Jedro

Določba 935. člena OZ obravnava t. i. notorna dejstva, torej dejstva, ki so splošno znana. Če je takšna dejstva zavarovalec zamolčal, bi ga morala zavarovalnica na to takoj opozoriti. Če tega ne stori, se kasneje na napake ne more več sklicevati. Tožnikovo zamolčanje pogina ne more pomeniti takšnih notornih dejstev.

Enomesečni rok iz prvega odstavka 933. člena OZ je prekluziven rok.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 72.094,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz izreka sodbe in mu povrniti pravdne stroške v znesku 4.272,46 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje v delu 23. alinee (očitno pravilno 29. alinee) napačno določilo tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 14,93 EUR (za žival z oznako CZ 672101031) od 5. 5. 2012, namesto pravilno od 5. 5. 2011 dalje do plačila. Nepravilno je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine. Tega tožnik ni zahteval in zavarovalne pogodbe, temveč iz naslova toženkine odgovornosti. Ta mu je vede in po svoji volji zadrževala izplačilo zavarovalnine, čeprav je vedela, da s tem dela tožniku veliko škodo.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče zmotno odločilo, da tožnik ni kršil svoje prijavne dolžnosti, ki mu jo narekuje tako zakon kot zavarovalni pogoji (931. in 941. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče poudarja le skrbnost toženke, zanemarja pa presojo skrbnosti tožnika. Napačno je ugotovilo, da je toženka imela na osnovi splošnih pogojev pravico do vpogleda v registre – izpis iz CRG. To ne drži in to je toženka poudarjala ves čas postopka. Toženka nima dostopa do vseh podatkov, vpogled v takšne podatke je zavrnila informacijska pooblaščenka (ne glede na privolitev zavarovancev). Izkoristila je vse možnosti za pridobitev podatkov, od nasprotne stranke pa upravičeno računa, da bo prejela popolne informacije. Vseskozi zagovarja stališče, da je tožnik namerno zamolčal pomembne okoliščine (932. člen OZ), zato sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, napačno pa je uporabilo materialno pravo. Tožnik ni izkazal nobenega upravičenega razloga, zakaj je stare škodne primere prijavil šele po sklenitvi novih zavarovalnih polic. Zato je sodišče napačno odločilo, da je toženka zamudila zakonsko določen enomesečni rok za odstop od zavarovalne pogodbe ali za vložitev predloga za zvišanje premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo. Tožnika je obvestila dne 14. 2. 2012, pri čemer je potrebno upoštevati tri mesečni rok in ne enomesečnega. Roka torej ni zamudila. V posledici je nepravilna tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sodišče je napačno priznalo s pogodbo dogovorjene zavarovalnine v celotnem znesku brez sorazmernega zmanjšanja in zaključilo, da je toženka neupravičeno povišala zavarovalno premijo. Poleg tega je toženka že plačala zavarovalnino za 13 živali. Izplačala je tudi nadaljnjih 19 zavarovalnin s tem, da je zavarovalnine pobotala z zapadlo neplačano premijo. Res pa ni plačala nadaljnjih 45, 37 in 12 zahtevkov, saj do izplačila zavarovalnin za te živali, glede na to, da je z dnem 28. 2. 2011 prišlo do razdrtja obeh pogodb (po samem zakonu), tožnik ni upravičen. Napačno je sodišče odredilo tudi tek zakonskih zamudnih obresti. V obrazložitvi je navedlo, da je za vsak zavarovalni primer na podlagi listin v spisu ugotovilo, kdaj je bila toženka obveščena, vendar to ne drži, oziroma je odločitev glede posameznih tekov zakonskih zamudnih obresti nepravilna. Sodišče je napačno upoštevalo datume na listinah (datum prijave škode), toženka pride v zamudo šele takrat, ko prijava škode pride do nje, kar pa se ugotavlja in potrjuje z datumom „datirke“. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je škodne primere mnogokrat zbiral in ni vsakega posebej nosil k toženki. Mnogokrat je zavarovalni primer tudi sporen in mora toženka prejeti vse potrebne dokumente. V primerih od 1 – 37 ter od 1 – 12 so bila veterinarska poročila nepopolno izpolnjena, zahtevki iz tega naslova so zato neutemeljeni. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev tudi glede pravdnih stroškov.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: V 29. alinei prvega odstavka izreka sodbe je sodišče prve stopnje pomotoma zapisalo datum 5. 5. 2012, namesto pravilno 5. 5. 2011. Gre za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi (328. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni poseglo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen. Predpostavke odškodninske terjatve, ki bi jih tožnik moral izkazati, so nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza med njima (prvi odstavek 131. člena OZ). V tožbi oziroma najkasneje na prvem naroku bi moral tožnik navesti vsa dejstva, ki bi potrjevala obstoj navedenih predpostavk in predlagati vse dokaze, ki bi dejstva potrjevali. Tožnik tega bremena ni zmogel. V tožbi je le pavšalno zatrjeval, da zaradi izpada plačila zavarovalnine ni mogel narediti verižne reje in da je imel zaradi tega izpad dohodka v vrednosti 180,00 EUR na dan, v vlogi z dne 20. 6. 2012 je ta znesek popravil na 1,80 EUR na dan. Kot dokaze pa je predlagal svoje zaslišanje in poizvedbe pri morebitnih kupcih. Iz povedanega je razvidno, da tožnik ni navedel relevantnih dejstev o nastanku škode – najmanj konkretnih trditev o kupcih (1), prav nobenih trditev pa ni postavil v zvezi z vzročno zvezo med morebitnim nedopustnim ravnanjem toženke in nastalo škodo. Tožba je bila v tem delu nesklepčna, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito že iz tega razloga zavrnilo.

