Jedro

Ker je tožnica prva udarila toženca in to tako, da ga je poškodovala, ter s tem začela telesno obračunavanje, je njen del krivde znaten. Tožnica je s tem sprožila nadaljnje dogodke. Iz besednega spora je prešla na telesno obračunavanje. Res je nato toženec odgovoril nesorazmerno in zlasti neprimerno v odnosu do tožnice kot ženske in telesno šibkejše osebe od njega. Pokazal je tudi večjo grobost. Zato je njegov del krivde večji, čeprav je bil izzvan. Deleži krivde v sorazmerju 40 proti 60 ustrezajo taki oceni ravnanja obeh udeležencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora F. R. (v nadaljevanju toženec) plačati I. P. (v nadaljevanju tožnica) odškodnino v znesku 412.680,00 SIT, tožnica pa tožencu 70.000,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi. Višja tožbeni in nasprotni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške. Ugotovilo je, da sta toženec in njegov sin dne 18.3.1992 ustavila traktor, na katerem je bila tudi tožnica. Tožnica je stopila s traktorja, toženec jo je zmerjal, nakar ga je udarila po obrazu. Tedaj je toženec tožnico udaril s pestjo po obrazu, da je padla, nato pa jo je še nekajkrat brcnil po telesu. V medsebojnem obračunu sta bila oba poškodovana, vendar tožnica huje. Utrpela je udarnino in podplutbo leve veke, udarnino na levi strani temena, udarnino pod desnim očesom, udarnine obeh nadlehti ter udarnino in podplutbo na levem sedalu in v predelu ob ledveni hrbtenici. Tožnici je določilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine 400.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečne zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 100.000,00 SIT, skupaj 650.000,00 SIT. Ugotovilo je tudi premoženjsko škodo v znesku 37.800,00 SIT. Upoštevalo je tožničin krivdni prispevek v obsegu 40 odstotkov in je v sorazmerju s tem znižalo odškodnino ter tožnici prisodilo 412.680,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino, ki jo mora toženec plačati tožnici, na 312.000,00 SIT. Izrek o znesku 37.800,00 SIT, o zahtevku iz nasprotne tožbe in o pravdnih stroških pa je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo je ugotovitev o tožničini 40-odstotni sokrivdi, znižalo pa je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine na 350.000,00 SIT in za strah na 70.000,00 SIT ter potrdilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 100.000,00 SIT, tako da znaša tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v polnem znesku brez odbitka na račun njene sokrivde 520.000,00 SIT, z upoštevanjem 40-odstotne sokrivde pa 312.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi celotnemu tožničinemu zahtevku za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je napačno odločeno o deljeni krivdi. Meni, da je dokazano, da je toženec poškodoval tožnico, ni pa dokazano, da bi ona poškodovala toženca. Sodišču očita, da se je oprlo na priči, katerima pa v kazenskem postopku ni verjelo. Sodba druge stopnje o tem nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Zanika, da bi poškodovala toženca in opisuje okoliščine, v katerih je bil toženec poškodovan. Opisuje svoje poškodbe in strah in se pri tem opira na mnenje izvedenca dr. F. V.. Izraža dvom o nepristranosti sodišča druge stopnje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija se pri opisovanju dogodka in pri zanikanju tožničine sokrivde ukvarja z dokazno oceno in se pri tem zavzema za drugačne dejanske ugotovitve od tistih, na katerih temeljita sodbi prve in druge stopnje. Pričam B. in P. F. ter B. M. odreka verodostojnost. S tem zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). V zvezi s tem napačno prikazuje razlike med ugotovitvami kazenske sodbe in sodbe prve stopnje v tem postopku. Kazensko sodišče namreč navedenim pričam ni verjelo, ko so trdile, da tožnice ni poškodoval toženec, temveč da se je poškodovala sama. Štelo je za dokazano, da je tožnici prizadejal ugotovljene poškodbe toženec in da se ni poškodovala sama. Na enakih ugotovitvah temeljita izpodbijani sodbi v tem postopku, kjer pa se je glede na nasprotno tožbo ugotavljalo še, ali je tudi tožnica poškodovala toženca. O tem je bilo izvedeno več dokazov in sodišči sta svoje ugotovitve oprli na celovito oceno dokazov, ne samo na izpovedi navedenih prič. O tem imata obe sodbi izčrpne razloge, zato ni utemeljen revizijski očitek, da ne odgovarjata na navedbe tožeče stranke in ju zato ni mogoče preizkusiti. Res je le to, da se ugotovitve o nekaterih okoliščinah ne skladajo s trditvami tožeče stranke, ki zato z njimi ni zadovoljna. Toda te ugotovitve so obrazložene in jih je mogoče preveriti. Tožnica v reviziji posebej zanika svojo sokrivdo, ki temelji na ugotovitvi, da je udarila toženca. Pri tej ugotovitvi se je sodišče oprlo na pričevanje B. M. in P. F. v kazenskem postopku, na zdravniško spričevalo dr. Đ., izvedeniško mnenje dr. V. in na izpovedbo toženca. Pri tem ni prišlo do nobene kršitve določb pravdnega postopka. Pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja pa revizijsko sodišče ne presoja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ker je tožnica prva udarila toženca in to tako, da ga je poškodovala, ter s tem začela telesno obračunavanje, je njen del krivde znaten. Tožnica je s tem sprožila nadaljnje dogodke. Iz besednega spora je prešla na telesno obračunavanje. Res je nato toženec odgovoril nesorazmerno in zlasti neprimerno v odnosu do tožnice kot ženske in telesno šibkejše osebe od njega. Pokazal je tudi večjo grobost. Zato je njegov del krivde večji, čeprav je bil izzvan. Deleži krivde v sorazmerju 40 proti 60 ustrezajo taki oceni ravnanja obeh udeležencev. Oba sta ravnala krivdno (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožnica ima zato pravico le do zmanjšane odškodnine v sorazmerju s svojim delom krivde (192. člen ZOR).

