Jedro

Zakonodajalec je v zapisu pravice prekrškovnega organa do pritožbe sicer dopustil pritožbeni razlog tudi iz 4. točke 154. člena ZP-1, pri čemer pa v nadaljevanju izrecno navaja, da lahko prekrškovni organ vloži pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje v primerih, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa ali če je sodišče prve stopnje spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku, v nobenem primeru pa torej ni dopustna pritožba takrat, če je sodišče namesto globe izreklo opomin.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa Policije - Policijske uprave C. - Policijske postaje C. z dne 16. 10. 2014 se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca prekrška delno ugodilo tako, da je plačilni nalog (PN) Policijske postaje C. št. 0000106141856 z dne 6. 7. 2013 tako spremenilo, da je storilcu prekrška za prekršek po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1 izreklo opomin. Sklenilo je še, da se sodna taksa ne določi (drugi odstavek člena 147 ZP-1).

2. Tako odločitev napada prekrškovni organ ter uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi, prav tako pa nasprotuje razlogom za izrek opomina, ker so le-ti neutemeljeni, nerazumljivi in v nasprotju z določili ZP-1. 3. Pritožba prekrškovnega organa se zavrže. 4. Iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva izhajajo naslednja procesna dejstva: - prekrškovni organ je storilcu prekrška dne 6. 7. 2013 izdal plačilni nalog (PN) št. 0000106141856 zaradi dveh prekrškov in sicer 1) zaradi prekrška po drugem odstavku člena 7 in 2) po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1, za vsak prekršek posebej mu je določil globo, ki je skupaj znašala 751,12 EUR. Temu PN je priložen tudi opis dejanja skupaj z dokazi, na katere je prekrškovni organ oprl svojo odločitev - storilec prekrška je taki odločitvi prekrškovnega organa oporekal z vloženo ZSV z dne 4. 3. 2014, pri čemer je ugovarjal ne le kršitvam po citiranem PN z dne 6. 7. 2013, temveč tudi kršitvam, ki se nanašajo na PN, ki ni predmet tega prekrškovnega postopka (kršitev prvega odstavka člena 23 in prvega odstavka člena 6 ZJRM-1) - prvostopno sodišče je sklenilo dopolniti dokazni postopek, zato je dne 9. 9. 2014 zaslišalo obdolženca, istega dne pa tudi priči B.P. in L. J. (policista PP C.) - 24. 9. 2014 pa je sodišče prve stopnje s strani storilca prekrška prejelo predlog za izvedbo posameznih dokazov (o tej vlogi se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo !), dne 9. 10. 2014 pa sprejelo odločitev s sodbo, opr. št. ZSV 295/2014. 5.Iz uvoda izpodbijane sodbe, opr. št. ZSV 295/2014 z dne 9. 10. 2014 izhaja, da naj bi sodišče s to sodno odločbo odločalo po vloženi ZSV storilca prekrška (po PN PP C. št. 0000106141856 z dne 6. 7. 2013) o dveh storilcu očitanih prekrških in sicer 1) po drugem odstavku člena 7) in 2) po prvem odstavku člena 22) ZJRM-1, kar v svojih pritožbenih navedbah pravilno ugotavlja in izpostavlja pritožba. Iz sodbenega izreka pa izhaja, da je prvostopno sodišče po presoji utemeljenosti vložene ZSV s strani storilca prekrška odločalo le o prekršku po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1, ko je vloženi ZSV storilca delno ugodilo tako, da je storilcu prekrška namesto globe izreklo opomin, ni pa odločalo o utemeljenosti vložene ZSV glede prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 (!).

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita najprej nasprotje izreka in z obrazložitvijo, ker sploh ni odločalo o odgovornosti glede prekrška po drugem odstavku člena 7) ZJRM-1, pri čemer v pritožbene navedbe povzema tudi dejansko stanje tega prekrška, ki se storilcu prekrška tudi očita. Ne strinja se z zaključkom v izpodbijani sodbi o tem, da je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in mu zaradi prekrška po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1 utemeljeno izreklo opomin zaradi psihične razburjenosti, ko je najprej žalil policista, pa se je po oceni sodišča bolj malo zavedal, kaj mu policist ukazuje, ker ni vedel kakšni so ti napotki. Pritožba graja tudi razloge o storilčevi krivdi, saj se je po mnenju pritožbe storilec zavedal svojega ravnanja, ker je namenoma žalil in poniževal policista P. B., to pa v nobenem primeru ne utemeljuje izrek opomina, kot je zaključilo prvostopno sodišče in bi sodišče moralo potrditi odločitev prekrškovnega organa, ki je zaradi takih kršitev storilcu izrekel globo.

7. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe zapisalo, da na podlagi navedenega PN, opr. št. 106141856 z dne 6. 7. 2013 presoja utemeljenost storilčeve vložene ZSV zaradi dveh prekrškov in sicer zaradi prekrška po drugem odstavku člena 7) in po prvem odstavku člena 22) ZJRM-1, medtem ko iz izreka izpodbijane sodbe izhaja zgolj odločitev o tistem delu vložene ZSV, ki se nanaša na prekršek po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1, v tem delu pa je sodišče prve stopnje storilcu prekrška delno ugodilo tako, da je citirani PN prekrškovnega organa spremenilo v delu glede izrečene sankcije in sicer je storilcu prekrška namesto globe izreklo opomin. Očitek pritožbe o tem, da je sodišče prve stopnje torej povsem spregledalo, da ni odločilo tudi glede (ne)utemeljenosti storilčeve vložene ZSV glede prekrška po členu 7) ZJRM-1, je torej pravilen, vendar pa pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe prekrškovnega organa v tako nastalo procesno situacijo glede na pritožbo prekrškovnega organa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne more poseči. 8. Pritožba pravilno povzema pravico prekrškovnega organa, ki v tem postopku, ko prvostopna sodišča, kot instančni organ presojajo utemeljenost vloženih ZSV, ki jih vložijo storilci prekrška, lahko vlagajo (določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1) pritožbo zoper tako odločitev prvostopnega sodišča iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka v primerih, če je sodišče prve stopnje (-) odpravilo odločbo prekrškovnega organa ali če je sodišče prve stopnje (-) spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Taka ureditev spremenjene določbe tretjega odstavka člena 66 ZP-1 velja od 11. 3. 2011 po sprejemu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 9/2011 z dne 11. 2. 2011. Pred tem je namreč iz določbe tretjega odstavka člena 66 ZP-1 med drugim izhajala pravica prekrškovnega organa za vložitev pritožbe poleg primerov, ko sodišče prve stopnje odpravi oziroma spremeni odločbo prekrškovnega organa tudi takrat, če je sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali pa, če je izreklo opomin. Zakonodajalec pa je z novelo ZP-1G zaradi preglednosti in ob spremembah ter dopolnitvah, ki se nanašajo na razširitev pravice do pritožbe kršitelja in lastnika odvzetih predmetov ter na ponovno uvedbo pritožbe prekrškovnega organa (s to novelo ZP-1G je bila odpravljena pristojnost državnega tožilca) posegel v ureditev, ki je odpravila pomanjkljivosti prejšnje, razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-56/08-15 z dne 16. 12. 2009, ko je Ustavno sodišče razveljavilo tretji, četrti in sedmi odstavek člena 66 ZP-1. Novela ZP-1G pa je (glej poročevalec državnega zbora Eva: 2010-2011-0002 z dne 23. 9. 2010) v dopolnjen in spremenjen obstoječi člen 66 ZP-1 vnesla tudi zakonsko možnost glede predpisovanj glob v večkratniku ali v odstotku, kot tudi v primerih, če je prvostopno sodišče odvzelo predmete in če je njihova vrednost presegla 400,00 EUR. V prvotnem predlogu zakonodajalca je bila sicer predvidena pritožba prekrškovnega organa v primerih, ko je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa, jo spremenilo in ustavilo postopek o prekršku, ali izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali pa izreklo opomin. Vendar pa je v nadaljevanju, kot izhaja iz obstoječe določbe ZP-1 (tretji odstavek člena 66 ZP-1) zakonodajalec v zapisu pravice prekrškovnega organa sicer dopustil pritožbeni razlog tudi iz 4. točke člena 154 ZP-1, pri čemer pa v nadaljevanju izrecno navaja, da lahko prekrškovni organ vloži pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje v primerih, (-) če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa ali (-) če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku, v nobenem primeru pa torej ni dopustna pritožba takrat, če je sodišče namesto globe izreklo opomin (4. točka člena 154 ZP-1). Tak zaključek temelji na gramatikalni razlagi celotnega besedilo tretjega odstavka člena 66 ZP-1, ki torej pritožbo prekrškovnega organa po 4. točki člena 154 ZP-1 ne dopušča. Ob povedanem, ko torej pritožba s svojimi navedbami oporeka zaključkom in razlogom sodišča prve stopnje glede izrečene sankcije storilcu prekrška glede prekrška po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1, ko je sodišče storilcu namesto globe izreklo opomin, je torej glede na gramatikalno razlago celotnega besedila tretjega odstavka člena 66 ZP-1 pritožba prekrškovnega organa, ki tako uveljavlja razlog iz 4. točke člena 154 ZP-1, nedovoljena, zato jo je bilo potrebno ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 163 ZP-1 zavreči.