Jedro

Pri razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja obveznosti ali zaradi spremenjenih razmer je irelevantna krivda za neizpolnjevanje ali za spremembo razmer.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo izročilno pogodbo, ki sta jo sklenila T.K. in F.K. kot izročevalca in I. P. ter M.P. kot prevzemnika za nepremičnine pod vl. št. 138 in 238 k.o. M. ter za premičnine, to je za motorno žago znamke STIHL 45, električni varilni aparat in za skobelni stroj, skratka za celotno posestvo na M. Tožencu je naložilo, da mora v 15 dneh tožnikom izročiti motorno žago, električni varilni aparat in skobelni stroj ter izstaviti na ime tožnice T.K. in pok. F.K. ustrezno zemljiškoknjižno listino za vl. št. 138 in 238 k.o. M. in sicer za T.K. do 1/2, do druge polovice pa za F.K. Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče nekaterih dokazovni ocenilo, nekaterih pa niti ni izvedlo. Zmotno je ocenilo izpovedbo priče F.T., zlasti, ker je spregledalo, da ga je toženec prosil, naj pok. T.K. nese živež, ki ga je nabavil toženec. Zmotno je ocenjeno tudi listinsko dokazno gradivo, zlasti SPIZ Centra za socialno delo.

Na vsebino tega gradiva je imela bistven vpliv J.V., ki je še posebej zainteresirana za razvezo pogodbe. Zapisnik z dne 4.9.1989 dokazuje, da toženec ni imel malomarnega odnosa do izročevalke in da je kljub spremenjenim razmeram poskrbel za njo ter ji želel zagotoviti najboljšo oskrbo. Ker pa kot moški ne zmore vseh opravil pri postrežbi in negi, je po posvetu z zdravnikom, upoštevaje izročevalkino starost in zdravstveno stanje, ponudil oskrbo v domu za ostarele občane v S. Predlagal ji je tudi, da bi živela pri vnukinji v S., vendar je oboje zavrnila. Vse to izhaja iz spisa Centra za socialno delo in iz izpovedbe priče J.D. Sodišče je tudi prezrlo, da je zdravnik ugotovil, da T.K. potrebuje strokovno nego ter da so ji svetovali nastanitev v domu. Bistveno je torej, da je izročevalka potrebovala strokovno medicinsko pomoč. Te pa ji toženec nikakor ni mogel nuditi. Sodišče je prezrlo tudi zadnji stavek zapisnika Centra za socialno in svetovalno delo S. z dne 4.9.1989, da je toženec ponudil izročevalki tudi oskrbo s pomočjo svoje hčerke, da pa je izročevalka vse to odklonila. Toženec je tako ukrenil vse, da bi izročevalki zagotovil potrebno nego in skrb. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da je nepotrebno ugotavljanje morebitne krivde za neizpolnjevanje obveznosti. Toženec je želel izpolniti vse obveznosti, ki sta jih s pok. ženo prevzela s sporno pogodbo, vendar je izročevalka izpolnjevanje obveznosti onemogočala in odklanjala. Za izročevalca je toženec poskrbel in ga tudi namestil v domu za ostarele občane. Zanj je plačeval oskrbnino, ga obiskoval in tudi poravnal pogrebne stroške. Razen tega je skupaj s sedaj že pok. ženo izplačal dediščino nekaterim tožnikom, med drugim tudi J.V. Vseskozi je želel, da bi tiste obveznosti, ki jih osebno ni mogel izvrševati, ali bi jih težko izvrševal, zanj in za njegov račun opravila strokovno usposobljena oseba. Sodišče bi moralo upoštevati načelo, da ne more zahtevati razveze pogodbe tisti, ki odklanja izpolnjevanje obveznosti. Po smrti M.P., zlasti pa po smrti izročevalca, je T.K. odklanjala toženčevo izpolnjevanje obveznosti. Opozoriti velja tudi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze in sicer zaslišanje predstojnika Centra za socialno delo S. ter prič P.F. in I.P. Razlogi sodbe o zavrnitvi teh dokaznih predlogov so le pavšalni.

