Jedro

Zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 2.748,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v višini 34.347.727,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 10.382,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala odškodnino iz naslova izgubljenega dobička za obdobje od 22. 10. 1998 do 18. 12. 2007. Navedena škoda naj bi tožeči stranki nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke pri uvedbi in trženju konkurenčne storitve C, v obdobju od 1998 do 2001. Tožnik bi zato lahko po mnenju prvostopnega sodišča ugotovil vpliv teh ravnanj na njegov obseg poslovanja in izgubo dobička ob koncu vsakega poslovnega leta za preteklo leto in je torej za škodo mogel in moral zvedeti že konec l. 2000, najkasneje pa 01. 01. 2002. V skladu z 352. čl. OZ (376. čl. ZOR) je tako subjektivni zastaralni rok potekel dne 01. 01. 2005, objektivni dne 01. 01. 2007, tožba pa je bila vložena dne 20. 12. 2007. 6. Pritožba navedenim zaključkom prvostopnega sodišča nasprotuje. Vendar pa pritožbeni razlogi; da se je protipravno ravnanje tožene stranke izkazovalo v več pojavnih oblikah, ki so se med seboj prepletale in si časovno sledile; da se je odvijalo kontinuirano v daljšem časovnem obdobju, v katerem se je škoda eksponentno povečevala; da so bile škodne posledice daljnosežne in so se nekatere pokazale šele po določenem času, pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo izpodbiti. Tek zastaralnih rokov pri „ponavljalnih“ škodnih dejanjih civilnega prava ni primerljiv z tekom zastaralnih rokov kazenskega prava, pa tudi „ponavljalnega“ škodnega ravnanja ni mogoče primerjati z nadaljevanim kaznivim dejanjem. Zato so tovrstni pritožbeni očitki neupoštevni.

7. V skladu s 1. in 2. odst. 352. člena OZ (376. člen ZOR) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Primarno se najprej vedno računa tek subjektivnega roka, objektivni zastaralni rok pa določa le skrajno absolutno časovno mejo, ki jo je treba upoštevati ne glede na to, kdaj oškodovanec izve za okoliščine iz 1. odst. 352. čl. OZ. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka in da torej ni nujno, da je ta že v celoti znana. Ker tožeča stranka uveljavlja škodo v višini izgubljenega dobička, datum nastanka škode ni niti približno negotov. Škodo v višini izgubljenega dobička je mogoče glede na pravila poslovanja družb kvantificirati po koncu vsakega poslovnega leta za preteklo leto. Strinjati se je tudi z sodbenimi razlogi, da gre pri škodi iz naslova izgubljenega dobička (168. člen OZ – 189. člen ZOR) že po naravi stvari le za oceno in ne za dejansko izgubo, saj se kot referenčno merilo upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Pritožba tudi ne nasprotuje ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so se vse pojavne oblike škodnih dejanj tožene stranke manifestirale v obdobju od leta 1998 do 2001. Okoliščina, da so se med seboj prepletale in nadaljevale tudi po tem obdobju in da je tožeči stranki škoda nastajala v daljšem časovnem obdobju (ki ji pravzaprav še vedno nastaja), na začetek in tek zastaralnih rokov nima odločilnega vpliva.

8. Terjatev tožeče stranke je po svoji naravi terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, t.j. škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Sodna praksa je izoblikovala enotna pravila v zvezi z zastaranjem takšne vrste terjatev. Tudi zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Navedeno stališče je zavzeto v številnih sodnih odločbah (sodba II Ips 150/2008, III Ips 933/2008, II Ips 55/2009, II Ips 495/2007), materialnopravno pa ga je mogoče opreti na določilo 369. člena OZ (392. člen ZOR).

9. Z ozirom na povedano bi tožeča stranka pretrgala zastaranje nadaljnjih sukcesivnih škod, če bi pravočasno uveljavljala povrnitev prvo nastale škode. Prva škoda iz naslova izgubljenega dobička ji je glede na zatrjevano dejansko podlago (če zanemarimo škodo v l. 1998) nastala v letu 1999 in je bila torej ocenljiva konec tega poslovnega leta, najkasneje 01. 01. 2000. Zastaralni rok za uveljavljanje prve škode se je iztekel 01. 01. 2003. Ker tožeča stranka v tem času ni vložila tožbe, je zastarala njena celotna terjatev za povrnitev nadaljnje sukcesivno nastajajoče škode, torej tudi škode, ki naj bi ji nastala v zadnjih treh (petih) letih pred vložitvijo tožbe. Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna.

10. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožeča stranka dolžna toženi povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku v višini sestave pritožbe po odvetniški tarifi in sodne takse za odgovor.