Jedro

Voljo za sklenitev pogodbe se lahko izrazi ne le izrecno, torej z uporabo besed ali znakov, ki običajno pomenijo izjavo z določeno vsebino, pač pa tudi z drugim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). V obravnavanem primeru sta pravdni stranki sklenili Aneks Pogodbe o trgovskem zastopanju, ki sta ga podpisali obe stranki. Tam sta se pravdni stranki dogovorili, da se k obstoječi pogodbi (ta vsebuje tri člene) doda nov 4. člen. Po presoji pritožbenega sodišča je iz takšnega ravnanja mogoče zanesljivo sklepati, da sta pravdni stranki očitno soglašali, da je bila Pogodba veljavno sklenjena in je sedanja obramba toženke, ki je Pogodbo tudi sestavila in podpisala, v očitnem nasprotju z njenimi predhodnimi ravnanji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.040,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 69.991,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do izvršbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo toženkinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala pri poslovnem sodelovanju s toženko. Tožnica je pri toženki naročala rezervne avtomobilske dele, ki jih je nato prodajala preko svoje spletne trgovine naprej svojim kupcem po cenah, ki so bile določene glede na s toženko dogovorjene nabavne cene iz marca 2015. Pravdni stranki naj bi skupaj sestavili tako tožničine cenike za prodajo blaga kupcem tožnice kot tudi toženkine cenike za njeno prodajo istega blaga tožnici, pri čemer naj bi se stranki dogovorili, da se ceniki ne smejo spreminjati brez predhodne najave. Toženka je nato v letu 2016 pričela nenapovedano zviševati cene svojega blaga, s čimer je tožnici pričela nastajati škoda. Tožničini kupci so namreč blago naročali po cenah cenika na spletni strani tožnice, ta pa je morala toženki za blago, ki ji ga je dobavila, plačati po cenah, ki so veljale po spremenjenem ceniku tožnice. S tem naj bi ji pričela nastajati škoda, saj je tožnica pogosto prodajala svojim kupcem blago po cenah, ki so bile nižje od nabavnih cen tega blaga. Oziroma tožničine prodajne cene zaradi zvišanih nabavnih cen blaga niso pokrile vseh stroškov njenega poslovanja.

6. Tožnica vtožuje odškodnino za škodo (1) zaradi nerešenih reklamacij in dopisov tožničinih kupcev, ki jih je uredila tožnica, čeprav je bila to obveznost toženke (4.897,00 EUR), (2) zaradi izgube prometa, ki ji je nastala zaradi nepričakovanih in nezakonitih dvigov cen s strani toženke (109.312,00 EUR), (3) zaradi previsoko zaračunanih cen blaga (79.227,00 EUR), (4) zaradi izgube prometa zaradi toženkinega nezakonitega prevzema tožničinih strank (98.760,00 EUR), (5) zaradi neuporabnih zalog QWP (18.474,00 EUR) in deponiranja QWP (1.000,00 EUR), (6) zaradi tožničinega izklopa spletnega vmesnika WEB CAT, prek katerega je toženka naročala blago, kljub dogovoru z dne 7. 4. 2017 o nadaljnjem sodelovanju (30.000,00 EUR).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje: - pravdni stranki sta pričeli poslovno sodelovati leta 2015, ko je bila toženka kot del t. i. dejanskega holdinga A. ustanovljena. Pred tem je tožnica poslovno sodelovala z A. Romunija, sedaj edinim družbenikom toženke, in z A., Kft (v nadaljevanju: A. Madžarska), ki je s toženko lastniško povezana; - poslovanje med pravdnima strankama je potekalo tako, da je tožnica prek spletnega kataloga rezervnih delov (t. i. WEB CAT) oddala toženki naročilo za nakup blaga, toženka pa ji je nato na tej podlagi dobavila naročeno blago, ob tem pa ji je izstavila tudi dobavnice in račune, ki jih je tožnica ob prevzemu blaga podpisala; - toženka je sestavila in tožnici posredovala Pogodbo o trgovskem zastopanju z dne 2. 3. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba, B15). To pogodbo je podpisala zgolj toženka, ki od tožnice ni prejela z njene strani podpisanega izvoda Pogodbe; - pravdni stranki sta v letu 2017 podpisali Aneks Pogodbe o trgovskem zastopanju z dne 7. 4. 2017 (v nadaljevanju: Aneks, A3), ki se sklicuje na Pogodbo; - v Aneksu sta pravdni stranki uredili način odplačila tožničinega dolga do toženke; - toženka je dogovor iz Aneksa z dne 7. 4. 2017 preklicala, ker se tožnica ni držala zaveze o mesečnem plačilu dolga, ki je tedaj znašal več kot 200.000,00 EUR, iz istega razloga pa toženka tožnici tudi ni priznala dogovorjenih dobropisov; - toženka je tožnici 9. 5. 2017, tj. potem, ko je njen dolg do toženke "nerazumno" narasel in se kljub toženkinim pozivom na plačilo, ni zmanjševal, onemogočila tudi dostop do spletnega vmesnika WEB CAT, preko katerega je tožnica naročala toženkine izdelke.

