Jedro

Za odločitev o stroških pri umiku tožbe ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 308,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, navaja, da mu je bila z izpodbijanim sklepom vročena tudi pripravljalna vloga tožencev s 7. 7. 2016. Če bi mu bila vročena pred izdajo sklepa, bi nanjo lahko odgovoril in pojasnil, zakaj je moral vložiti tožbo in zakaj ni bilo mogoče urediti spora brez sodelovanja tožencev. Nesporno je, da ima tožnik na podlagi pravnomočnega sklepa dovoljeno nujno pot hoje in vožnje po parceli tožencev. Ker je nujna pot v naravi predstavljala travnik in zaradi ovir na njem ni bila prevozna, je bilo tožniku onemogočeno njeno izvrševanje. Tožnik je toženca pozval, da pot usposobita za vožnjo in hojo, kar sta odklonila, da dokler se poti ne zakoliči, ne dovolita uporabe. V tožbi je navajal dva dogodka, ko je pot poskušal odpreti, pa mu to ni uspelo, ker sta ga toženca s sorodniki omejevala. Zato je bila vložena tožba. Za poseg v stvarno služnost je značilno ravnanje, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirja. Tožnik je zahteval prenehanje ravnanja, ki pomeni vznemirjanje. Uveljavljal je zahtevek na opustitev vsakršnega poseganja v dovoljeno pot, opustitev postavljanja ovir in izrekanja groženj ter žaljivih besed. Toženca sta s tem, ko sta dovolila, da je tožnik uredil pot na njunem zemljišču, izpolnila tožbeni zahtevek, saj drugače ni šlo. Njuno sodelovanje pomeni izpolnitev zahtevka. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V odgovoru na pritožbo toženca nasprotujeta pritožbenim navedbam in pojasnjujeta, da nista izpolnila tožbenega zahtevka s tem, ko izgradnji nujne poti, kar je bila dolžnost tožnika, nista nasprotovala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Izjema od navedenega pravila je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka s strani nasprotne stranke. V tem primeru tožeči stranki ni treba povrniti stroškov. Izjeme je treba razlagati restriktivno.

6. Za odločitev o stroških pri umiku tožbe ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da toženca nista izpolnila zahtevkov, kot jih je tožnik postavil v tožbi.

8. Tožnik je s tožbenim predlogom zahteval, da toženca opustita vsakršno poseganje v dovoljeno nujno pot pešpoti in voženj, da vzpostavita nujno pot (deset aktivnih ravnanj) ter da sta dolžna opustiti postavljanje ovir na nujno pot in izrekanje groženj ter žaljivih besed, s katerimi bi preprečevala izvrševanje te poti. V tožbenih trditvah je v bistvenem navajal, da nujna pot še ni vzpostavljena, zato je treba opraviti številna dejanja. Toženca sta mu to fizično in verbalno preprečevala. Tožnik je navedel, da je umaknil tožbo, ker je ob potrebnem sodelovanju tožencev prišlo do izpolnitve zahtevka v celoti, saj sta dopustila, celo sodelovala pri izgradnji poti in ustvarila možnost, da so se napravile razmere za vožnjo v okviru ustanovitve nujne poti.

9. Glede na takšen opis razlogov za umik tožbe v povezavi z vsebino tožbenega predloga pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sodelovanje tožencev pri vzpostavitvi nujne poti ne pomeni izpolnitve tožbenega zahtevka. Toženca nista mogla prenehati preprečevati služnosti nujne poti, če ta pred tem še ni obstajala. Nujne poti tudi nista izgradila. Torej prvih dveh zahtevkov nista izpolnila. Četudi bi se dopustitev izgradnje poti in sodelovanje tožencev pri tem štela za smiselno izpolnitev tožbenega zahtevka na opustitev postavljanja ovir na nujno pot in izrekanje žaljivih besed, pri čemer velja dodati, da tožnik v umiku tožbe ni trdil, da bi toženca (sploh kakšne) ovire odstranila, pa tudi pritožbeno sodišče sodi, da v primeru, ko tožena stranka ni izpolnila zahtevka v celoti in sama na način, kot se je zahtevalo s tožbo, ne gre za situacijo, ko je bila tožba umaknjena zaradi izpolnitve tožene stranke.

10. Ker toženca zahtevka nista izpolnila, je mogoče uporabiti le splošno določbo navedenega člena, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugo točko 365. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženca pa z odgovorom na pritožbo nista prispevala k odločitvi o pritožbi, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.