Jedro

Glede na nasprotovanje tožene stranke višini vtoževane terjatve, je prešlo breme na tožečo stranko, da poda ustrezne trditve in dokaze, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da ima uveljavljana višina terjatve podlago, pa tega ni storila.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 04937/99 z dne 19.8.1999 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 1.010.936,00 SIT z zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 101.751,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni obrazložena glede višine in da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da tožena stranka ni zavrnila računa, s katerim ji je zaračunala odškodnino, ki je predmet tožbenega zahtevka. Prav tako pa iz telefaksa z dne 3.7.1997 izhajajo argumenti, ki jih je tožeča stranka uporabila za svoj obračun škode. Ti argumenti pa izhajajo tudi iz zapisnika z dne 24.7.1997. Ugovor tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka pa je bil le pavšalen.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu na podlagi pogodbe št. 9K-51/96 z dne 6.12.1996 (v nadaljevanju Pogodba), po kateri se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko opraviti celotno funkcionalno izvedbo montaže strojnega dela sistema predelave odpadkov v X elektrarni (v nadaljevanju X). Ugotovilo je, da Pogodba ureja primere, ko po krivdi tožene stranke ali X pride do zastojev, zaradi katerih tožeča stranka dogovorjenih del ne more opravljati (2.3. točka). V zvezi s temi primeri je v Pogodbi predvideno, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stoške zastoja in odškodnino (2.3.1. točke do 2.3.3. točke) Pri tem pa je določno opredeljeno kdaj je tožeča stranka upravičena do stroškov zastoja in način izračuna teh stroškov. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je do takšnega zastoja prišlo v času o 16.6.1997 do 7.7.1997 in zaključilo, da bi tožeča stranka bila upravičena do stroškov zastoja v tem času glede na pogodbena določila. Pravilno pa je ocenilo, da tožeča stranka višine svojega zahtevka ni dovolj določno opredelila, da bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da so ji stroški v vtoževani višini dejansko nastali. Tožeča stranka namreč višine vtoževane terjatve ni posebej opredelila, sklicevala se je le na račun št. IBE/97 z dne 26.11.1997 (A1), s katerim je zaračunala toženi stranki stroške čakanja. Iz njega pa ne izhajajo nobena izhodišča za izračun teh stroškov, pač pa le končni znesek 1.010.936,00 SIT, kot tolarska protivrednost zneska 10.700,00 DEM. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala višini vtoževane terjatve, trdila je tudi, da ji ni jasno, po kakšnih kriterijih je tožeča stranka višino teh stroškov izračunala, niti da o tem ni predložila nobenih dokazov. Zato ne držijo pritožbene trditve, da nasprotovanje višini tožbenega zahtevka ni bilo dovolj opredeljeno. Glede na nasprotovanje tožene stranke višini terjatve pa je bilo na tožeči stranki breme, da poda ustrezne trditve in dokaze iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da ima uveljavljana višina terjatve podlago, pa tega ni storila. Pritožbena trditev, da tožena stranka pred pravdo ni nasprotovala računu, ni pomembna, saj ni mogoče šteti, da je zaradi tega priznala obstoj terjatve v vtoževani višini. Pritožbene trditve, da način izračuna stroškov zastoja izhaja iz telefaksa z dne 3.7.1997 (B2) in zapisnika z dne 2.7.1997 (B3) ne držijo. V teh listinah se tožeča stranka sklicuje na argumente, ki so bili uporabljeni za drugo prekinitev (za čas 24.1.1997 do 17.3.1997), pri tem pa ti argumenti niso konkretno opredeljeni. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da iz telefaksa z dne 24.7.1997 (B4) izhaja priznanje vtoževane terjatve in višine le-te s strani tožene stranke. Vsebina te listine tega na potrjuje. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji podala premalo trditev, ki bi utemeljevale višino tožbenega zahtevka. Zato je bil tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. členom ZPP).