Jedro

Po določbi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek), po uradni dolžnosti pa sme sodišče ugotavljati le dejstva in izvajati dokaze, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek). Zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine ni takšen, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Zato v zvezi z njim sodišče upošteva le dejstva, ki jih stranka navede, in izvede z njene strani predlagane dokaze za njihovo potrditev. Ko se pritožba pri tem sklicuje na izpovedbo tožnice in ugotovitev izvedenca, sta to dokaza, ne navajanje dejstev. Ker dokaz služi le potrjevanju (ugotavljanju) s strani strank zatrjevanega dejstva, je dokaz, ki potrjuje nekaj drugega, torej nekaj, kar stranka pred tem ni navajala, v postopku brez vrednosti in neupošteven. Dokaz namreč ne more nadomestiti navedbe stranke.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede zahtevka za plačilo 25.872,14 EUR in 4.590,22 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavi in v tem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Pritožba se zavrne tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 49.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in so sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 97.912,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.694,72 EUR od 23. 12. 1999 do plačila, od zneska 30.462,36 EUR od 22. 10. 2004 dalje do plačila, od zneska 14.555,15 EUR od 22. 10. 2002 dalje do plačila in od zneska 49.200,00 EUR od 8. 6. 2007 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.527,57 EUR.

2.Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka in o tej pritožbi je pritožbeno sodišče že enkrat odločilo, ko jo je v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Po reviziji tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS sodbo pritožbenega sodišča glede plačila 25.872,14 EUR, 4.590,22 EUR in 49.200,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo in mu v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je zato s to odločbo odločalo o pritožbi tožeče stranke le še glede tega dela tožbenega zahtevka in se v nadaljevanju opredeljuje o pritožbi samo v delu, v kolikor ta napada odločitev sodišča prve stopnje, ki še ni pravnomočna, torej glede plačila 25.872,14 EUR namesto izgradnje garaže, 4.590,22 EUR namesto izgradnje parkirišč in 49.200,00 EUR odškodnine za zmanjšanje vrednosti nepremičnine zaradi hrupa, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožeča stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in glede še obravnavanega dela zahtevka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno, njeno spremembo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku. V primeru razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje predlaga nadaljevanje postopka pred drugim sodnikom. Glede vprašanja veljavnosti pogodbe navaja, da je pogodbo med pravno prednico tožene in tožečo stranko (priloga A3) veljavno nastala, saj sta jo podpisali obe stranki. Z njo je tožeča stranka pristala na rekonstrukcijo celotnega kompleksa (križišča, mostu in ceste v neposredni bližini), tožena stranka pa se je z njo zavezala izpolniti več obveznosti do tožeče stranke. Ker je bila pogodba sestavljena po šabloni prejšnjih pogodb, je v njej bila pomotoma vnesena tudi klavzula, da naj bi k pogodbi dalo soglasje pristojno javno pravobranilstvo. Ta klavzula je bila ob podpisu pogodbe 23. 12. 1994 povsem brezpredmetna, ker javno pravobranilstvo v tistem času ni več bilo pristojno za dajanje kakršnihkoli soglasij na podobne pogodbe, saj je bila družbena lastnina iz ustave iz leta 1991 ukinjena. Občina je samostojno urejala in upravljala svoje zadeve in izvrševala naloge, ki so bile nanjo prenesene, tudi na podlagi Zakona o lokalni samoupravi, ki je pričel veljati 15. 