Pritožba tožnika je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke: Tožnik je živinorejec, ki uvaža živo govedo (teleta) in ga na svoji farmi vzreja eno leto, nato pa ga proda (v glavnem za zakol). Pri toženki ima sklenjene zavarovalne pogodbe za različne rizike iz tega naslova. V času zavarovanj po policah št. 576325746 (sklenjenem 24. 9. 2010) in št. 0577066363 (sklenjenem 17. 12. 2010) mu je poginilo več živali. Toženka mu zavarovalnin noče izplačati oziroma mu jih noče izplačati v celoti, ker naj bi tožnik ob sklepanju zavarovanj opustil dolžno obvestilo o vseh okoliščinah, pomembnih za ocenitev nevarnosti, ki so mu bile znane ali mu niso mogle ostati neznane (prvi odstavek 933. člena v zvezi z 931. členom OZ). Ni prijavil oziroma zavarovalnice ni obvestil o škodnih dogodkih po preje sklenjeni polici št. 06736022 (sklenjeni 23. 7. 2009). To je storil šele 20. 12. 2010. V posledici je toženka predlagala zvišanje premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo, na kar pa tožnik ni pristal, zato naj bi bili pogodbi po policah z dne 24. 9. 2010 in z dne 17. 12. 2010 razdrti po samem zakonu (drugi odstavek 933. člena OZ). Poleg tega se je toženka sklicevala na predpravdni pobot in na četrti odstavek 933. člena OZ in za del živali, poginulih preden je bila ugotovljena neresničnost ali nepopolnost prijave, zavarovalnino zmanjšala v sorazmerju med stopnjo plačanih premij in stopnjo premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo. Zaključilo je, da se toženka ne more sklicevati na nepopolnost prijave, saj so ji bile oziroma bi ji morale biti znane okoliščine o poginulih živalih po preje sklenjeni polici oziroma pogodbi, torej okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti (935. člen OZ). Poleg tega toženka zvišanja premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo ni predlagala v roku enega meseca od dneva, ko je zvedela za nepopolnost prijave, temveč kasneje (prvi odstavek 933. člena OZ). Odločilo je, da je toženka dolžna plačati zavarovalnino za vse poginule živali v celoti, ugovora pobota ni upoštevalo, pa tudi ne določbe četrtega odstavka 933. člena OZ.

Pritožbeno sodišče kot prvo izpostavlja, da se je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje toženka sklicevala na okoliščine iz 933. člena OZ in ne na okoliščine iz 932. člena OZ in se na 933. člen OZ večkrat tudi izrecno sklicevala. Prepozne in zato neupoštevne so pritožbene trditve o dejanskih okoliščinah, ki bi narekovale uporabo določbe 932. člena OZ (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 935. člena OZ. Ta določba namreč obravnava t.i. notorna dejstva, torej dejstva, ki so splošno znana in ki jih ni treba dokazovati (2). Če je takšna dejstva zavarovalec zamolčal, bi ga morala zavarovalnica na to takoj opozoriti. Če tega ne stori, se kasneje na napake ne more več sklicevati. Tožnikovo zamolčanje pogina (8 – 10) telet po pogodbi sklenjeni dne 23. 7. 2009 (tožnik je pogin živali prijavil šele 20. 12. 2010, torej po sklenitvi spornih pogodb z dne 24. 9. 2010 in 17. 12. 2010), ne more pomeniti takšnih notornih dejstev, torej dejstev, ki jih ni treba niti dokazovati in ki bi jih v času sklepanja spornih pogodb toženka poznala oziroma bi jih morala poznati.

