Jedro

V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, skupni lastniki niso nujni sosporniki, pač pa mora aktivni udeleženec razmerja ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek.

Obenem s tožbenim zahtevkom iz izbrisne tožbe je mogoče uveljavljati tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za izvršeno vknjižbo in zaradi katerega je vpis materialnopravno neveljaven. Čeprav gre za v določeni meri povezane zahtevke, to ne onemogoča samostojnega odločanja o vsakem od njih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba druge stopnje v točki A. izreka v zvezi s I. in II. točko izreka sodbe prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da so v I. točki izreka sodbe naštete nepremičnine, vpisane v k. o. ..., skupna last vsakokratnih lastnikov posamičnih etažnih enot večstanovanjskih stavb in objektov s hišnimi številkami K. ...; ugotovilo je, da je pravni posel, s katerim je prvi toženec v korist drugega toženca ustanovil stavbno pravico na navedenih parcelah, neveljaven in da stavbna pravica drugega toženca na nepremičninah ne obstaja (II. točka izreka sodbe), ter da je neveljavna vknjižba stavbne pravice na navedenih nepremičninah (III. točka izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) ter odločilo o pravdnih stroških (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo v ugodilnem delu, tj. v točkah I., II. in III. izreka tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo, razveljavilo pa je odločitev o pravdnih stroških ter zadevo zaradi odločanja o podrejenem tožbenem zahtevku vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da tožnik kot eden od skupnih lastnikov funkcionalnega zemljišča objektov v K. ni aktivno legitimiran za uveljavljani zahtevek, zmotno tako z vidika materialnega kot procesnega prava in nezdružljivo z ustavnimi in konvencijskimi pravicami do enakega varstva pravic, sodnega varstva oziroma poštenega sojenja. Lastniki stanovanj v K. so enotni, ne pa tudi nujni sosporniki. Materialno pravo namreč ne zahteva, da na aktivni strani nastopajo vsi solastniki ali skupni lastniki, kadar branijo solastno ali skupno stvar. Tožbeni zahtevek je postavljen v korist vseh lastnikov stanovanjskih objektov v skladu s 23. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Sodišče je tako kršilo 100. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Drugačne odločitve revident v sodni praksi ne more najti. Sklicevanje na Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) ni utemeljeno, saj postopka po tem zakonu ne nadomeščata pravdnega postopka, temveč ga le dopolnjujeta. Stališče, da skupni lastnik nima pravice zahtevati ugotovitve skupne lastnine brez sodelovanja vseh skupnih lastnikov, je nezdružljivo s pravico dostopa do sodišča. Skupnemu lastniku se namreč odreka možnost, da sam individualno brani svojo pravico na skupni stvari, torej se mu močno omejuje pravica do sodnega varstva, v primeru, kot je konkretni, pa dejansko v celoti odreka. Gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku tega člena v zvezi s 1. členom in drugim odstavkom 2. člena ZPP, zmotno uporabo 100. člena SPZ in kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Enake kršitve je sodišče storilo pri zavrnitvi drugega dela tožbenega zahtevka. Ne drži, da zahtevka na neveljavnost pravnega posla in neobstoj stavbne pravice na eni strani ter izbrisni zahtevek na drugi strani nujno delita eno in isto pravno usodo. Ugotovitveni zahtevek se lahko uveljavi samostojno, z ali brez izbrisnega zahtevka po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Bistveno je, da tožnik zanj izkaže pravni interes, kar v tem primeru ni bilo sporno in glede na tožnikovo lastništvo tudi očitno obstoji. Zavrnitev zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla in neobstoja stavbne pravice ne more biti utemeljena s sklicevanjem na nesklepčnost po 243. členu ZZK-1, saj ta del tožbenega zahtevka temelji na 181. členu ZPP in pomanjkanju razpolagalne sposobnosti ustanovitelja stavbne pravice. Poleg že navedenih kršitev je torej sodišče tudi zmotno uporabilo 243. člen ZZK-1. Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. O sosporništvu govorimo, kadar nastopa na strani tožnika ali toženca v civilni pravdi več oseb. Gre v bistvu za subjektivno kumulacijo – za združevanje procesnih subjektov na strani pravdnih strank. Institut sosporništva se opravičuje z razlogi ekonomičnosti in smotrnosti postopka. S tem, ko je obravnavanje in odločanje skupno, se postopek skrajša, obenem pa se zagotovi enotno reševanje istih ali podobnih pravnih razmerij, zato se s sosporništvom zagotavlja tudi načelo pravne varnosti. Ker je stranki pridržana odločitev, ali bo tožila več oseb skupaj kot sospornike, je sosporništvo fakultativna ustanova. Izjema je nujno sosporništvo, pri katerem morajo biti toženi vsi sosporniki, ker sicer ni tožena prava stranka.(1)