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da do sklenitve Pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo, saj tožnica svoje volje za sklenitev Pogodbe nikdar ni sporočila toženki. Tudi iz drugih listinskih dokazov naj ne bi izhajalo, da bi se toženka tožnici zavezala, da cen svojega blaga ne bo spreminjala. Med strankama naj bi bilo vzpostavljeno le običajno poslovno razmerje prodajalec – kupec, toženka pa naj bi bila pri oblikovanju cen svojega blaga povsem svobodna in jih je tekom poslovnega sodelovanja s tožnico lahko spreminjala. V kolikor je tožnica pri toženki kupovala blago po višjih cenah, kot ga je potem sama prodajala naprej, je to izključni riziko tožnice. Ker ravnanje toženke pri poslovanju s tožnico ni bilo protipravno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, nastale zaradi napačnih oziroma previsokih cen, zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi toženkino odločitev, da tožnici z onemogočanjem dostopa do spletnega kataloga onemogoči nadaljnje naročanje rezervnih avtomobilskih delov, ocenilo kot razumen ukrep, ki ne predstavlja protipravnega ravnanja. Toženka naj bi namreč lahko utemeljeno sklepala, da ji tožnica novo naročenega blaga ne bo plačala, saj nastalega dolga do tožnice ni začela niti poravnavati. Z blokado spletne trgovine je bil dostop onemogočen tudi preostalim strankam, ki so do tedaj blago naročale preko tožničine spletne strani in od katerih toženka prav tako ni prejela plačila za naročeno in s strani toženke dobavljeno blago. Te stranke so lahko rezervne avtomobilske dele svobodno naročale pri kateremkoli ponudniku, zato tudi do njihovega nezakonitega prevzema ni prišlo. Zato je zahtevek za plačilo odškodnine za škodo iz naslova onemogočanja dostopa do serverjev in kraje strank kot neutemeljenega zavrnilo.

10. Glede nerešenih reklamacij in dobropisov je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožbeni zahtevek v tem delu tudi po višini ni dokazan, saj tožnica ni predložila nobenih listin, iz katerih bi izhajala ta terjatev. Tudi iz predloženih izjav posameznih strank, ki naj bi imele težave pri uveljavljanju garancijskih zahtevkov, ni razvidno, na katero blago se nanašajo, kako naj bi v zadevi ravnala toženka, prav tako pa izjavam ni priloženo nikakršno potrdilo, da je tožnica posameznim strankam res povrnila nastale stroške oziroma kupnino.

11. Tudi v preostalem delu naj tožnica škode ne bi utemeljila po višini, saj ni podala navedb o tem, kako je izračunala znesek posamezne škode. Tako ni navedla konkretnih podatkov oziroma predložila listin, na podlagi katerih bi lahko predlagani izvedenec ekonomske stroke preveril višino škode (na primer o številu izgubljenih strank, katere bi to bile, podatki o prometu z njimi, listine, ki bi izkazovale ta promet, konkretne račune, podatke o tem, katere reklamacijske zahtevke je tožnica reševala in kdaj, koliko so jo ti stali ...). Tožnica naj bi kot dokaz predložila le z njene strani pripravljene tabele, ni pa pojasnila, kako je izračunala posamezni vtoževani znesek. Tožničine navedbe naj zato po stališču sodišča prve stopnje ne bi predstavljale zadostne trditvene podlage za imenovanje izvedenca.

12. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje, da pravdni stranki v obravnavanem primeru nista dosegli soglasja za sklenitev Pogodbe. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, takšen zaključek temelji na napačni materialnopravni razlagi dejanskega stanja. Zato se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih razlogov, s katerimi pritožnica izpodbija prvostopenjsko presojo glede (ne)veljavnosti Pogodbe, ni opredeljevalo.