Tožničine poškodbe je opredelil izvedenec V. kot lahke (tč. 1.7. izvedeniškega mnenja). Pretrpela je dva dni hudih bolečin, 6 dni srednje močnih in 20 dni zmernih pojemajočih bolečin. Za tako trajanje in intenzivnost prisojena odškodnina v znesku 350.000,00 SIT ni prenizka. Tožnica se je ob dogodku prestrašila, toda fizični obračun je začela sama, kar praviloma izključuje pravico do odškodnine za strah. V obravnavanem primeru je odškodnina kljub temu prisojena glede na toženčevo grobost, ko je tožnico poškodoval s pestjo in brcanjem. To je toženki povzročilo kratkotrajen primarni strah, izvedenec pa je ugotovil tudi strah za uspeh zdravljenja.

Vendar višja odškodnina od prisojene v znesku 70.000,00 SIT tožnici ne gre. Za to ni podlage niti v teži poškodb, niti v siceršnjih okoliščinah. Tožnici so bile le za sorazmerno kratek čas zmanjšane življenjske aktivnosti, za kar sodna praksa le izjemoma priznava posebno odškodnino. Gre le za stanje v času zdravljenja po poškodbi, kar zajema odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar je v obravnavanem primeru tožnica to odškodnino uveljavljala posebej in ji je bila priznana v znesku, ki ni predmet revizijske presoje. Nadaljnji zahtevek nikakor ni utemeljen.

Pri odmeri odškodnine niso bila v tožničino škodo uporabljena merila iz 200. člena ZOR, upoštevana je bila sodna praksa v podobnih primerih in v polni meri tudi načelo individualizacije.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks revizijsko sodišče ni odločalo, ker je to v pristojnosti sodišča prve stopnje (173. člen ZPP).