7. Čeprav je sosporništvo institut procesnega prava, za katerega procesni zakon predpisuje določene predpostavke, je v tesni povezavi z civilnopravnim (materialnopravnim) večosebnim razmerjem. Večja ali manjša stopnja medsebojne povezanosti oseb materialnopravnega razmerja se odraža v položaju in samostojnosti posameznega sospornika v pravdi. Glede na to se sosporništvo deli na navadno in enotno, slednje pa na dispozitivno in nujno. Materialnopravna vsebina določenega razmerja med udeleženci nam torej pove, ali je mogoče spore med njimi reševati le tedaj, če so s tožbo zajeti vsi, ali pa tudi tedaj, ko so le nekateri med njimi. Za kakšno obliko sosporništva gre v konkretnem primeru, torej ne pove procesni predpis (ZPP), pač pa pravila materialnega prava. Zmotna presoja, da (ne) gre v določenem sporu za nujno sosporništvo, pomeni zmotno presojo stvarne legitimacije in zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

8. V obravnavanem primeru tožnik kot eden od etažnih lastnikov vlaga tožbo za ugotovitev skupne lastnine na določenih zemljiščih v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno navedli, da njegov zahtevek temelji na določilu 100. člena SPZ, po katerem ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, različno pa sta presodili, ali lahko tako varstvo zahteva le eden od skupnih lastnikov ali pa ga morajo zahtevati vsi skupaj. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da so skupni lastniki v pravdi, kakršna je obravnavana, nujni sosporniki in lahko zato vložijo lastninsko tožbo le vsi skupaj, in pri tem izhajalo iz pojma skupne lastnine ter vpliva odločitve na položaj vseh skupnih lastnikov, ki ni le v pridobitvi določenih upravičenj, pač pa tudi obveznosti, dodatni argument za svojo odločitev pa je videlo v določbah ZVEtL, po katerem mora sodišče v nepravdni postopek vključiti vse zainteresirane, če se lastniki odločijo, da bodo svoje pravice uveljavljali v pravdi, pa morajo biti v pravdo vključeni vsi.

