Jedro

V 381. členu carinskega zakona določen triletni relativni in šestletni absolutni zastaralni rok nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, določenem v 56. členu zakona o prekrških, ter ga je treba šteti kot dvoletni relativni oziroma štiriletni absolutni zastaralni rok.

Odgovornost za prekršek po 1. odstavku 378. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 371. člena carinskega zakona se ugotavlja samostojno in je zato podana tudi tedaj, če postopek zoper storilca temeljnega prekrška zaradi zakonskih ali dejanskih ovir ni mogoč.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Carinarnica Ljubljana je z odločbo spoznala kaznovanega za odgovornega za prekršek po členu 378/I CZ in ga kaznovala s 300.000 SIT denarne kazni. Republiški senat za prekrške je z uvodoma navedeno odločbo zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

V zahtevi za sodno varstvo zagovornik uveljavlja kršitev materialnih določb zakona o prekrških in carinskega zakona po členu 202 točka 1 zakona o prekrških in predlaga, naj se odločbi o prekršku prve in druge stopnje razveljavita in zadeva pošlje organu prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zagovornik nima prav, ko meni, da je v obravnavani zadevi absolutni zastaralni rok za pregon prekrška potekel že 1.12.1992, zaradi česar naj bi Republiški senat za prekrške izdal svojo odločbo dne 13.9.1993 že po njegovem preteku in s tem kršil določbe člena 55 zakona o prekrških. Enoletni relativni in dveletni absolutni zastaralni rok za pregon prekrška sta sicer res pravilo (člen 55 zakona o prekrških), ki pa ni brez izjem. V členu 56 zakona o prekrških je namreč določeno, da se z zakonom, ki določa prekršek, lahko predpišejo za posamezne prekrške tudi daljši roki za zastaranje postopka o prekrških, kakor so predpisani s tem zakonom, vendar ne daljši od dveh let (gre seveda za relativni zastaralni rok). Tako je v 381. členu Carinskega zakona (Uradni list SFRJ št. 28/88) določen triletni relativni ter šestletni absolutni zastaralni rok. Zvezni carinski zakon pa se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja do izdaje carinskega zakona Republike Slovenije na podlagi člena 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I). Pri tem je treba šteti, da v členu 381 CZ omenjeni daljši zastaralni rok velja le v okviru člena 56 zakona o prekrških, torej kot 2-letni relativni ter 4-letni absolutni zastaralni rok, saj daljši tri oziroma šestletni rok, ki je sicer bil določen v omenjeni določbi CZ, nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, določenem v členu 56 zakona o prekrških. Po povedanem se pokaže, da pregon za prekršek v obravnavanem primeru ni absolutno zastaral. Senat Vrhovnega sodišča RS tudi ne vidi nobene kršitve zakona, ker se v napadeni odločbi uporablja neprečiščeno besedilo CZ (Uradni list SFRJ št. 10/76 - 21/90), namesto njegovega prečiščenega besedila (Uradni list SFRJ št. 34/90) V odločbi citirano besedilo člena 378/1 v zvezi s členom 371/1-1 (Uradni list SFRJ št. 28/88) namreč glede kaznovanega docela ustreza besedilu člena 357/1 v zvezi s členom 350/1-1 prečiščenega besedila.

Končno pa zagovornik tudi nima prav, ko meni, da kaznovani ne bi smel biti kaznovan za prekršek, ker je preprodal avtomobil, čeprav bi lahko vedel, da je bil z avtomobilom storjen carinski prekršek, saj je bil z obravnavano odločbo tudi prekinjen postopek zoper Y, ki naj bi storil temeljni carinski prekršek, ki naj bi bil osnova za kaznovanje obdolženca. Odgovornost za prekršek po členu 378/I v zvezi s členom 371/I-1 CZ se namreč lahko ugotavlja samostojno in je zato podana tudi tedaj, če postopek zoper storilca temeljnega prekrška zaradi zakonskih ali dejanskih ovir (kot je slednje v obravnavanem primeru, saj je drugi v ZRN), ni mogoč in je bil zato prekinjen.

Po povedanem zagovornikova zahteva za sodno varstvo ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (člen 204/IV Zakona o prekrških).

Zagovornik je tudi zahteval, naj se odloži izvršitev odločbe o prekršku, dokler ne bo končan postopek o zahtevi za sodno varstvo. Temu predlogu senat vrhovnega sodišča ni ugodil, ker ni bilo razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (člen 200/II zakona o prekrških).