Jedro

Da bi bila pogodbena volja drugačna, kot je zapisana v avtorski pogodbi, se ni nikoli med postopkom zatrjevalo, zato je bila razlaga pogodbe v tem sporu samo problem uporabe prava in ne problem ugotavljanja dejanskega stanja. Iz zapisane pogodbe je bil skupen namen pogodbenikov jasen. Če je bila pogodbena volja toženca drugačna, kot je zapisana, pa bi moral toženec na to razliko med izjavljeno in dejansko voljo pravočasno opozoriti, saj bi sodišče raziskovalo, ali je skupen namen pogodbenikov drugačen kot je bil izjavljen v pisni pogodbi samo, če bi se zatrjevalo, da so pogodbena določila kakorkoli sporna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da se glasi: "Tožena stranka N.K. je dolžna plačati tožeči stranki R.T. 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.1996 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 243.079,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 40.392,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2005 dalje, vse v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi sodilo četrtič. Pri prvem sojenju je tožniku priznalo pravico do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena z avtorsko pogodbo v znesku 50.000,00 DEM in to kazen znižalo na polovico. Sodba je bila v pritožbenem postopku razveljavljena. Pri drugem sojenju je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni v višini 3.840.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila dalje. Ta sodba je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, obe odločbi pa sta bili razveljavljeni v revizijskem postopku. Ko je sodišče prve stopnje o zadevi tretjič razsodilo, je naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku 3.840.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in tudi ta sodba je bila potrjena v pritožbenem postopku, obe odločbi nižjih sodišč pa sta bili ponovno razveljavljeni v revizijskem postopku in vrnjena zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan tožniku plačati pogodbeno kazen v višini 1.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.1996 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 308.884,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi in to od 16.06.2005 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. V sodbi je zapisano stališče, da je bila med pravdnima strankama sklenjena avtorska pogodba, ki ga sodišče prve stopnje utemelji z odločbama Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr.št. II Ips 192/2000 in II Ips 341/2004. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah obrazložilo samo pomen avtorske in tem sorodnih pravic, o naravi konkretno sklenjene pogodbe med pravdnima strankama pa se ni opredelilo, saj je pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu izhajalo iz dejanskih ugotovitev v sodbah nižjih sodišč. V zadnji odločbi je izrecno zapisalo, da drugačna vsebina pogodbe in s tem drugačna podlaga pogodbene volje pogodbenih strank, kot je bila ugotovljena v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ne sodi v materialnopravno presojo spora, ampak v preizkus dejanskega stanja in ker se v dejansko stanje revizijsko sodišče ne spušča, je iz tega nedvoumno razbrati, da Vrhovno sodišče ni presojalo pravne narave sklenjene pogodbe in se do pravne narave pogodbe ni opredelilo, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje, ki samo na podlagi tega zaključuje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena avtorska pogodba. Sodba se tudi ne da preizkusiti v zaključku, da gre tožniku iz naslova odškodnine kot izgube dohodka 700.000,00 SIT. Tega zneska sodišče ni obrazložilo. V tem delu je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik ni zahteval plačila odškodnine, ampak plačilo pogodbene kazni. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik aktivno legitimiran za vložitev predmetne tožbe, ker je bil le on pogodbena stranka s tožencem in če bi se upoštevalo, koliko bi on v štirih mesecih izgubil zaradi neizvajanja pogodbe, bi moralo pri presoji višine pogodben kazni upoštevati samo znesek 640.000,00 SIT. Navedba sodišča, da toženec ni dokazal slabe kvalitete glasbe, ker bi to lahko storil le na podlagi določenih standardov, saj je drugačno ocenjevanje glasbe podvrženo relativnim kriterijem in povsem osebnemu ocenjevanju posameznega subjekta, je po mnenju pritožbe nerazumljiva. Ni jasno, kakšne standarde je imelo sodišče v mislih. Dejstvo je, da toženec ni izbral ansambla na podlagi nikakršnih standardov o kvaliteti, ampak na podlagi osebne ocene