno zapustil Azilni dom, odpotoval v Nemčijo, nato v Francijo in v Veliko Britanijo, od koder je bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Ta ravnanja tožnika kažejo na to, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil z namenom, da bi preprečil oziroma onemogočil odstranitev iz države in vrnitev v izvorno državo.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno pojasnila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Zgolj poudarja, da je glede na opisana ravnanje tožnika mogoče pričakovati, da bo le s takšnim ukrepom zagotovljena njegova navzočnost do odločitve o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

15. Glede preostalih tožbenih ugovorov sodišče meni, da ne morejo biti predmet tega postopka, ker gre v tem postopku le za presojo, ali je sklep o omejitvi gibanja utemeljen, tožbeni razlogi pa so povezani z vsebinsko presojo prošnje za priznanje mednarodne zašite. To pa je predmet posebnega postopka.

16. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.