Jedro

Zatrjevanje tožnikov, da je sporni objekt v tistem času imel gradbeno dovoljenje in da bi bilo kvečjemu mogoče govoriti o neskladni gradnji, sta organa obeh stopenj zavrnila z obširnimi dejanskimi ugotovitvami, saj je sporni objekt na kraju samem izmeril inšpektor ter primerjal dejanske dimenzije objekta z načrti projekta PGD tip 6/201, november 1991, ki ga je izdelal ..., na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 21. 5. 1992. Konkretna odstopanja v tlorisu ter postavitev notranjih sten ne ustrezajo tistim iz gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je bil zgrajen drug objekt, ki pa gradbenega dovoljenja nima, zato ga je upravni organ prve stopnje pravilno okvalificiral za nelegalno gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega troetažnega bivalnega objekta na zemljišču s parc. št. 118/6 k.o. ..., dimenzij cca 7,1 m x 10,2 m ter skupne višine do slemena cca 9,5 m. Naložila jima je, da takoj po vročitvi odločbe ustavita gradnjo (1. točka izreka), da jo v roku 120 dni odstranita in vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). V primeru neizvršitve naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno v 1. točki izreka, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in odločeno še, da v tem postopku ni bilo stroškov (5. točka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka) in da je odločba prosta takse (7. točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika predložila inšpektorju gradbeno dovoljenje z dne 21. 5. 1992, ki ga je izdala Občina Trbovlje, vendar to gradbeno dovoljenje ne ustreza zgrajenemu objektu na zemljišču s parc. št. 118/6 k.o. ... Za gradnjo spornega objekta ni bilo izdano primerno gradbeno dovoljenje, torej gre ob uporabi 12.1. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) za nelegalno gradnjo.

3. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. 4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da v obravnavanem primeru ne gre za nelegalno gradnjo, ampak mogoče le za neskladno gradnjo, zato bi bilo treba uporabiti 153. člen ZGO-1. Menita, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, izpodbijana odločba pa ne pojasni, zakaj dejansko zgrajenega objekta ni možno uskladiti z gradbenim dovoljenjem. Ni jima jasno, zakaj je v odločbi uporabljen najstrožji ukrep. Inšpektor je napačno ugotovil dejansko stanje, saj je bilo za sporni objekt izdano gradbeno dovoljenje in tako ni mogoče govoriti o gradnji brez gradbenega dovoljenja. V postopku so bila kršena pravila Zakona o splošnem upravnem postopku, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Izrek in obrazložitev odločbe sta si v nasprotju.

5. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov upravnega postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Razlogi prvostopenjskega upravnega organa po presoji sodišča omogočajo preizkus izpodbijane odločbe, sodišče pa je upoštevalo tudi stališča pritožbenega organa. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke, stranka pa lahko do teh razlogov v tožbi zavzame stališče, če se z njimi ne strinja. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožnika v tožbi le ponavljata pritožbene navedbe, na katere je obširno odgovoril upravni organ druge stopnje in jih zavrnil. Sodišče se sklicuje na razloge obeh odločb in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbo pa dodaja:

9. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvaja oziroma so izvedene brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Ob primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

10. Navedene odločbe v ZGO-1 pomenijo pravno podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru vseh ugotovljenih nelegalnih gradenj in s tem za izdajo odločb, kakršna je tudi izpodbijana. Iz njih namreč izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si zanj pridobil predpisano gradbeno (oziroma v skladu s prej veljavnimi predpisi morebiti drugače poimenovano) dovoljenje. V vseh primerih nelegalnih gradenj – tudi če gre za objekte, zgrajene v času predpisov, veljavnih pred ZGO-1, je gradbeni inšpektor dolžan izreči ukrep iz 152. člena, saj zakon drugih ukrepov v ta namen ne predvideva. Glede na čas gradnje obravnavanega objekta v letu 1992, ki med strankama ni sporen, je torej za presojo legalnosti zgrajenega objekta najprej relevantna zakonodaja iz tistega obdobja.