1. 1994. Sodišče prve stopnje je nadalje spregledalo pomembno dejstvo in ga tudi ni obrazložilo, da se je rekonstrukcija - gradnja kompleksa (križišča, mostu, Odhomske in Partizanske ceste ter Ceste Staneta Žagarja) pričela že v letu 1993 in bila zaključena v letu 2003. Potek rekonstrukcije natančno pojasnjuje tožeča stranka v svojem zaslišanju 13. 11. 2003, kakor tudi izvedenec D.v svojem izvedeniškem mnenju z dne 21. 10. 2004. Terminski potek rekonstrukcije je pomemben glede vprašanja veljavnosti že navedene pogodbe in v zvezi s stališčem o zastaranju. Zaradi dolgotrajne gradnje je prišlo po sklenitvi pogodbe dne 24. 12. 1994 do spremenjenih okoliščin, ko je bila tožeča stranka zaradi grozečega propada poslovanja prisiljena sama zgraditi stvari, katere se je s pogodbo zavezala zgraditi tožena stranka. Izpolnitev pogodbe je tako postala nemogoča in nesmiselna, posledično čemur je tožeča stranka ustrezno preoblikovala alternativni zahtevek v izključno denarnega. Za takšno preoblikovanje je imela pravno podlaga in torej zaradi spremenjenih okoliščin pogodba iz A3 ni prenehala, niti tožena stranka ni ukrenila ničesar, da bi svojo obveznost kakorkoli zmanjšala. Protislovna s pisnim dokumentom je obrazložitev izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine na podlagi drugega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker jo tožeča stranka izrecno uveljavlja. Glede na 263. člen ZOR se tožena stranka v ničemer ni razbremenila svoje odgovornosti, pri čemer je dokazno breme na strani tožene stranke. Tožena stranka je tudi neupravičeno obogatena, ker je prejeto korist dolžna vrniti tožeči stranki na podlagi predpisov, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve (210. člen ZOR), podredno pa gre tudi za primer iz 1. odstavka 138. člena ZOR (nemožnost izpolnitve, za katero odgovarja nasprotna stranka). Tožena stranka je grobo kršila načelo vestnosti in poštenja v obligacijskih razmerjih in je zavestno prikrajšala tožečo stranko. Tožena stranka nikdar ni izpodbijala veljavnosti pogodbe, niti ni ugovarjala njeni veljavnosti, ampak to uveljavlja šele v tej pravdi. Da se je tožena stranka zavedala veljavnosti pogodbe, potrjuje tudi to, da se je s tožečo stranko dogovarjala o sporazumni rešitvi zadeve. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje sodišče tudi, ko ni presojalo obravnavane pogodbe med strankama tudi v smislu vzajemnosti dajatev obeh strank. Na podlagi te pogodbe je lahko tožena stranka nemoteno opravila rekonstrukcijo kompleksa, ni pa izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe. Po določbah ZOR tudi ni možen enostranski odstop od predmetne pogodbe in jo je tožena stranka dolžna izpolniti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo prvi odstavek 307. člena ZOR, ker ni upoštevalo spremenjenih okoliščin in na podlagi tega upravičenost tožeče stranke uveljavljati denarne zahtevke. Natančno dinamiko poteka rekonstrukcije celotnega kompleksa je tožeča stranka pojasnila tudi v številnih svojih vlogah, ne le v tožbi, ugotovil pa jo je tudi izvedenec D. v svojem izvedeniškem mnenju, na katerega se tožeča stranka sklicuje. Rekonstrukcija je torej bila zaključena leta 2003. Zato je zahtevek manjvrednosti objekta tožeče stranke pravočasen. Manjvrednost poslovno-stanovanjskega objekta izpodbijana sodba utemeljuje zgolj na povečanju hrupa in razlagi lastninske pravice v zvezi z odstranitvijo G. hiše. Ni pa se sodišče opredelilo do navedb tožeče stranke o vseh vplivih na znižanje vrednosti nepremičnine, ki jih tudi ugotavlja izvedenec D. v svojem mnenju (na primer odprava parkirišč, semoforizacija križišč, omejitev hitrosti, ustavljanje in izpeljevanje cestnih vozil in posledično temu nastanek raznih emisij).