in vzdušja gostov. Ko se je zasedba ansambla spremenila, oziroma je bila zaradi odsotnosti harmonikarja okrnjena, je kvaliteta ansambla močno padla in to je imelo za posledico, da so gostje lokal zapuščali, kot je izpovedala priča S.J.. Nerazumno je tudi stališče sodišča, ki ugotavlja, da angažiranje ansambla pri drugih naročnikih ni mogoče doseči v nekaj dneh, ker so potrebna usklajevanja, pogajanja in sklenitev pogodbe, kar je nedvomno povezano s stroški in vsakokratnimi napori pogodbenih strank. Sodišče to stališče opira na splošno znano dejstvo, ki pa je po mnenju pritožbe ravno nasprotno, saj ansambli načeloma zelo pogosto igrajo brez dogovora. Gre za priložnostna dela in tudi približna cena za takšno delo je že znana. Po mnenju pritožbe je sodišče zato dejansko stanje, ki se nanaša na okoliščine v zvezi s pravno naravo pogodbe, napačno in nepopolno ugotovilo. Vsebine pogodbe in namena pogodbenih strank sploh ni ugotavljalo. Ali je pravni posel takšna ali drugačna pogodba se ne presoja po njegovem imenu, ampak po vsebini. Med strankama ni bila sklenjena avtorska pogodba, kot je to zmotno ugotovilo sodišče, temveč pogodba o delu. Toženec v svojem lokalu ni imel namena omogočiti promocijo in javno nastopanje ansambla tožnika, temveč je v njegovem lokalu pač igral ansambel, ki je znal zadovoljiti želje gostov. Tožnik si je s sklenitvijo pogodbe zagotovil sezonsko pogodbeno delo v lokalu in ne avtorskega dela. Edini namen pogodbenih strank je bil zaslužek. Dejansko stanje je tudi napačno ugotovljeno glede kvalitete ansambla. Zaradi okrnjenosti ansambla in posledičnega padca kvalitete je tožnik delo opravljal v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, kar je tožencu omogočilo, da je lahko razdrl pogodbo, brez da bi poprej zahteval odpravo napak. Napačno je ugotovljena tudi višina škode. Tožniku je zaradi razdrtja pogodbe lahko nastala škoda le v višini 640.000,00 SIT. Pogodbena kazen v višini 50.000 DEM je bila nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta in glede na morebitno škodo, ki bi lahko tožniku nastala. Toženec je v postopku dokazal, da je pogodbo prekinil iz objektivno utemeljenih razlogov, saj je zaradi padca kvalitete glasbe utrpel neposredno škodo v bistveno zmanjšanem prometu. Gostje so zapuščali lokal. Nesporno je tudi, da je toženec opustil opravljanje dejavnosti v lokalu Vila M. in se je bil prisiljen zaposliti kot pomožni gradbeni delavec. Vse te okoliščine pa sodišče ni upoštevalo, ko je presojalo tožnikov zahtevek. Tožnikovo pričanje ob ponovnem zaslišanju 16.06.2005 se bistveno razlikuje od njegovih predhodnih pričanj 22.12.1997 in 03.03.1999. Prav tako se razlikuje pričanje M.K., zato gre za neverodostojne izpovedi. Sodišče je kljub temu njunima izpovedbama sledilo, ni pa upoštevalo izpovedi S.J. glede igranja članov ansambla v lokalu Vila M. po prekinitvi sporne pogodbe. Zato pritožba meni, da je tudi igranje članov ansambla po prekinitvi sporne pogodbe ostalo neraziskano in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje. Uveljavlja stroške pritožbenega postopka in sicer sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi (OT), materialne stroške po 13.čl. OT in DDV.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbenim navedbam, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP ni mogoče pritrditi. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, odločitev je v skladu z razlogi, ti pa imajo oporo v podatkih spisa, zato ne drži pritožbeni očitek, da je onemogočen preizkus sodbe. Sodišče prve stopnje se je postavilo na jasno stališče, da sta pogodbeni stranki sklenili avtorsko pogodbo. Sodba ima dovolj jasne razloge o tem, na podlagi katerih dejstev je prišlo do tega sklepa. Dejansko stanje glede pogodbene volje pogodbenih strank nikoli tekom celega postopka ni bilo sporno. Obe pravdni stranki sta se ves čas postopka sklicevali na pisno pogodbo, v kateri je zapisan dogovor, da bo tožnik z vokalno instrumentalnim ansamblom Z. izvajal v lokalu toženca 4-krat na teden ob točno določenih dnevih živo glasbo, toženčeve obveznosti iz te pogodbe pa niso bile samo v plačilu denarja, ampak so zajemale tudi druge moralne in materialne pravice. Da bi bila pogodbena volja drugačna, kot je zapisana v avtorski pogodbi, se ni nikoli med postopkom zatrjevalo, zato je bila razlaga pogodbe v tem sporu samo problem uporabe prava in ne problem ugotavljanja dejanskega stanja. Iz zapisane pogodbe je bil skupen namen pogodbenikov jasen. Če je bila pogodbena volja toženca drugačna, kot je