11. Iz obrazložitve organa prve stopnje je razvidno, da sta tožnika v letu 1992 zgradila sporen objekt, za katerega ni bilo izdano primerno gradbeno dovoljenje. Objekt, ki je bil zgrajen, namreč odstopa od projektiranega objekta v tolikšni meri, da se ne more določiti dela objekta, ki bi bil skladen z gradbenim dovoljenjem št. 351-305/91-3/7, ki ga je dne 21. 5. 1992 izdala Občina Trbovlje. Tožnika sta hišo, ki sta jo zgradila v primerjavi s citiranim gradbenim dovoljenjem tlorisno podaljšala ter razširila, tako da je dejansko pravokotnega tlorisa cca 10,20 m x 7,10 m za razliko od v gradbenem dovoljenju predvidenega L tlorisa 7,2 m x 5,57 m + 1,80 m x 2,23 m. Organ prve stopnje je tako po presoji sodišča pravilno ugotovil, da objekt gradbenega dovoljenja nima, zato je upoštevajoč določilo 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ugotovil, da je obravnavani objekt nelegalna gradnja.

12. Za izgradnjo tovrstnega objekta glede na zakonodajo iz leta 1992, ko je bil objekt zgrajen, kakor tudi glede na današnjo zakonodajo, je potrebno pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje. Pritožbeni organ je tožnikoma pojasnil, da je bilo treba po določbah takratnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) za gradnjo pridobiti lokacijsko dovoljenje (50. člen), razen v primeru objektov iz 51. člena, pri čemer je bilo treba tudi to gradnjo priglasiti pristojnemu občinskemu upravnemu organu (51. člen). Iz navedenega izhaja stališče pritožbenega organa, da je moral investitor za objekt, za katerega je bilo treba pridobiti lokacijsko dovoljenje, pridobiti tudi gradbeno. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ima to stališče podlago v tedaj veljavnem ZGO/84, ki je v 33. členu določal, da se objekt lahko začne graditi le na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo, pri čemer je moral investitor po 36. členu tega zakona zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. V vsakem primeru pa je moral investitor ne glede na zahtevnost objekta pridobiti dovoljenje za gradnjo – bodisi kot gradbeno dovoljenje ali kot odločbo o priglasitvi del, ki je bila izdana po predhodni ugotovitvi, da za nameravana dela zadostuje priglasitev in da ta niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom (62. člen ZUN).

13. To pomeni, da gradnja brez dovoljenja ni bila dopustna. Zatrjevanje tožnikov, da je sporni objekt v tistem času imel gradbeno dovoljenje in da bi bilo kvečjemu mogoče govoriti o neskladni gradnji, sta organa obeh stopenj zavrnila z obširnimi dejanskimi ugotovitvami, saj je sporni objekt na kraju samem izmeril inšpektor ter primerjal dejanske dimenzije objekta z načrti projekta PGD tip 6/201, november 1991, ki ga je izdelal ..., na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 21. 5. 1992. Konkretna odstopanja v tlorisu ter postavitev notranjih sten ne ustrezajo tistim iz gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je bil zgrajen drug objekt, ki pa gradbenega dovoljenja nima, zato ga je po presoji sodišča upravni organ prve stopnje pravilno okvalificiral za nelegalno gradnjo.

14. Neutemeljeno je stališče, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski organ v obrazložiti res ni navedel posamičnih predpisov iz leta 1992, ampak se je na splošno skliceval na zakonodajo iz tega leta ter na dejanske ugotovitve, iz katerih je sledilo, da sta tožnika zgradila drug objekt. 15. Prav tako je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi bilo treba gradnjo obravnavati kot neskladno gradnjo, saj je bilo v postopku ugotovljeno, kot je že zgoraj nadrobno opisano, da za sporni objekt gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, saj sta tožnika zgradila drug objekt, kot bi ga lahko po gradbenem dovoljenju, ki sta ga imela. Po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je neskladna gradnja lahko le tista, za katero je bilo gradbeno dovoljenje izdano, vendar se gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

17. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj tožnika v tožbi nista pojasnila, katero pravno pomembno dejstvo naj bi sodišče ugotavljalo s preostalimi predlaganimi dokazi: z ogledom na kraju samem ter z zaslišanjem inšpekcijskih zavezancev.

18. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).