Jedro

V 69. členu ZSDP so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli nobenemu od staršev. Eden izmed primerov je, da otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). To pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša, ki sta se s sporazumom dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Ta sporazum pa ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 14. 7. 2014, št. ... z dne 14. 1. 2013, št. ... z dne 14. 7. 2014 in št. ... z dne 13. 1. 2014 ter na priznanje pravice do otroškega dodatka.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Sodbe se ne da preizkusiti, poleg tega se sodišče ni opredelilo do očitkov tožencu, zato je prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS. Že v vlogi za priznanje otroškega dodatka je kot dokaz predlagal sporazum z dne 22. 6. 2005, sklenjen z bivšo zunajzakonsko partnerko o skupnem starševstvu na podlagi 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), in sporazum o plačevanju prehrane z dne 18. 11. 2008. Ta sporazuma se že ves čas izvršujeta, zato ni treba sprožiti postopka za pridobitev izvršilnega naslova. Starši se lahko na podlagi določb ZZZDR sami dogovorijo o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, brez pomoči centra za socialno delo ali sodišča. Sporazum o varstvu in vzgoji otroka z dne 22. 6. 2005, v katerega je vgrajen tudi sporazum o preživljanju, je zato veljaven. Sinu zadovoljujeta vse potrebe dogovorno oziroma izmenično. Do sporov ne prihaja. S sporazumom z dne 22. 6. 2005 sta se dogovorila o skupnem starševstvu in o tem, da bosta sina preživljala s sprotnim dogovarjanjem glede na njegove potrebe. Pri tem nista potrebovala pomoči centra za socialno delo. Meni, da niti 105. člen niti 105.a člen ZZZDR ne zapovedujeta sklenitve sporazuma o preživljanju pred centrom za socialno delo ali sodiščem, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, oziroma zavzelo napačno pravno stališče, ki predstavlja tudi kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V primeru, da sklenjenega sporazuma ne bi bilo več mogoče izvrševati, bi sklenila izvršljiv notarski zapis ali začela postopek pred sodiščem za pridobitev izvršilnega naslova. Opozarja še na 15. člen Obligacijskega zakonika, po katerem je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Sodišče se v izpodbijani sodbi zmotno sklicuje na 105. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), saj te določbe v tem zakonu sploh ni. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do tega, da se izpodbijanih odločb zaradi zmotnega sklicevanja na 105. člen ZUPJS ne da preizkusiti. Že iz tega razloga bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Tudi napake pri navedbah predpisov ne vzdržijo opravičila, saj ni mogel preveriti odločitve. Tega pa neutemeljeno ni saniralo niti sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev procesnega prava, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, in ne do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je v obrazložitvi sodbe, tako kot že toženec pred njim v obrazložitvi izpodbijanih odločb, sklicevalo na 105. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami), zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti, čeprav je sodišče v izpodbijani sodbi zaradi očitne pomote zapisalo 105. člen ZUPJS, namesto 105. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami).

7. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb, da zaradi toženčevega napačnega sklicevanja na 105. člen ZUPJS izpodbijanih odločb ni bilo mogoče preizkusiti. Dolžnost sodišča je, da se opredeli do tistih navedb strank, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče zato ni postopalo nezakonito, ko se ni opredelilo do tega, da je prišlo v izpodbijanih odločbah do pomote v zapisu ZUPJS, namesto ZZZDR. Tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja, določba 22. člena Ustave RS pa ne kršena.

8. Predmet tega socialnega spora, ko gre za spor o pravici do otroškega dodatka, je v skladu z 81. členom ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 14. 7. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 14. 1. 2013 in hkrati presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 14. 7. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 1. 2014. 9. Toženec je z izpodbijanimi odločbami zavrnil tožnikovi vlogi z dne 10. 8. 2012 in z dne 26. 8. 2013 za priznanje pravice do otroškega dodatka zato, ker za otroka, za katerega to pravico uveljavlja, preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo, oziroma je ni določilo sodišče. Oprl se je na 6. točko 1. odstavka 69. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZDSP; Ur. l. RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki določa, da pravice do otroškega dodatka nima eden od staršev za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad katerim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, če preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno.

10. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje sprejelo. Presodilo je, da tožnik nima sklenjenega sporazuma o skupnem starševstvu in sporazuma o preživnini, saj ga ni potrdilo sodišče. Tožbeni zahtevek je zavrnilo. Takšna odločitev je po stališču pritožbenega sodišča najmanj preuranjena.

11. V 69. členu ZSDP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 113. člena od 29. 4. 2014 dalje veljavnega Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1; Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami)(1) so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli (nobenemu od staršev). Eden izmed primerov je, da otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). Pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Povedano drugače, pogoj na centru za socialno delo dogovorjene ali s sodbo določene preživnine (razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno), je določen le za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev. Gre za določbo, ki je v razmerju do 105.a člena ZZZDR, ki sicer omogoča tudi sporazumno določitev preživnine, lex specialis(2). Tudi v tem primeru pa se pravica do otroškega dodatka prizna, če se dokaže, da se preživnine ne da določiti, oziroma dogovoriti (3. odstavek 69. člena ZSDP).

12. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi sploh podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Iz doslej izvedenega dokaznega postopka(3) namreč izhaja, da nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša. Kot utemeljeno poudarja tožnik v pritožbi, sta se s sporazumom z dne 22. 6. 2005 dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom, torej t. i. sostarševstvo. Pritožba pravilno poudarja tudi, da ta sporazum ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. 105. člen ZZZDR(4) kaj takega namreč ne določa. Starša sicer obvezuje k sklenitvi sporazuma, hkrati pa jima daje zgolj možnost, da na podlagi že sklenjenega sporazuma sodišče o tem izda odločbo, in hkrati možnost, da jima v primeru, če se o varstvu in vzgoji otrok ne sporazumeta sama, pri tem pomaga center za socialno delo. Če sklenitev dogovora ni možna niti na ta način, pa o tem na njuno zahtevo ali zahtevo enega od njiju odloči sodišče. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se po določbi 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti, kje, oziroma pri katerem izmed staršev živi otrok, za katerega tožnik uveljavlja pravico do otroškega dodatka, in kako se izvršuje roditeljska pravica. V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku vpogledati, prebrati in dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu in v skladu z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1(5) in na podlagi preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1(6) po uradni dolžnosti zaslišati tožnika in bivšo zunajzakonsko partnerko. Če bi bilo to potrebno, bo moralo izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ko bo v navedeni smeri ugotovljeno dejansko stanje, bo sodišče prve stopnje presodilo, ali je v obravnavanem primeru podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP, oziroma ali so izpolnjeni prav vsi pogoji za obstoj izključitvenega razloga iz te določbe ZSDP. Šele nato bo lahko ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločilo, ali je tožnik upravičen do otroškega dodatka.

(1) Po 113. členu ZDSP-1 se postopki za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo in pravice do družinskih prejemkov, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, dokončajo po določbah ZSDP.

(2) Po 1. odstavku 105.a člena ZZZDR se, če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, sporazumeta o preživljanju skupnih otrok. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o preživljanju skupnih otrok, odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev po postopku iz 3. in 4. odstavka 105. člena (2. odstavek 105.a člena ZZZDR).

(3) Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave.

(4) 105. člen ZZZDR določa, da če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Če se starša sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju.

(5) Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

(6) Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.