Jedro

Za presojo v tej zadevi ni pomembno niti ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, niti zakaj tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, saj je bistveno le, da tega pred začetkom del ni imel in da ga do izdaje odločbe v inšpekcijskem postopku ni pridobil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku izrekel inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje delavnice tam navedenih dimenzij na zemljiščih s parc. št. 1316 in 1317 k. o. ... Naložil mu je, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na navedenem objektu (1. točka izreka), ga do 30. 9. 2014 odstraniti ter vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (4. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da se označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta (7. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (8. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor navedene inšpekcijske ukrepe izrekel na podlagi 152. in 158. člena ZGO-1, ker je ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, saj zanjo tožnik nima gradbenega dovoljenja, predpisanega s 3. členom ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je ob reševanju tožnikove pritožbe spremenil 3. točko izreka, tako da prepovedi iz 158. člena ZGO-1 ne bodo nezakonito omejile zemljiškoknjižnih lastnikov, saj tožnik ni lastnik vseh zemljišč obravnavane gradnje. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gradbenega dovoljenja ni mogel pridobiti, ker v času inšpekcijskega postopka ni mogel predložiti dokazila o pravici graditi. Sodbo, s katero to lahko izkazuje, je pridobil 25. 9. 2014. Ker je ena izmed obeh parcel po namembnosti kmetijsko zemljišče, je takoj po pridobitvi omenjene pravnomočne sodbe na Občino ... podal pobudo za spremembo namembnosti zemljišča. Sklicuje se na spremembo ZGO-1 in meni, da njegov objekt nedvomno sodi med objekte, za katere se odlog rušenja podaljšuje na pet let. Upravnemu organu očita, da ga o tem ni poučil. Navaja še, da razlog za nelegalno gradnjo ni bil na njegovi strani, temveč na strani tožene stranke v pravdnem postopku; tudi ni njegova krivda, da je pravdni postopek trajal 11 let, do pridobitve lastninske pravice na zemljišču pa objekta na njem ni mogel legalizirati.

Zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti ugovarja tudi izrečenim prepovedim. Prepoved opravljanja gospodarske dejavnosti v objektu naj bi pomenila nepopravljivo gospodarsko škodo, privedla naj bi tudi do prenehanja delovnega razmerja zanj in za delavca. Meni, da je v primeru razlogov za odlog rušitve njegove koristi mogoče zaščititi tudi na način, da se mu v objektu dovoli izvedba komunalnih priključkov, njegova uporaba ter opravljanje gospodarske in druge dejavnosti v njem. Navaja, da nima vpliva na odločanje o spremembi namembnosti in meni, da ne more nositi posledic prepočasnega odločanja upravnih in sodnih organov. V zvezi s tem se sklicuje na 2. in 22. člen Ustave in opozarja, da bo „upravičen do škode“, ki mu bo nastala zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti. Izrečena prepoved naj bi kršila tudi njegovo pravico iz 74. člena Ustave, saj mora zaradi prepovedi najeti druge prostore in plačevati najemnino, s tem pa naj bi bil postavljen v neenakopraven položaj z drugimi mizarji, ki lahko dejavnost opravljajo v svojih prostorih. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, dopolnjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor spornega objekta na zemljiščih s parc. št. 1316 in 1317, obe k. o. ..., razpolagati z gradbenim dovoljenjem že na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje, v zadevi pa tudi niso izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Za presojo v tej zadevi ni pomembno niti ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, niti zakaj tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, saj je bistveno le, da tega pred začetkom del ni imel in da ga do izdaje odločbe v inšpekcijskem postopku ni pridobil. Nelegalna gradnja namreč nastane z investitor gradnjo brez predpisanega gradbenega dovoljenja, razlog, zaradi katerega niti kasneje ni mogel pridobil gradbenega dovoljenja, pa take gradnje ne naredi legalne. Na odločitev o inšpekcijskih ukrepih ne morejo vplivati niti tožnikova prizadevanja za spremembo prostorskega akta, ki naj bi mu omogočila pridobitev gradbenega dovoljenja, morebiti kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje pa bo lahko imelo vpliv le na izvršilni postopek.

Nezakonitosti odločbe, s katero gradbeni inšpektor izreče inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje, tudi ni mogoče utemeljevati z uveljavitvijo 156.a člena ZGO-1. Gre namreč za določbe, ki urejajo odlog izvršbe teh ukrepov in se ne nanašajo na njihovo izrekanje. To pomeni, da navedbe o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 v tem postopku niso pravno odločilne. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da bi moral upravni organ tožnika v upravnem postopku opozoriti na možnost uveljavljanja zahtevka za odlog izvršitve inšpekcijske odločbe.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o nezakonitosti odrejene prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte javne infrastrukture, uporabe nelegalne gradnje ali opravljanje gospodarske in druge dejavnosti v njej. Te prepovedi namreč določa prvi odstavek 158. člena ZGO-1, po drugem odstavku istega člena pa so obvezna sestavina odločbe. Navedeni izrek je torej v skladu s 158. členom ZGO-1, ki ne določa različnih inšpekcijskih ukrepov glede na to, ali se objekt že uporablja, oziroma ali se v njem izvaja kakšna dejavnost ali ne. Razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svoje stališče, da bi se moral odlog izvršbe nanašati tudi na izrečene prepovedi, pa nezakonitosti izreka teh prepovedi ne utemeljujejo. Na drugačno stališče ne vpliva niti tožbeno sklicevanje na 2., 22. in 74. člen Ustave. Kot je bilo že povedano, je predmet tega upravnega spora odločba o izreku inšpekcijskih ukrepov in ne odločitev o zahtevi za odlog njihovega izvrševanja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.