Šteti torej je, da tožnik (nenamenoma) ob sklepanju pogodb z dne 24. 9. 2010 in 17. 12. 2010 ni prijavil (vseh) okoliščin, pomembnih za ocenitev nevarnosti. Toženka bi lahko v enem mesecu od dneva, ko je zvedela za nepopolnost prijave odstopila od pogodbe ali predlagala zvišanje premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo (prvi odstavek 933. člena OZ), saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tudi število škodnih dogodkov (po prejšnjih zavarovalnih pogodbah) merilo za korekcijo zavarovalne premije ali razlog za odstop od pogodbe. Toženka se je odločila za zvišanje premije. To pa je storila prepozno. Neprerekan in celo izrecno potrjen je ostal zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka predlagala zvišanje premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo šele z dopisom dne 14. 2. 2012, čeprav je bila s prijavo škod po polici iz leta 2009 seznanjena že dne 20. 12. 2010, torej po poteku enomesečnega roka iz prvega odstavka 933. člena OZ (kot rečeno določba o trimesečnem roku iz 932. člena OZ ne pride v poštev). Dne 14. 2. 2012 je tako njena pravica predlagati zvišanje premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo (ali odstopiti od pogodbe) že prenehala (3). Sodišče prve stopnje je na podlagi povedanega zato pravilno razsodilo, da je toženka zavarovalnino za poginule živali po policah iz leta 2010 dolžna plačati (921. člen OZ).

Pogodbi iz leta 2010 torej nista bili razveljavljeni ali razdrti, premija ni bila zvišana. Zavarovalnine za primere nastale po tem, ko je bila ugotovljena nepopolnost prijave (po 20. 12. 2010), mora toženka plačati v polnem znesku zavarovalnine (saj ni pravočasno izkoristila možnosti iz prvega odstavka 933. člena OZ), za zavarovalne primere, nastale preden je bila ugotovljena nepopolnost prijave (pred 20. 12. 2010), pa bi bila toženka upravičena izplačati zavarovalnino zmanjšano v sorazmerju med stopnjo plačanih premij in stopnjo premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost (četrti odstavek 933. člena OZ). Vendar pa je bila v tem obsegu trditvena podlaga toženke premalo konkretna, da bi lahko uspela s pravno dobroto iz četrtega odstavka 933. člena OZ. Z ničemer ni obrazložila, zakaj bi bila povečana premija za faktor 3 oziroma faktor 4,5, ustrezna premija glede na resnično nevarnost, zakaj bi torej pogin 8 – 10 telet po polici iz leta 2009 zahteval tako visoko zvišano premijo, ob tem, da je tožnik ves čas ugovarjal, da je šlo, glede na okoliščine (upoštevaje predvsem število telet v hlevu), za neprimerno zvišanje premije (zvišanje, ki ni bilo v sorazmerju z večjo nevarnostjo). Iz tega razloga je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tudi za zavarovalne primere, nastale preden je bila ugotovljena nepopolnost prijave, dolžna plačati nezmanjšano zavarovalnino.

Upravičeno sodišče prve stopnje ni upoštevalo pobotne izjave toženke. Ta je trdila, da je del tožnikove terjatve ugasnil, ker jo je že pred pravdo pobotala s svojo nasprotno terjatvijo. Pojasnila je, da je „v skladu s 311. členom in 312. členom OZ pobotala določen dolg tožnika zaradi neplačane in zapadle zavarovalne premije z delom zavarovalnine v višini 3.468,00 EUR.“ Sodišče bi tako moralo ugotavljati, ali je res obstajala tožnikova terjatev in tudi, ali je obstajala toženkina terjatev. V tem pogledu pa je bila trditvena podlaga toženke preveč pomanjkljiva, da bi sodišče obstoj toženkine terjatve sploh lahko ugotavljalo. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, toženka ni niti pojasnila, koliko obrokov je bil tožnik še dolžan plačati in v kakšni višini, torej katere obroke in v kakšni višini je toženka pobotala. Toženka pa bo morebitne neporavnane zapadle obveznosti tožnika, še vedno lahko pobotala z izpodbijano sodbo določeno obveznostjo do tožnika (kot je pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje).

Pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnim začetkom teka zakonskih zamudnih obresti in v zvezi z nezapadlostjo nekaterih škodnih primerov zaradi nepopolne dokumentacije, so preveč pavšalne, da bi jih pritožbeno sodišče lahko upoštevalo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je v zvezi z zavarovalnimi primeri upoštevalo dan, ko je toženka dobila obvestilo (943. člen OZ). Pritožba to dejstvo le pavšalno graja, ne da bi konkretno pojasnila, za katere zavarovalne primere to ne velja in na kateri dan je torej dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal, če ne na dan, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z nepopolno dokumentacijo. Pritožba ne pove niti, v čem je bila pomanjkljivost dokumentacije.

Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo tudi v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Dokaz – poizvedbe pri morebitnih kupcih – je poizvedovalni (informativni) dokaz, s katerim naj bi se dejstva, ki bi jih morala stranka navajati, šele ugotavljala in v pravdnem postopku ni dovoljen.

(2) Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 828. (3) Enomesečni rok iz prvega odstavka 933. člena OZ je prekluziven rok (primerjaj Komentar zakona o obligacionim odnosima, druga knjiga, Kulturni centar Gornji Milanovac, Pravni fakultet Kragujevac, 1980, redaktorja Slobodan Perović, Dragoljub Stojanović).