Jedro

Znesek plačane takse se preračuna v točke po vrednosti točke na dan plačila, nato pa pri izračunu zneska stroškov, ki jih je treba povrniti oz. zneska takse, ki ga je treba vrniti, uporabi vrednost točke na dan odločanja. S tem se ohranja razmerje med vrednostjo zahtevka in taksno obveznostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na zahtevo tožene stranke izdalo sklep o odmeri sodne takse za pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila zoper sodbo Okrožnega sodišča v K. opr. št. P 326/2002 z dne 13.7.2004. Sodno takso je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 3.176 točk, kar znaša 60.344,00 SIT in sodno takso za opomin v višini 500 točk, kar znaša 9.500,00 SIT.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in po potrebi vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje pri izračunu taksne obveznosti napačno upoštevalo vrednost točke, ki je veljala ob vložitvi tožbe (29.5.2002) 17,00 SIT, s tem pa je določilo napačno osnovo (1.588 točk) za izračun dvojne takse za pritožbo (2 x 1.588 točk = 3.176 točk), od napačno odmerjene takse za pritožbo (3.176 točk) je upoštevalo sicer pravilno sedanjo vrednost točke (19,00 SIT). Taka odmera sodne takse nima podlage v Zakonu o sodnih taksah, saj 1. tč. 2. odst. 4. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) jasno določa, da nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga izroči (pritožba zoper sodbo je bila vročena sodišču dne 20.8.2004), 4. odst. 7. čl. ZST določa, da se pri odmeri takse vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan taksne obveznosti (to je 20.8.2004, ko je bila vrednost točke 19,00 SIT), 1. odst. 7. čl. ZST določa, da se taksne obveznosti določajo v točkah (ali v odstotku) - vrednost zahtevka se določi s številom točk: pri vrednosti pritožbe 2,7 mio SIT in vrednosti točke 19,00 SIT, je po tarifni št. 1 in tarifni št. 3/1, pravilno odmerjena taksna obveznost za pritožbo - 2 % od 2.700.000,00 SIT = 54.000,00 SIT in ne 60.344,00 SIT (povečana za takso za opomin). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. tarifni št. ZST se za tožbo plača taksa, pri vrednosti zahtevka nad 100.000 točk, v višini 1 % od tolarske vrednosti zahtevka. Zmotno pa meni pritožba, da je potrebno ves čas postopka obračunavati sodno takso v odstotkih od nominalne vrednosti zahtevka. Taksna tarifa je le poseben del ZST, zato jo je potrebno razlagati v povezavi s splošnim delom zakona. Ta pa v 7. čl. določa, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oz. predmeta, izraženem v odstotkih, pri čemer pa so vrednost zahtevka oz. predmeta in razponi vrednosti vedno določeni s številom točk. To pomeni, da mora sodišče ob prejemu tožbe vrednost zahtevka opredeliti s številom točk in tudi izračun takse vedno temelji na sistemu točk. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da glede na vrednost spornega predmeta, ki je 2.700.000,00 SIT, znaša taksa za tožbo 27.000,00 SIT, kar je 1.588 točk, ker je vrednost točke na dan vložitve tožbe znašala 17,00 SIT (pri odmeri takse se vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti - 4. odst. 7. čl. ZST). Ker je sodna taksa za tožbo znašala 1.588 točk, znaša za pritožbo glede na 1. odst. tarifne št. 3. v zvezi s 1. odst. tarifne št. 1 ZST 3.176 točk, kar pomeni ob današnji vrednosti točke (19,00 SIT) 60.344,00 SIT. Pravilnost takšnega načina obračunavanja taksne obveznosti izhaja tudi iz 7. odst. 7. čl. ZST, ki tudi pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka in pri odločanju o vrnitvi takse predpisuje za primer, ko je taksna obveznost določena v sorazmerju z vrednostjo zahtevka, da se znesek plačane takse preračuna v točke po vrednosti točke na dan plačila, nato pa pri izračunu zneska stroškov, ki jih je treba povrniti oz. zneska takse, ki ga je treba vrniti, uporabi vrednost točke na dan odločanja. S tem se ohranja razmerje med vrednostjo zahtevka in taksno obveznostjo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).