13. Voljo za sklenitev pogodbe se lahko izrazi ne le izrecno, torej z uporabo besed ali znakov, ki običajno pomenijo izjavo z določeno vsebino, pač pa tudi z drugim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V obravnavanem primeru sta pravdni stranki sklenili _Aneks Pogodbe o trgovskem zastopanju z dne 7. 4. 2017_, ki sta ga podpisali obe stranki. Tam sta se pravdni stranki dogovorili, da se k obstoječi pogodbi (ta vsebuje tri člene) doda nov 4. člen. Po presoji pritožbenega sodišča je iz takšnega ravnanja mogoče zanesljivo sklepati, da sta pravdni stranki očitno soglašali, da je bila Pogodba veljavno sklenjena in je sedanja obramba toženke, ki je Pogodbo tudi sestavila in podpisala, v očitnem nasprotju z njenimi predhodnimi ravnanji.

14. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da Pogodba po vsebini ne predstavlja pogodbe o trgovskem zastopanju, kot si to nepravilno razlaga pritožnica. Pri pogodbi o trgovskem zastopanju zastopnik sklepa pogodbe s tretjimi v imenu in za račun naročnika, ali pa pogodbo s tretjim sklene naročitelj po posredovanju zastopnika, ki ima potem, ko je pogodba sklenjena, pravico do provizije (primerjaj prvi odstavek 807. člena OZ ter prvi odstavek 823. člena OZ). Takšnega pogodbenega sodelovanja tožnica ni zatrjevala. Pač pa iz Pogodbe izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili zgolj o _"skupnem trgovskem sodelovanju",_ pri katerem _"A., d. o. o. (torej tožnica) prodaja kupcu – partnerju rezervne dele za avtomobilsko industrijo na osnovi občasnih naročil. Po izdaji računa s strani A., d. o. o. v skladu s pogoji trgovskega sporazuma, mora partner poravnati znesek računa z bančnim plačilom v danem roku"_ (1. člen Pogodbe).

15. Ne glede na napačno materialnopravno presojo glede (ne)veljavnosti Pogodbe, pa je sodišče prve stopnje obstoj zatrjevanega dogovora glede "fiksnih" cen blaga presojalo tudi na podlagi Pogodbe in pravilno ugotovilo, da iz te ne izhaja nikakršna zaveza toženke, da cen svojega blaga (brez predhodne najave) ne bo spreminjala. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je v 3. členu Pogodbe določeno, da se glede zadev, ki jih ta pogodba ne krije, uporabljajo Splošni pogoji poslovanja družbe A., d. o. o. (B16). Ti pa med drugim določajo, da cene veljajo v trenutku oddaje naročila in nimajo vnaprej določene veljavnosti.

16. Da je bil med strankama sklenjen dogovor o prepovedi zviševanja cen blaga brez predhodnega obvestila tožnici, ni mogoče sklepati niti na podlagi preostalih okoliščin, na katere se sklicuje pritožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da dejstva, ki jih je zatrjevala tožnica, še ne omogočajo zaključka, da sta pravdni stranki takšen dogovor res sklenili. Sodišče odloča z dokaznim standardom prepričanja. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba ne omaje pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

17. Šele v Aneksu z dne 7. 4. 20171 sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženka obvestila tožnico o morebitnih spremembah cenikov vsaj teden dni pred vstopom v veljavo.2 Pritožnica utemeljeno opozarja, da ni prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je sledilo toženkini razlagi, da je bil edini namen sklenitve Aneksa ter sestanka z dne 28. 6. 2017 zgolj v poplačilu tožničinega dolga. Iz besedila 4. člena Aneksa izhaja, da se je toženka zavezala, da bo tožnico o morebitnih spremembah cenikov obvestila vsaj teden dni pred vstopom v veljavo. Takšna zaveza toženke izhaja tudi iz zapisnika sestanka z dne 28. 6. 2017. Pravdni stranki sta torej takšen dogovor iz Aneksa sklenili tudi z namenom obvarovanja tožnice pred morebitnimi nadaljnjimi poslovnimi izgubami, ki so ji v preteklosti nastale zaradi nenapovedanih sprememb cen. Vendar pa na podlagi takšnih aktivnosti pravdnih strank še ni mogoče sklepati, da je med njima že pred tem, torej že pred sklenitvijo dogovora iz Aneksa, obstajal dogovor o "fiksnih cenah".