4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača pritožbene navedbe, opozarja na neupoštevnost pritožbenih novot in predlaga zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Da je pogodba, sklenjena dne 28. 12. 1994 (priloga A3) veljavna, je pojasnilo vrhovno sodišče v svoji odločbi, s katero je v tej pravdni zadevi odločilo o reviziji tožeče stranke, opr. št. II Ips 115/2009 z dne 10. 11. 2011 pod 12. točko obrazložitve in tem razlogom v odgovor pritožbi v tem delu ni potrebno ničesar več dodajati.

7.Manjvrednost svoje nepremičnine tožeča stranka temelji izključno na povečanem hrupu, kar je ugotoviti že na podlagi višine tožbenega zahtevka v tej postavki (49.200,00 EUR) in pisnega izvedenskega mnenja izvedenca B. D. z dne 7. 6. 2007. Izvedenec manjvrednost nepremičnine namreč ugotovi izključno zaradi povečanega hrupa v znesku 49.200,00 EUR (glej 10. točko pisnega mnenja), tožeča stranka pa v tožbenem zahtevku povzame točno ta znesek, kar z navedbami tudi izrecno potrdi (glej njen pripravljalni spis z dne 16. 7. 2007). Zato je pritožbeno sklicevanje še na druge okoliščine, v posledici katerih je nepremičnina manj vredna, irelevantno, ker ta manjvrednost ni zaobsežena v tožbenem zahtevku. Kdaj je bila tožeči stranki znana višina škode zaradi hrupa, kdaj jo je v pravdi uveljavljala in zakaj je terjatev iz tega naslova zastarala, je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno in dovolj obširno utemeljilo. Ko pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila rekonstrukcija in izgradnja mostu zaključena s tehničnim prevzemom 20. 5. 1997 in podaja trditve o končanju šele leta 2003, pri tem sama tožeča stranka v pritožbi navede, da je tak potek rekonstrukcije natančno pojasnila tožeča stranka v svojem zaslišanju 13. 11. 2003, kakor tudi izvedenec D. v svojem izvedeniškem mnenju z dne 12. 10. 2004. Opozoriti je na določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njej morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek), po uradni dolžnosti pa sme sodišče ugotavljati le dejstva in izvajati dokaze, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek). Zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine ni takšen, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Zato v zvezi z njim sodišče upošteva le dejstva, ki jih stranka navede, in izvede z njene strani predlagane dokaze za njihovo potrditev. Ko se pritožba pri tem sklicuje na izpovedbo tožnice in ugotovitev izvedenca, sta to dokaza, ne navajanje dejstev. Ker dokaz služi le potrjevanju (ugotavljanju) s strani strank zatrjevanega dejstva, je dokaz, ki potrjuje nekaj drugega, torej nekaj, kar stranka pred tem ni navajala, v postopku brez vrednosti in neupošteven. Dokaz namreč ne more nadomestiti navedbe stranke. Tožeča stranka sicer v pritožbi navede, da je dinamika celotne rekonstrukcije do leta 2003 navedla, poleg v tožbi, tudi v številnih drugih vlogah in navedbah (pri tem ne pove, kdaj in v katerih vlogah in navedbah), kar pa je protispisna trditev. Njeno navedbo o tem je namreč najti le v tožbi, ko izrecno navede opravljanje rekonstrukcije ceste in izgradnje mostu v letih 1993, 1994 in 1995 dalje, in da je bil tehnični prevzem ceste opravljen 20. 5. 1997 (glej I. točko tožbe), ne pa tudi v njenih poznejših navedbah in vlogah. Torej je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o zaključku del s tehničnim prevzemom dne 20. 5. 1997 in posledično temu o zastaranju zahtevka za plačilo odškodnine zaradi manjvrednoti nepremičnine.

8.Z zahtevkom plačila 25.872,14 EUR in 4.590,22 EUR (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) tožeča stranka zahteva namesto po pogodbi dogovorjene izgradnje garaže in parkirišča kot izpolnitev pogodbe plačilo teh del v denarju, ker je dela že sama izvršila. Torej njen zahtevek dejansko temelji na materialnopravni podlagi določila 138. člena ZOR, ne na določbah 124. in 125. člena ZOR ali določbi 262. člena ZOR, kar je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v 13. in 14. točki obrazložitve svoje odločbe v tej pravdni zadevi. Da je zahtevek v tem delu takšen, nedvoumno izhaja iz številnih navedbo tožeče stranke med postopkom. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem delu tožbenega zahtevka temeljilo le na neveljavnosti pogodbe z dne 28. 12. 1994 (priloga A3) in na materialni podlagi 262. člena ZOR, kar je bilo glede na že pojasnjeno pravno zmotno, je ostalo dejansko stanje za pravilno odločitev na podlagi pravilne materialnopravne podlage pomanjkljivo ugotovljeno.

9.Ker zahtevek tožeče stranke za plačilo izgradnje garaže in parkirišč glede na pojasnjeno ne temelji na podlagi razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, verzije ali vzajemnosti dajatev, so pritožbene navedbe o tem za odločitev o pritožbi in tudi o tožbenem zahtevku irelevantne in zato neupoštevne.

10.Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje glede plačila za izgradnjo garaže (25.872,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in za izgradnjo parkirišč (4.590,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo v ponovno sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), medtem ko je pritožbo glede plačila odškodnine v višini 49.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje odločalo še o preostalem tožbenem zahtevku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in dejansko stanje razišče še v nakazani smeri. Pritožbeno sodišče se ni ubadalo s pritožbenim predlogom za sojenje pred drugim sodnikom pri sodišču prve stopnje, ker mu je znano, da razpravljajoči sodnik ob prvem sojenju zaradi upokojitve ni več zaposlen na sodišču. 11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker Vrhovno sodišče s svojo odločbo v to odločitev ob prvem odločanju o pritožbi ni poseglo.