Jedro

Zgolj teoretično usposabljanje ne zadostuje za varno opravljanje dela na višini, pač pa mora delodajalec delavcu pokazati, kako se v praksi zagotovi varen delovni proces (prikaz uporabe opreme, orodja, varovalne opreme). Res je ugotovilo seznanjenost tožnika s tem, da se je varovalna oprema nahajala v službenem vozilu, vendar pa mu delodajalec ni dal navodil za uporabo varovalne opreme.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijani del sodbe in ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvi toženec in druga toženka dolžna tožniku solidarno plačati odškodnino za nematerialno škodo 11.629,68 EUR, prvi toženec pa še 2.441,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2016 do plačila (I. točka izreka), solidarno plačati še odškodnino za materialno škodo 109,52 EUR, prvi toženec pa še 8,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za prvega toženca od 24. 5. 2016 do plačila, za drugo toženko pa od 19. 8. 2016 do plačila (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka). Odločilo je še, da sta prvi toženec in druga toženka dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati 2.452,31 EUR stroškov tožnika za BPP na račun sodišča (IV. točka izreka), tožniku pa še 652,18 EUR stroškov postopka (V. točka izreka sodbe), ter da je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti 1.052,65 EUR (VI. točka izreka), drugi toženki pa 349,98 EUR stroškov postopka (VII. točka izreka), po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Sodišče prve stopnje je izdalo še sklep, da sta prvi toženec in druga toženka dolžna za tožnika povrniti sodno takso v višini 222,73 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka v točkah IV in VI izreka se pritožuje prvi toženec (delodajalec) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno določilo soprispevek tožnika v višini 20 %. Poškodoval se je, ko je stopil na ploščo strešne kritine in se je ta udrla. Bil je teoretično izobražen in poučen o varnem delu na višini, zagotovljena mu je bila tudi zaščitna oprema. Delo na strehi je že opravljal in ga je poznal, imel je sedem mesecev izkušenj, seznanjen je bil z ukrepi varstva pri delu, a je kljub temu stopil na dotrajano strešno kritino. Na strehi je imel na voljo dve leseni deski, ki ju ni uporabil za oblikovanje pohodne površine. Splošno znano je, da je hoja po dotrajani kritini nevarna, kritina pa je bila tudi vidno dotrajana in stara. Tožnik bi moral biti bolj skrben. Do nesreče je prišlo zaradi malomarnega dela tožnika, ki je k škodi prispeval v 50 %. V zadevi Pdp 625/2014 je bil soprispevek delavca v nesreči pri delu na lestvi 30 %, v zadevi VSRS VIII Ips 321/2017 pa 60 %.

3. Druga toženka (zavarovalnica) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, ki se nanaša nanjo, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik seznanjen, da so na dan škodnega dogodka prišli menjat dotrajano streho, a je vseeno lahkomiselno stopil na dotrajano strešno kritino, ki ni bila namenjena za človeško težo. Od vsakega povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da po takšni kritini ne bo stopal, tožnik pa je bil za delo na višini usposobljen in ga je redno opravljal. Po ZVZD-1 mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter skrbeti za varovanje svojega življenja in zdravja, česar tožnik ni storil. Njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka ni le simboličen, kot ga je določilo sodišče (20 %), ampak je odločilen in znaša 50 %. Tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka in ni skladna s sodno prakso v podobnih primerih.

4. Druga toženka se v posebni pritožbi pritožuje tudi zoper sklep o povračilu sodne takse, ker uspeh tožnika v postopku, ki še ni pravnomočno končan, ni znan.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prvega toženca in druge toženke zoper sodbo predlaga njuno zavrnitev, ker prvi toženec ni zagotovil ustrezne varovalne opreme in ni zagotovil ustreznega usposabljanja, zaradi česar je poleg objektivne odgovornosti tudi subjektivno odgovoren za nastalo škodo.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v povezavi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je bistvo pritožb v zavzemanju za določitev višjega tožnikovega soprispevka, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v višini 20 % - v zvezi s škodnim dogodkom dne 4. 7. 2015, ko je tožnik stopil na dotrajano strešno kritino in se mu je udrlo tako, da je padel z višine štirih metrov.

9. Zaradi dela na višini je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost delodajalca utemeljilo predvsem z objektivno odgovornostjo po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), oprlo pa se je tudi na tretji odstavek 153. člena OZ, po katerem je izvajalec nevarne dejavnosti deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

10. Pri presoji deljene odgovornosti je pravilno ocenilo vse relevantne okoliščine primera. Utemeljeno je poudarilo, da zgolj teoretično usposabljanje ne zadostuje za varno opravljanje dela na višini, pač pa mora delodajalec delavcu pokazati, kako se v praksi zagotovi varen delovni proces (prikaz uporabe opreme, orodja, varovalne opreme). Res je ugotovilo seznanjenost tožnika s tem, da se je varovalna oprema nahajala v službenem vozilu, vendar pa mu delodajalec ni dal navodil za uporabo varovalne opreme.

11. Tudi ni pomembna tožnikova opustitev uporabe dveh lesenih desk za hojo po strešni kritini, glede česar mu delodajalec prav tako ni dal nobenih navodil. Sicer pa deski tudi nista bili pripravljeni za delovni pod, saj sta bili neprimerne širine in brez nameščenih letvic za preprečitev zdrsa. Prav tako delodajalec tudi ni zagotovil potrebnega nadzorstva za delo na strehi. Pritožnika se v smeri zvišanja tožnikovega soprispevka neutemeljeno sklicujeta na splošno znano dejstvo, da je hoja po dotrajani kritini nevarna, da je bil tožnik lahkomiseln ter da je imel izkušnje s tovrstnim delom v gradbeništvu. Tudi to je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, sklicujoč se na obveznosti delavca v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu iz 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011). V navedenem ni podlage za zvišanje tožnikovega soprispevka.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na primer VIII Ips 321/2017, v katerem je bil soprispevek delavca določen v 60 %. Delal je na višini in padel v odprtino, ni pa bil pripet z varovalnim pasom, ker je njegovo uporabo samovoljno opustil. Tudi v primeru Pdp 625/2014 je šlo za drugačno dejansko stanje (delo na lestvi) kot v obravnavanem primeru.

13. Druga toženka v pritožbi sicer navaja, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ni skladna s sodno prakso v podobnih primerih, pri čemer pa teh primerov ne navede, zato pritožbeni preizkus v tej smeri ni možen. Pritožbeno sodišče pa pavšalni ugovor previsoko dosojene odškodnine zavrača tudi z vidika materialnopravnega preizkusa. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo 179. člen OZ, po katerem sta za odmero odškodnine temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Ni podlage za znižanje prisojene odškodnine za nematerialno škodo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek druge toženke zoper izpodbijani sklep s sklicevanjem na okoliščino, da plačilo sodne takse še ni zapadlo, ker odločitev o glavni stvari še ni pravnomočna. Po 5. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2010 in nasl.) namreč nastane taksna obveznost v delovnih sporih iz naslova denarnih terjatev pred sodiščem prve stopnje takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Sodba je bila tožniku vročena 30. 12. 2019, nakar mu je bil 7. 1. 2020 vročen še plačilni nalog za takso, v zvezi s katerim je tožnik vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki mu je sodišče ugodilo. Po 15. členu ZST-1 mora takso stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik, kar mu sodišče naloži po uradni dolžnosti. Vse navedene določbe je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa o naloženem plačilu sodne takse, upoštevaje pri tem tožnikov delež uspeha v pravdi, pravilno uporabilo.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).