9. Skupna lastnina je lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ). Zaradi nedeljivosti pravnega razmerja (stvarne pravice) je povezanost skupnih lastnikov posebej tesna, kar se odraža tudi na procesnem področju. Skupni lastniki, kadar so toženi ali tožijo v zvezi s skupnim premoženjem, so enotni sosporniki,(2) zaradi medsebojne zveze po materialnem pravu bodo pogosto tudi nujni sosporniki. Vendar pa nujnega sosporništva ni na aktivni strani, saj vseh udeležencev materialnopravnega razmerja ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugačnemu aktivnemu ravnanju. Čeprav je treba v določenih primerih procesni nujnosti po sosporništvu zadostiti tako, da se tiste, ki ne želijo nastopati kot tožniki, zajame kot tožence na pasivni strani,(3) pa pri zahtevi o nujnem sosporništvu ni mogoče vztrajati v primerih, ko je realizacija procesne integracije dejansko neizvedljiva in bi bila zato zahteva po nujnosti skupne tožbe pretoga - v takem primeru bi namreč dosledno spoštovanje pravil o nujnem sosporništvu pripeljalo do tega, da tožbe sploh ne bi bilo mogoče vložiti,(4) na kar utemeljeno opozarja tudi revident. 10. Po določilu 100. člena SPZ ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Že iz jezikovne razlage tega določila izhaja, da ima takšno pravico izvajati sam, neodvisno od drugih skupnih lastnikov. Nasprotna zahteva bi pomenila, da bi mu bilo (morda tudi zgolj zaradi nezainteresiranosti drugih skupnih lastnikov po zaščiti skupne stvari) odvzeto sodno varstvo glede skupne stvari, kar bi privedlo v nemožnost izvrševanja njegove pravice in končno tudi v izgubo te pravice. Zato nujnega sosporništva na aktivni strani ni. Ker tožnik kot skupni lastnik zahteva varstvo (skupne) pravice nasproti tretjemu (toženi stranki, za katero trdi, da ni lastnica nepremičnin), pa mu s petitorno tožbo ni treba zajeti tudi drugih (za tožbo za varstvo lastninske pravice nezainteresiranih) skupnih lastnikov. Res je, kot v obrazložitvi svoje odločitve navaja sodišče druge stopnje, da etažna lastnina na posameznem delu stavbe lastniku ne prinaša le lastninskih upravičenj, pač pa tudi določeno breme in obveznosti, zlasti breme vzdrževanja v lastno dobro in tudi v dobro vseh etažnih lastnikov. Zato se kot značilnost etažne lastnine poudarja dolžnostna vezanost kot posebna omejitev lastninske pravice, ki izhaja iz zagotavljanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine. Ta vezanost se kaže v obveznosti lastnika posameznega dela glede vzdrževanja tako lastnega posameznega dela kot tudi skupnih delov.(5) Vendar pa je to posledica samega pojma in dualističnega koncepta etažne lastnine kot lastnine posameznega dela zgradbe in z njim neločljivo povezane solastninske pravice na skupnih delih (prvi in četrti odstavek 105. člena SPZ) oziroma skupne lastnine na skupnih delih, ki služijo več večstanovanjskim stavbam (23. člen SZ-1), zato dolžnostna vezanost ne pomeni neke obveznosti, v katero morajo etažni lastniki posebej privoliti ali jo sprejeti, pač pa je sestavni del same pravice (etažne lastnine). Pravice na skupnih delih, med katere spada tudi zemljišče, so namreč podrejene lastninski pravici na posameznem delu stavbe, zaradi česar se etažna lastnina šteje za izjemo od načela superficies solo cedit. Kljub vsemu pa taka narava materialnopravnega razmerja nima za posledico, da morajo v postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, sodelovati prav vsi njegovi udeleženci kot nujni sosporniki, pač pa terja od aktivnega udeleženca razmerja, da ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek. Ali povedano drugače: Skupni lastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice (le) v celoti in na celi stvari, tej zahtevi pa je tožnik zadostil z ustreznim oblikovanjem zahtevka za varstvo lastninske pravice na nepremičninah v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot v večstanovanjskih stavbah.(6) Glede na v dosedanjem postopku izražena stališča tožene stranke, da 100. člen SPZ skupnemu lastniku zagotavlja le negatorno tožbo, torej zahtevo pred vznemirjanjem lastnika po 99. členu SPZ, pa naj bo pojasnjeno, da takšna omejitev iz navedenega določila ne izhaja, na nasprotno pa zopet napotuje že jezikovna razlaga, potrjujeta pa jo tudi sistemska in teleološka. Določilo je umeščeno v oddelek zakona o varstvu lastninske pravice, v katerem so poleg negatorne tožbe urejene tudi druge oblike varstva lastninske pravice (sistemska razlaga), naslov in besedilo 100. člena SPZ govorita o varstvu solastnika in skupnega lastnika oziroma varstvu njune lastninske pravice, torej so v določilu uporabljeni povsem enaki izrazi kot v naslovu oddelka zakona, v katerega je določba umeščena (jezikovna razlaga), končno pa bi je namen določila 100. člena SPZ v tem, da se lastninska zaščita omogoči vsakemu od solastnikov oziroma skupnih lastnikov, in sicer neodvisno od drugih solastnikov oziroma skupnih lastnikov na celi stvari,(7) kar pa zgolj s priznavanjem negatorne tožbe ne bi bilo doseženo (razlaga po namenu).

11. Tudi ZVEtL ne daje podlage za drugačno sklepanje. Tožnik v reviziji pravilno opozarja, da postopka po tem zakonu (postopek za vzpostavitev etažne lastnine in postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi) zgolj dopolnjujeta že dosedanjo ureditev in ne izključujeta ali posegata v možnost varstva solastninske pravice ali skupne lastnine po splošnih stvarnopravnih pravilih (v konkretnem primeru po SPZ in SZ-1). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 100. člena SPZ in v posledici tega zmotno presojo o neobstoju njegove (stvarne) aktivne legitimacije, zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje ni presodilo utemeljenosti preostalih relevantnih pritožbenih navedb (situacija iz drugega odstavka 380. člena ZPP).

12. Drugi tožbeni zahtevek oziroma drugi del odločitve sodišč prve in druge stopnje se tiče ugotovitve neveljavnosti pravnega posla med toženkama o ustanovitvi stavbne pravice in neobstoja stavbne pravice ter ugotovitve, da je vknjižba stavbne pravice na določenih nepremičninah neveljavna. Čeprav tožnik z revizijo izpodbija sodbo druge stopnje v celoti in primarno predlaga njeno spremembo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba prve stopnje, v reviziji ne obrazloži, v čem naj bi bil nepravilen tisti del sodbe druge stopnje, s katerim je spremenjena sodba prve stopnje v III. točki izreka tako, da je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe stavbne pravice. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da izbrisna tožba ni sklepčna. Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in tudi samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP), reviziji v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