zapisana, pa bi moral toženec na to razliko med izjavljeno in dejansko voljo pravočasno opozoriti, saj bi sodišče raziskovalo, ali je skupen namen pogodbenikov drugačen kot je bil izjavljen v pisni pogodbi samo, če bi se zatrjevalo, da so pogodbena določila kakorkoli sporna. Ob takšnem stanju zadeve so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje o pravni naravi pogodbe ne bi smelo opreti na stališče v odločbah Vrhovnega sodišča, ki sta bili vezani na dejansko stanje v razveljavljenih sodbah. V obeh sodbah je bilo namreč povsem enako dejansko stanje, kot ga je ugotovilo v tej sodbi, ki se izpodbija. Dejansko stanje je ugotovljeno iz pisne pogodbe, katere vsebina med strankama glede razlage pogodbene volje ni bila v ničemer sporna. Ob dejanskem stanju, kot izhaja iz postopka do konca glavne obravnave, pa je pravilno stališče, da je med pogodbenima strankama bila sklenjena avtorska pogodba. Pogodba, ki jo je razlagalo sodišče, ni pogodba o delu, kot skuša prikazati pritožba. Iz pogodbe, ki sta jo sklenili stranki ne izhaja, da bi toženec tožniku zagotovil zgolj sezonsko pogodbeno delo v lokalu zaradi zaslužka. Kot je bilo v tem postopku že večkrat pojasnjeno se po določbi 4.čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) določbe tega zakona uporabljajo tudi za avtorskim pravicam sorodne pravice. Takšne so bile tudi pravice tožnika iz sporne pogodbe, saj je toženec najel tožnika, da s svojim ansamblom izvaja v njegovem lokalu živo glasbo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodba ne da preizkusiti v delu, kjer je sodišče računsko utemeljilo primernost pogodbene kazni glede na škodo, ki je nastala tožniku zaradi kršitve pogodbe s strani toženca. Trditve, de je sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek, ker naj bi tožniku priznalo odškodnino, ki je ni zahteval, nimajo nobene podlage, saj se da iz obrazložitve sodbe jasno razbrati, da gre samo za enega od kriterijev, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji primerne višine pogodbene kazni. Ker je pogodbena kazen pretirana, če je nesorazmerno večja od odškodnine, je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo, kakšno izgubo je tožnik utrpel, ker je predčasno bila prekinjena pogodba. Tudi čisti matematični izračun za to obdobje se ne izide, zato ne prepriča pritožba, da bi iz tega naslova moralo sodišče upoštevati največ znesek 640.000,00 SIT. Ni bilo namreč sporno, da je bila dogovorjena, poleg plačila v denarju, za vsakega izvajalca glasbe v ansamblu, tudi večerja in pijača. Če je zato sodišče zaokrožilo tožnikovo osebno izgubo v štirih mesecih na 700.000,00 SIT, takšen izračun prepriča glede na obveznosti, ki jih je v avtorski pogodbi prevzel toženec.

Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin v katerih je prišlo do razdora pogodbe, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da je bil nenaden odstop toženca od pogodbe in to brez kakršnegakoli predhodnega opomina, v nasprotju s splošnimi načeli urejanja obveznostnih razmerij. Do prenehanja izvrševanja pogodbe je prišlo po prepričljivih ugotovitvah izpodbijane sodbe tako, da je tožnik prišel kot običajno v nedeljo igrat s svojim ansamblom, toženec pa mu je povedal, da ga ne rabi več, brez da bi ga prej obvestil, kaj namerava. Tožencu v dokaznem postopku ni uspelo dokazati, da bi tožnik pred tem kršil pogodbena določila in bi toženec zato utemeljeno odstopil od pogodbe. Glede odsotnosti harmonikarja je v dokaznem postopku bilo prepričljivo ugotovljeno, da je bil odsoten samo enkrat. Tudi glede pevke tožencu ni uspelo dokazati, da bi bila lahko razlog za njegov utemeljen odstop od pogodbe. Toženec je zaslišan kot stranka v tem postopku izpovedal, da je pogodbo razdrl, ker naj bi dvakrat manjkal harmonikar. Kot povedano pa se to v dokaznem postopku ni potrdilo, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je manjkal samo enkrat, pa še to z vednostjo toženca. Glede pevke pa je toženec zatrjeval samo, da so bile na njen račun pritožbe, kar pa je tožnik zavrnil z navedbami, da je skušal toženec pripeljati v orkester svojo sorodnico, pa se ni obnesla. Ob takšnih navedbah je bilo toženčevo dokazno breme, da dokaže neustreznost pevke, relevantnih dokazov za te navedbe, pa ni predložil, zato drži tudi zaključek izpodbijane sodbe, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bili razlogi za utemeljen odstop od pogodbe na strani tožnika, ker naj bi kršil pogodbena določila. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja tudi, da bi še v primeru, če bi držale toženčeve navedbe o harmonikarju in pevki, moral toženec preden je razdrl pogodbo tožnika opozoriti na kršitve pogodbe in mu določiti primeren rok, da delo opravlja v skladu s prevzetimi obveznostmi. Nenaden toženčev odstop od pogodbe in prepoved tožniku do nadaljnjega igranja v lokalu je bil zato v vsakem primeru v nasprotju s pogodbenimi pogoji. Že te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je toženec odgovoren za predčasno prekinitev pogodbe in je zato dolžan plačati pogodbeno kazen. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, kako naj bi se dokazovala kvaliteta ansambla, s katerimi polemizira pritožba, zato niti niso pomembni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na toženčevo zahtevo znižalo pogodbeno kazen, ki je bila dogovorjena. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je pritožba v tem delu delno utemeljena, saj v primeru, če se upoštevajo vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pogodbena kazen še vedno pretirana, ker je nesorazmerno večja od celotne škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi predčasne prekinitve pogodbenega razmerja. Tožnikova osebna škoda zaradi razdrtja pogodbe znaša po ugotovitvah sodišča 700.000,00 SIT. Kot je že obrazloženo s temi razlogi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče soglaša. Kot prepričljive sprejema tudi ugotovitve, da tožencu ni uspelo zanesljivo dokazati, da bi tožnik v času od 01.06. pa do konca septembra 1996 nadomestil to škodo tako, da bi v tem obdobju igral redno kje drugje, saj niti izpoved S.J. glede tožnikovega igranja ni takšna, da bi ta zaključek omajala. Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pri odmeri višine pogodbene kazni v pretiranem znesku upoštevalo kaznovalno funkcijo, ko je ta znesek zvišalo iz tega naslova še za 1.000.000,00 SIT. Dejstvo je, da je kot pogodbena stranka napram tožencu nastopal tožnik sam. Njegova aktivna legitimacija zato niti po mnenju pritožbenega sodišča ni vprašljiva. Kot izvajalec se je zavezal izvajati v lokalu toženca živo glasbo z vokalno-instrumentalnim ansamblom Z. v zasedbi pet inštrumentov in vokal tožnik, pogodbeno razmerje je bilo vzpostavljeno na tej podlagi samo med njim in tožencem. Po pogodbi je bil v primeru povzročitve predčasne prekinitve pogodbenega razmerja zavezan do toženca samo tožnik in obratno samo do tožnika toženec. Pri upoštevanju kaznovalne funkcije po mnenju pritožbenega sodišča zato ni mogoče mimo dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sicer, da tožnik po tistem, ko je z ansamblom nehal igrati v lokalu toženca, ostalim članom ansambla ni plačal ničesar, ni pa tudi dokazal, da bi se v tem času, ko bi sicer še trajalo pogodbeno razmerje brezuspešno trudil dobiti drugo zaposlitev za cel ansambel. Zato po mnenju pritožbenega sodišča iz tega naslova sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku priznati več kot 300.000,00 SIT. Upoštevaje vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji primerne višine pogodbene kazni za konkreten primer, bi zato ob pravilni uporabi materialnega prava (določbe člen 274 Zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR), moralo sodišče prve stopnje pogodbeno kazen znižati na 1.000.000,00 SIT, ker je v višjem znesku bila pretirana. Iz tega razloga je pritožbi v tem delu ugodilo in pogodbeno kazen, določeno z izpodbijano sodbo, znižalo po 3. in 4. točki 358. člena ZPP še za 700.000,00 SIT. V ostalem delu pa pritožbo iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165.čl. ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Tožnikov uspeh po višini je, po spremenjeni odločbi, samo 26%, ker pa je v celoti uspel po temelju, je povprečen uspeh tožnika v tej pravdi 63%. Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške odmerilo skupno na 852.030,00 SIT, v skladu z uspehom mu je tožena stranka dolžna povrniti 63% teh stroškov, kar znese 536.779,00 SIT. Stroški toženca so bili odmerjeni skupno na 1.087.779,00 SIT in glede na to, da mu je tožnik dolžan povrniti 27% teh stroškov, mu je dolžan povrniti 293.700,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločitev je toženec dolžan plačati tožniku razliko, to je 243.079,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je moralo tožencu priznati tudi stroške pritožbenega postopka glede na njegov uspeh s pritožbo, to je od zneska 700.000,00 SIT. Toženec je v pritožbi uveljavljal stroške sestave pritožbe po OT, materialne stroške in DDV in vse to znaša skupaj 40.392,00 SIT.