Jedro

Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska v 10. čl. 1. odst. 2.d tč. določajo, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Gre za domnevo o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, ki je neizpodbojna (praesumptio juris et de jure), domnevo pa je mogoče izključiti z dokazom, da niso podane predpostavke zanjo, to je, da je šlo za ravnanje, ki ni vsebovalo namena izogniti se preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.5.1993 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 196.915,00 SIT v 15 dneh. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnik imel svoj avtomobil kasko zavarovan in da kraja prometne nezgode, do katere je prišlo dne 2.5.1993, ni zapustil z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Zato ni izgubil zavarovalnih pravic po določbah Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK-91) in je upravičen do zgoraj navedene zavarovalnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Meni, da je tožnik kršil določila pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Edini vzrok, da alkotest ni bil opravljen, je namreč bil na tožnikovi strani, in sicer, ker ga policisti niso uspeli izslediti. S tem so izpolnjeni elementi 10. čl. 1. odst. 2. d tč. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, po katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. Ta element je določen objektivno, saj niso predvideni nikakršni subjektivni ekskulpacijski razlogi. Zgolj šok tožnika v konkretnem primeru ne more biti opravičljiv razlog za opustitev te dolžnosti. Splošni pogoji so napisani po meri normalnega človeka, ob predpostavki, da je šok reden spremljevalec vsake prometne nezgode. Po ugotovitvi izvedenca je tožnik normalno razvit fant, zato je njegova ugotovitev, da je bila tožnikova reakcija po prometni nezgodi normalna, v nasprotju z gornjo ugotovitvijo. Iz teh razlogov tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ni izgubil zavarovalnih pravic iz naslova kasko zavarovanja. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK-91) v 10. čl. 1. odst. 2. d tč. določajo, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

Gre za domnevo o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, ki je sicer po mnenju pritožbenega sodišča neizpodbojna (praesumptio juris et de jure) - domneva alkoholiziranosti, seveda pa je potrebno, da so podane predpostavke za tako domnevo, med katerimi je v obravnavani zadevi odločilna, ali se je tožnik izmaknil preiskavi oz. možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ali ne. Ta predpostavka (izmakniti se) pa obsega po naravi stvari poleg objektivne odsotnosti tudi subjektiven element - namen izmakniti se. In prav ta je lahko in je v obravnavani zadevi tudi bil predmet dokazovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v obravnavani zadevi dokazal, da ni odšel s kraja nezgode zato (z namenom), da bi se izognil preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti, temveč je v šoku, ki ga je utrpel zaradi nezgode, iskal pomoč pri sorodnikih in prijateljih. Do izgube zavarovalnih pravic namreč ne pride zgolj ob objektivnem dejstvu, da zavarovanec kot voznik zapusti kraj nezgode, temveč je potrebno ugotoviti razlog takšnega zavarovančevega ravnanja. Domnevo o nedovoljeni alkoholiziranosti pa je mogoče izključiti z dokazom, da niso podane predpostavke zanjo, to je, da je šlo za ravnanje, ki ni vsebovalo namena izogniti se preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. Ker je tožnik dokazal, da v času nastanka zavarovalnega primera ni bil pod vplivom alkohola, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do zavarovalnine iz naslova kasko zavarovanja. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ni našlo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).