18. Višje sodišče sprejema tudi pritožničino razlogovanje, da poslovni model, pri katerem tožnica ne bi mogla vnaprej vedeti, po kakšni ceni bo izdelke kupila od toženke, ni mogel uspešno funkcionirati. Kot rečeno so kupci tožnice kupili izdelke po vnaprej določenih cenah po tožničinem ceniku na njeni spletni strani. Tožnica pa je nato morala te, s strani njenih kupcev naročene izdelke, kupiti pri toženki po cenah, ki so se takrat lahko že povišale. Ker ni bilo mogoče stalno preverjati toženkinih cen izdelkov in jih v primeru njihovega zvišanja usklajevati s tožničinim cenikom, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno očitalo, da bi lahko oziroma morala pred nakupom posameznega izdelka preveriti ceno na spletni strani toženke. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožbenemu razlogovanju, da se je toženka na sestanku z dne 28. 6. 2017 zavezala tožnici, da ji bo predložila3 cenik zato, da bi lahko tožnica svojim strankam določila cene izdelkov, ki bi bile vezane na toženkin cenik in kar bi tožnici zagotavljalo stabilno maržo pri prodaji toženkinega blaga.

19. Nič od navedenega pa na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati. V predmetni zadevi je namreč ključna presoja, da tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja dogovora o "fiksnih" cenah, tega ni dokazala. Zato tudi dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomena zatrjevane tožničine pomoči , ki jo je nudila toženki pri vzpostavitvi poslovanja v Republiki Sloveniji (na primer tako da ji je zagotovila cenike drugih strank, vstopna gesla za dostop do spletnih strani konkurenčnih podjetij in da ji je omogočila pomoč s strani podjetja B., d. o. o.), ne predstavlja smiselno zatrjevane kršitve pravice do izjave. To vprašanje za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pomembno, saj na podlagi tega dejstva še ni mogoče sklepati na obstoj zatrjevane obligacijskopravne zaveze toženke nasproti tožnici in posledično tudi ne na kršitev te. Sodišče se je dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank, kar je v izpodbijani sodbi tudi storilo.

20. Iz enakega razloga se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opredeliti do elektronske korespondence med C. C. in D. D. z dne 21. 2. 2015 (A7), iz katere naj bi izhajalo, da C. C. D. D. pojasnjuje konkurenco na trgu avto delov v Sloveniji in podaja predloge za vzpostavitev toženkinega poslovnega modela na tem trgu. Tudi sicer pa se ta dokazna listina nahaja v tujem (nemškem) jeziku, pri čemer je toženka že v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2018 (r. št. 24, l. št. 108) opozorila tožnico, da se brez overjenega prevoda v slovenski jezik o njej ne more izjasniti ter jo pozvala k predložitvi overjenih prevodov te listine. Ker tožnica kljub pozivu toženke overjenega prevoda te listine ni predložila, sodišče tega dokaza ni moglo izvesti (drugi odstavek 226. člena ZPP).

21. Ne drži pritožbena navedba, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do elektronske korespondence med zakonitim zastopnikom toženke E. E. in zakonitim zastopnikom tožnice C. C. V šestem odstavku 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče pravilno pojasnilo, da E. E. v elektronskem sporočilu z dne 18. 2. 2017 (A2) ne priznava nikakršnega medsebojnega dogovora pravdnih strank o fiksnih oziroma nespremenljivih cenah, pač pa je v njem zgolj odgovoril na tožničine poizvedbe glede sprememb cen.

22. Tudi dejstvo, da se je D. D., predstavnik lastnikov toženke, na sestanku 28. 6. 2017 (A42, B17) po večletnem sodelovanju med strankama, tožnici zavezal posredovati posodobljeni cenik, ne dokazuje obstoja zatrjevanega dogovora o nespremenljivih cenah že od samega začetka medsebojnega poslovanja. Kot je tožnica sama v pritožbi pojasnila, _so se cene v programu toženke nenadzorovano dvigale, zato je toženka, na podlagi več prošenj in sestankov tožnice, končno predložila cenik s fiksnimi cenami, da bi lahko tožnica ponovno pričela z zanesljivim in predvidljivim poslovanjem_. Že iz pritožbenih navedb torej sledi, da je toženka z navedenimi aktivnostmi hotela pomagati tožnici, ki se je zaradi toženkinih nenapovedanih dvigov cen znašla v dolgovih. V ničemer pa ni mogoče iz takšnega ravnanja toženke razbrati, da se je ta že od samega začetka medsebojnega sodelovanja zavezala, da cen svojega blaga ne bo spreminjala.