Pomembno bi bilo zlasti zaslišanje P.F., ki bi kot nepristranska lahko izpovedala o obsegu pomoči, postrežbe in nege, kar vse je toženec nudil izročevalki. Enako velja tudi za priče I.P. Pritožba je utemeljena.

Glede na do sedaj izvedene dokaze so ugotovitve sodišča prve stopnje sicer sprejemljive, kajti bistveno je listinsko dokazno gradivo (spis Centra za socialno delo), ki dokazuje trditve tožnikov, da toženec po smrti svoje žene preživljanki T.K. ni več zmogel nuditi take oskrbe, kot sta ji jo z ženo nudila pred tem in kot sta se tudi zavezala s pogodbo. Narava pogodbenih obveznosti je namreč taka, da terja zelo tesno življenjsko povezanost strank, razen tega pa je tudi logično, da je moškemu v zrelih letih samemu težko skrbeti za staro, obnemoglo in skoraj nepomično taščo. Zato nikakor ne preseneča, da je toženec, kot izhaja iz listinskega dokaznega gradiva in iz izpovedb nezainteresiranih prič I.K. in F.K. (obeh s funkcijami pri Centru za socialno delo) hotel celo vrniti premoženje oziroma namestiti taščo v domu za ostarele ali pri svoji hčerki. Odločilno je torej, da toženec ni zmogel izpolnjevati pogodbenih obveznosti, preživljanka pa ni pristala na spremembo teh obveznosti (tako, da bi odšla bodisi v dom bodisi k vnukinji). V taki situaciji je zato edina rešitev razveza pogodbe (3. odst. 120. čl. in 121. čl. Zakona o dedovanju, ki se smiselno uporabljata tudi za izročilno pogodb). Izpovedbe prič, na katere se sklicuje toženec v pritožbi (in ki so bile zaslišane v funkciji nasprotnega dokaza) ne morejo omajati teh ugotovitev, njegova izjava pri Centru za socialno delo z dne 4.9.1989 pa kvečjemu potrjuje pravilnost ugotovitve, da po ženini smrti tašči ni mogel nuditi drugega, kot oskrbo v domu za ostarele ali pri hčerki. Ob tem velja še poudariti, da je krivda za neizpolnjevanje obveznosti ali za spremembo razmer, kar znatno otežuje izpolnjevanje obveznosti, povsem irelevantna. Stranka lahko zahteva razvezo pogodbe tudi, če drugi stranki ni mogoče očitati krivde za neizpolnjevanje obveznosti ali za spremembo razmer. Končno so brez pomena tudi toženčevi očitki, da je preživljanka brez razloga odklanjala preživljanje, čeprav je bil toženec pripravljen svoje obveznosti izpolniti. Kajti preživljanka je odklanjala le toženčevo ponudbo za spremembo njegovih obveznosti (tako, da bi njo namestili v dom za ostarele oziroma k njegovi hčerki, toženec pa da bi za njo plačeval oskrbnino), ne pa samega izpolnjevanja s sporno pogodbo dogovorjenih obveznosti.

Vendar je kljub temu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec je namreč predlagal zaslišanje priče P.F., ki naj bi potrdila njegove trditve, da je kljub težavam po ženini smrti v redu izpolnjeval obveznosti iz sporne pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo (toženec je namreč predlagal zaslišanje te priče kot nasprotni dokaz), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enako velja glede predloga za zaslišanje I.P. ml. Razen tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kateri del sporne pogodbe se sploh nanaša na T.K. Izpodbijano pogodbo sta namreč toženec in njegova sedaj že pok. žena sklenila tudi s F.K., ki je umrl pred toženčevo ženo in sodišče ni ugotovilo, da toženec in njegova žena glede njega ne bi bila v redu izpolnjevala svojih obveznosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje zasliši v pritožbi predlagane priče ter ugotovi, kateri del sporne pogodbe (t.j. katero premoženje) se sploh nanaša na T. K. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.