Jedro

Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, nanašajoča se na obveznost tožene stranke, da plača tožeči stranki 5.972,40 SIT, s e z a v r ž e. 2. V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.044.700,20 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek sestoji iz več zahtevkov. Ti imajo različno podlago. Zato je treba pravico do revizije ugotoviti glede vsakega posameznega zahtevka z upoštevanjem njegove višine (35. člen ter 2. odstavek 37. člena ZPP).

Eden od zahtevkov se glasi na plačilo zneska 5.972,40 SIT po računu tožeče stranke z dne 5.7.1993 štev. 00200839. Ker ta znesek ne presega zneska iz 1. odstavka 497. člena ZPP, revizija zoper sodbo pritožbenega sodišča glede odločitve o tem znesku ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v tem obsegu na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

Glede odločitve o ostalih dveh zahtevkih, ki se glasita na 764.955,20 SIT (račun tožeče stranke z dne 8.6.1993 štev.003000816) in 4.273.772,60 SIT (račun tožeče stranke z dne 15.6.1993 štev.00400835) pa je revizija dovoljena.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka v celoti. Pri tem ne pove, kje je pri odločanju o obveznosti plačila 764.955,20 SIT prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali do zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče v tem delu preizkusilo izpodbijano sodbo samo v okviru revizijskih razlogov, ki jih mora po 386. členu ZPP upoštevati po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Glede na neizpodbito dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila tožena stranka naročnik storitev, zaračunanih z računom štev. 003000816 z dne 8.6.1993, pa je bilo tudi materialnopravno pravilno odločeno.

Do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali do zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ni prišlo pri odločanju o obveznosti plačila 4.273.772,60 SIT po računu tožeče stranke z dne 15.6.1993 štev. 00400835. Ne glede na splošne ugotovitve, kako je tožena stranka poravnavala svoje obveznosti do tožeče stranke, oziroma katere zapadle terjatve do tožene stranke je tožeča stranka pokrivala s posameznimi denarnimi nakazili, ki jih je prejela od tožene stranke, tožeča stranka s tožbo ni zahtevala plačila nekega salda, ampak treh konkretnih računov, med njimi tudi računa, navedenega v prejšnjem odstavku obrazložitve (v nadaljevanju: račun).

Tožeča stranka je trdila, da ji tožena stranka računa ni plačala. Opravljeno delo je dokazovala z računom in priloženim obračunom del in opreme. Tožena stranka računu ni ugovarjala. Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja pa je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku (2. odstavek 1107. člena ZOR v zvezi z 2. odstavkom 203 Splošne uzance za blagovni promet). Pavšalne navedbe, s katerimi tožena stranka opravičuje dejstvo, da računu ni ugovarjala, mu dokazne vrednosti ne jemljejo. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke. Ravno tako je tožena stranka tista, ki lahko utemeljenost tožbenega zahtevka izpodbija s trditvijo, da je račun že (delno) plačala. V obeh primerih pa gre za dejstva, ki jih mora zatrjevati in dokazovati tožena stranka, če je potrebno tudi z izvedencem. Mora pa v takšnem primeru ona v naprej založiti ustrezen znesek za kritje stroškov, ki bodo nastali z izvedbo predlaganega dokaza. Zato je sodišče ravnalo prav, ko je toženi stranki naložilo založitev predujma za kritje stroškov izvedenca finančne stroke, nato pa izvedbo dokaza z izvedencem opustilo, ker tožena stranka predujma ni založila (1. in 3. odstavek 153. člena ZPP).

Okoliščina, da pogodba za izvedbo dela, za katerega je tožeča stranka izstavila sporni račun, ni bila sklenjena v pisni obliki, ni razlog za ugotovitev njene neveljavnosti. Iz IX. in XI. člena dolgoročne pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju, ki sta jo stranki spora sklenili 26.9.1990 namreč ne izhaja, da bi pogodbeni stranki pravno učinkovitost pogodb za konkreten posamezen projekt izrecno vezali na pisno obliko. Glede na ugotovitev, da sta se za izvedbo konkretnih projektov dogovarjali samo ustno, sta se očitno pogodbeni stranki z zgoraj navedenimi pogodbeni določili dogovorili za pisno obliko pogodb za konkretne posle samo v dokazne namene (3. odstavek 69. člena ZOR).

Glede na zgoraj navedeno vse ostale uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tudi če bi to res bile v primeru, če bi tožeča stranka zahtevala plačilo salda, to niso. Ne nanašajo se na odločilna dejstva (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP, niti niso vplivale na odločitev (1. odstavek 354. člena ZPP). Glede na to, da je tožeča stranka zahtevala plačilo računa, ne salda, ob nedokazani trditvi tožene stranke, da ga je (delno) plačala, za odločitev tudi ni pomembno, kako je tožeča stranka vračunavala izpolnitve tožene stranke. Dejanska vprašanja, ki jih revizija v precejšnjem obsegu načenja, pa sploh niso revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Ker v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, materialno pravo pa je bilo tudi sicer pravilno uporabljeno (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v delu, v katerem je ni kot nedovoljeno zavrglo, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Upoštevajoč 1. odstavek 155. člena ZPP je pri tem odločilo, da trpi tožeča stranka sama stroške odgovora na revizijo. O stroških pritožbenega postopka pa revizijsko sodišče takrat, kadar revizijo zavrne kot neutemeljeno, ne more odločati. Sklep o stroških postopka namnreč ni sodna odločba, s katero je sodni postopek končan (primerjaj: 1. odstavek 400. člena ZPP).