23. Podobno neutemeljen je argument pritožnice, da obstoj dogovora o fiksnih cenah v celotnem obdobju poslovanja potrjuje tudi _zapisnik sestanka z dne 28. 6. 2017, kjer je F. F. zagotovil, da ne ve, kdo je naročil povišanje cen, da bo preveril, kdo je to storil ter se nato zavezal, da bo tožnici zagotovil fiksne cene v obliki cenika_. Kot rečeno takšna naknadna zaveza sama po sebi še ne dokazuje, da sta pravdni stranki zatrjevan dogovor o fiksnih cenah sklenili že ob začetku njunega poslovanja.

24. Tožnica obstoja dogovora o "fiksnih" cenah ne more dokazati niti s sklicevanjem na dobropise oziroma bonuse, ki naj bi jih toženka ponudila tožnici. Tudi takšna okoliščina po presoji pritožbenega sodišča ne more biti odločilna pri utemeljevanju obstoja zatrjevane obveznosti na strani toženke, saj zgolj na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je toženka tako ravnala ravno iz razloga, ker naj bi med strankama obstajal dogovor o prepovedi zviševanja cen blaga brez predhodne najave. V zvezi s tem tudi ne drži pritožbena navedba, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do zatrjevanega pomena toženkinega priznavanja dobropisov oziroma bonusov. Prvostopenjsko sodišče je namreč toženkino priznavanje bonusov ter logističnih in drugih storitev v tožničino korist ocenilo kot toženkino dobro voljo, ki je tožnici ponudila še eno možnost za odplačilo nastalega dolga (tretji odstavek 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

25. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožnico, v kolikor je menilo, da bi morala svoje navedbe glede utemeljenosti zahtevka iz naslova nerešenih reklamacij in dobropisov dopolniti, skladno z načelom materialnega procesnega vodstva opozoriti, da dopolni manjkajočo trditveno podlago. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da materialno procesno vodstvo ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Da so tožničine navedbe glede nastanka škode pavšalne in dokazno nepodprte, je tožnico opozorila že toženka (glej na primer drugo pripravljalno vlogo toženke z dne 12. 11. 2020, str. 15, na r. št. 43). Tožnica bi zato morala brez poziva sodišča razbrati, da so njene trditve glede nastanka posamezne škode presplošne, nenatančne oziroma neizkazane. Glede na navedeno tudi pritožbeni očitek o kršitvi tožničine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

26. Tožnica v preostalem delu presoje prvostopenjskega sodišča glede nesklepčnih trditev o višini tožbenega zahtevka v pritožbi ne izpodbija, po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče materialno pravo v tem delu pravilno uporabilo.

27. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve4, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

28. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

29. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 2750 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 37,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.672,50 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 367,95 EUR. Skupaj stroški toženke znašajo 2.040,45 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Aneks z dne 7. 4. 2017 v 4. členu določa: Partner ima do dobavitelja na dan 7. 4. 2017 zapadlega dolga v višini cca 212.700,00 EUR. Ko bodo izpolnjeni osnovni komercialni pogoji za nadaljevanje poslovanja – ko bodo urejeni ceniki, bo partner pričel tedensko poravnavati vsaj 15.000,00 EUR zapadlega dolga oziroma, da bodo vsi zapadli računi na dan 7. 4. 2017 poravnani najkasneje v treh in pol mesecih od začetka izvajanja tega sporazuma. Stranki se dogovorita, da se sporazum prične izvajati 1 teden dni zatem, ko dobavitelj uspe lansirati nove cenike, kateri bodo imeli veljavnost do preklica. Dobavitelj se zavezuje, da bo obvestil partnerja o morebitnih spremembah cenikov vsaj teden dni pred vstopom v veljavo. 2 Vtoževana odškodnina za škodo zaradi izgube prometa zaradi "napačnih" cen se nanaša na obdobje od aprila 2016 do decembra 2016, torej na obdobje pred sklenitvijo Aneksa. Glede odškodnine za škodo iz naslova previsoko zaračunanih cen blaga pritožnica v svoji trditveni podlagi niti ni opredelila, v katerem časovnem obdobju naj bi ji ta škoda nastala. 3 Pritožnica v pritožbi prvič navaja, da naj bi ji toženka na tem sestanku cenik tudi predložila, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). 4 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).