13. Na podlagi izbrisne tožbe sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov oziroma izbriše izpodbijana vknjižba (prvi odstavek 243. člena ZZK-1(8)). Obenem s tožbenim zahtevkom iz izbrisne tožbe (ki mora biti prav tako oblikovan v skladu s prvim odstavkom 243. člena ZZK-1) je mogoče uveljavljati tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za izvršeno vknjižbo in zaradi katerega je vpis materialnopravno neveljaven. Zahtevkoma povezanosti sicer ni mogoče odreči, saj se neveljavnost vknjižbe zatrjuje kot posledica neveljavnosti pravnega posla, vendar pa ugotovitveni del izbrisnega tožbenega zahtevka po prvem odstavku 243. člena ZZK-1 vsebuje zgolj ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, ne pa tudi neveljavnosti (ničnosti)(9) pravnega posla, ki je bil podlaga za tako vknjižbo. Če bi sodišče odločalo meritorno o zahtevku iz izbrisne tožbe, bi zaradi presoje neveljavnosti vknjižbe moralo najprej presoditi, ali je pravni posel res neveljaven (ničen). Vprašanje neveljavnosti (ničnosti) pravnega posla bi torej rešilo kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Stranka lahko odločitev o takšnem vprašanju uveljavlja kot ti. vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP), s čimer si zagotovi pravnomočno odločitev o (ne)obstoju pravnega razmerja ali pravice, ki učinkuje tudi v morebitnih drugih postopkih iz tega razmerja. Sodišče druge stopnje je napačno presodilo, da zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodbe in neobstoja pravice na eni strani ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe na drugi strani nujno pomenita celoto in torej zavrnitev slednjega zaradi njune medsebojne soodvisnosti (takorekoč avtomatično) pomeni tudi neutemeljenost prvega. Gre vendarle za samostojni zahtevek, katerega usoda ni nujno odvisna od siceršnjega (dajatvenega ali oblikovalnega) tožbenega zahtevka.(10) Ugotovitveni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) pogodbe in neobstoja pravice, ki je bila s to pogodbo ustanovljena, v razmerju do zahtevka na neveljavnost vknjižbe kot posledico (oziroma eno izmed možnih posledic) ničnosti pravnega posla tudi ne pomeni nekaj manj (minus), pač pa je nekaj drugega (aliud).(11) Čeprav gre za v določeni meri povezane zahtevke, to ne onemogoča samostojnega odločanja o vsakem od njih. Zato bi moralo sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi tožene stranke in spremembi sodbe prve stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe presoditi, ali lahko ostane v veljavi (samostojna) odločitev o ugotovitvenem zahtevku za neveljavnost (ničnost) pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, kar naj bi imelo za posledico neobstoj te pravice. Za (samostojno) ugotovitveno tožbo mora namreč tožnik izkazati pravno korist (drugi odstavek 181. člena ZPP). Vse to pravilno podarja tožnik v reviziji in torej utemeljeno sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava – 243. člena ZZK-1, saj sodba na podlagi izbrisne tožbe ne vsebuje tudi odločitve o neveljavnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za vknjižbo – pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe 181. člena ZPP in presojalo pogojev za (samostojno) ugotovitveno tožbo, kar je imelo za posledico opustitev njene vsebinske presoje in kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

14. Iz navedenih razlogov je torej Vrhovno sodišče v pretežnem delu ugodilo reviziji tožnika, to je zoper odločitev o ugoditvi pritožbi tožene stranke in spremembi sodbe prve stopnje v I. in II. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe prve stopnje, pa jo je zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

15. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče razveljavilo, odločitev o pravdnih stroških pa pridržalo za končno odločbo (C. točka izreka odločbe druge stopnje). Na podlagi določila tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pa je tudi Vrhovno sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, 2. knjiga, stran 237. Op. št. (2): Nina Betetto: Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten št. 3/2001, stran 188. Op. št. (3): Takšna je npr. sodna praksa v primeru, ko je sporen obseg zapuščine: tedaj mora prizadeta oseba tožiti vse dediče, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, ne glede na to, ali takšen zahtevek priznavajo ali ne.

Op. št. (4): Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, 2. knjiga, stran 257; II Ips 702/94. Op. št. (5): Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 337. Op. št. (6): Z obravnavanim primerom so tako z dednopravnega področja primerljivi tisti, v katerih eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega: zahteva namreč lahko le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču. Ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist skupnosti, ni nujna udeležba vseh dedičev v taki pravdi.

Op. št. (7): Andrej Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 507. Op. št. (8): Besedilo 243. člena ZZK-1 pred novelo ZZK-1C, ki je bila sprejeta šele po izdaji sodbe prve stopnje.

Op. št. (9): Pojem neveljavnosti pogodbe sicer zajema ničnost in izpodbojnost, a iz oblikovanega tožbenega zahtevka (pa tudi navedb tožbe o razlogih za neveljavnost pogodbe) izhaja, da tožnik uveljavlja ničnost, saj se izpodbojni zahtevek uveljavlja z oblikovalno tožbo in ne ugotovitveno.

Op. št. (10): Tako tudi II Ips 245/2010. Op. št. (11): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 153.