Jedro

Ko gre za dedovanje podržavljenega premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustniku, se po 74. členu ZDen opravi nov zapuščinski postopek. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko ni upoštevalo dednega dogovora, ki so ga dediči sklenili 25.8.2008 v prejšnjem postopku, saj je ta dogovor lahko veljal le glede takrat znanega zapuščinskega premoženja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, potem ko je ugotovilo, da v zapuščino spada odškodnina v obliki obveznic S. o. d. v višini 82.171,06 DEM, za dediče po zapustniku M. P. na podlagi zakona razglasilo sinova J. P. in J. P., vnuke I. P., V. P., V. B., M. B., B. P., T. P., L. Ž., M. I., S. N. in A. K., pravnuke T. Š., T. N., D. N., A. N. in A. N. ter snahi E. P. in V. P. Ob upoštevanju dednih odstopov je KDD, C. k. d. d., d.d., L. naročilo, da upošteva, da so po pravnomočnosti sklepa postali solastniki oziroma soimetniki obveznic, ki se vodijo na računu dediča J. P., dediči J. P. do 1/8, J. P. do 31/96, I. P., V. P., V. B. in M. B., vsak do 1/16, T. P. do 1/32, C. P. do 1/16, T. Š. do 1/24, T. N., D. N., A. N. in A. N., vsak do 1/96, ter A. K. do 1/8 zapuščine.

Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila dediča J P. in J. P., oba brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Prvi predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, drugi pa njegovo odpravo. Oba vztrajata, da bi sodišče moralo prekiniti zapuščinsko obravnavo, dokler ni znano končno število dedičev. Do odločitve pritožbenega sodišča bi dediči imeli dovolj časa za sklenitev morebitnega sporazuma o dedovanju. Dedič J. P. še navaja, da je sodišču izročil pismeni obračun stroškov denacionalizacijskega postopka z dne 15.5.2008, ki ga je sodnica sprejela brez pripomb. Ni torej res, kar je navedeno v sklepu, da dediča nista postavila stroškovnega zahtevka. Poleg tega sodišče ni upoštevalo prejetih izjav dedičev V. B., M. B. in T. P., ki so sprejeli zaokroženo polovico zakonitega dednega zneska, drugo polovico pa so namenili za pokritje stroškov, med katere spadajo tudi stroški denacionalizacijskega postopka. Dedič J. P. pa se sklicuje na prvotni sklep o dedovanju št. D 2/79-48 z dne 20.4.1982. Sodišču je predlagal, naj ga določi kot edinega dediča, vendar sodišče o tej njegovi zahtevi ni ničesar sklenilo. Ko je leta 1993 vložil zahtevek za denacionalizacijo, mu razen brata J. nihče ni hotel pomagati, češ da nacionalizirana parcela tako ali tako pripada njemu, ki ga je pokojni oče že pri šestnajstih letih določil za naslednika kmetije. Ostali dediči so po očetu podedovali najbolj vredna zemljišča, njemu pa je ostala propadajoča kmetija, na kateri pri 79 letih živi skupaj z bolnim nezaposlenim sinom. Pravično, pošteno in moralno bi bilo, da težko priborjena odškodnina pripade njemu.

Na pritožbo J. P. je odgovoril dedič J. P., ki njegovi pritožbi v celoti pritrjuje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ko gre za dedovanje podržavljenega premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustniku, se po 74. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 do 18/05) opravi nov zapuščinski postopek. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko ni upoštevalo dednega dogovora, ki so ga dediči sklenili 25.8.2008 v prejšnjem postopku (D 2/79), saj je ta dogovor lahko veljal le glede takrat znanega zapuščinskega premoženja. Tokrat dedičem ni uspelo doseči ponovnega dogovora, zato je sodišče prve stopnje dodatno zapuščinsko premoženje pravilno razdelilo med zapustnikove zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži, ki jim pripadajo po zakonu. Za svojo odločitev je v izpodbijanem sklepu navedlo jasne in izčrpne razloge; drugačen pritožbeni očitek je zato brez podlage.

Zgrešeno je tudi stališče pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek, dokler se dediči ne bi sporazumeli, kdo bo dedoval. Sodišče na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 13/94 do 73/04) prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Prekinitev postopka v obravnavanem primeru nima zakonske opore. Kdo je dedič, je namreč pravno vprašanje, odločanje o takih vprašanjih pa je pridržano zapuščinskemu sodišču. Sodišče prve stopnje zato tudi ni bilo dolžno s posebnim sklepom odločiti o predlogu dediča J. P., naj ga sodišče določi kot edinega dediča. Ta njegov predlog ni mogel vplivati na potek postopka, sodišče prve stopnje pa se je o njem v izpodbijanem sklepu jasno izreklo.

V zapuščinskem postopku po 174. členu ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi njega, medtem ko o porazdelitvi skupnih stroškov odloča sodišče. Izdatki, ki so pritožnikoma nastali v denacionalizacijskem postopku, so bili brez dvoma potrebni za pridobitev dodatnega zapuščinskega premoženja. Kljub temu pa ne gre za stroške zapuščinskega postopka, ampak za dolg zapuščine. Zanj odgovarjajo dediči enako kot za zapustnikove dolgove. Ker ti niso sestavni del zapuščine, se ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku in tudi ne spadajo v izrek sklepa o dedovanju, upoštevaje obvezno vsebino sklepa, kot je predpisana v 214. členu ZD.

Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala pritožnika, niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo procesnih ali materialnih kršitev, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08) v zvezi s 163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.