15. 9. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 15. septembra 2022

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) s sklepom št. I Ips 22857/2019 z dne 2. 6. 2022 prekinilo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2.Predlagatelj zatrjuje protiustavnost zakonske določbe v delu, ki določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj naj bi brez razumnega razloga različno urejala procesne predpostavke za odločanje o prošnjah obsojencev za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist v primerjavi s predlagatelji drugih alternativnih načinov izvršitve zapornih kazni. V utemeljitev svojih navedb se sklicuje tudi na odločbo št. U-I-14/20, Up-844/16 z dne 14. 5. 2020 (Uradni list RS št. 89/20, in OdlUS XXV, 10), v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da je drugi odstavek 129.a člena ZKP v neskladju s 14. členom Ustave, ker brez razumnega razloga različno ureja položaje predlagateljev hišnega zapora in predlagateljev zapora ob koncu tedna. Po mnenju predlagatelja velja po trenutni ureditvi alternativnih načinov prestajanja kazni zapora petnajstdnevni rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP le (še) za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, medtem ko naj bi bilo mogoče prošnjo za drugi dve obliki alternativnega prestajanja kazni zapora (zapor ob koncu tedna in hišni zapor) vložiti tudi še med prestajanjem kazni zapora. Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora predlagatelj ocenjuje, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist, temveč bi bilo treba vse oblike nadomestnega izvrševanja kazni zapora obravnavati enotno, izhajajoč iz enovitega namena tega instituta, ne glede na posamezno vrsto alternativnega načina izvrševanja zaporne kazni.[1]

3.V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.[2] To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[3]

4.Procesna predpostavka, ki jo za začetek postopka za oceno ustavnosti z zahtevo sodišča določa prvi odstavek 23. člena ZUstS, mora biti izkazana ob vložitvi zahteve. Na njen obstoj mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem.[4] V obravnavani zadevi je med postopkom za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo predlagatelja, Ustavno sodišče že odločilo o protiustavnosti drugega odstavka 129.a člena ZKP. Z odločbo št. Up-290/17, U-I-51/17 z dne 23. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 96/22) je namreč ugotovilo, da je izpodbijani člen, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave (1. točka izreka), Državnemu zboru pa je naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Poleg tega je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve odločbe, po katerem se

d

o odprave ugotovljene protiustavnosti nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora (3. točka izreka).

5.Enako kot pobudnik v zadevi št. Up-290/17, U-I-51/17 tudi predlagatelj v obravnavani zadevi zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi brez razumnega razloga različno urejala procesne predpostavke za odločanje o prošnjah obsojencev za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist v primerjavi s predlagatelji drugih alternativnih načinov izvršitve zapornih kazni. Drugih očitkov predlagatelj ne navaja.

6.Ustavno sodišče je torej že v odločbi št. Up-290/17, U-I-51/17 presojalo izpodbijano določbo z vidika načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in je tudi ugotovilo njeno neskladje z Ustavo. Nova odločitev Ustavnega sodišča o zahtevi predlagatelja tako za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku ni potrebna. Glede na navedeno procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje o ustavnosti izpodbijane določbe ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.[5]

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

dr. Rok Čeferin Podpredsednik

Pri tem se predlagatelj sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18 z dne 5. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 191/20, in OdlUS XXV, 24).

Vsebinsko enako določbo vsebuje prvi odstavek 23. člena ZUstS. Zakon dopolnjuje Ustavo v tem, da jasneje določa, da sodišče začne postopek pred Ustavnim sodiščem z zahtevo za oceno ustavnosti, pri čemer lahko izpodbija tudi le del zakona.

Primerjaj s sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), št. U-I-63/15 z dne 16. 12. 2015, št. U-I-415/19, U-I-434/19 z dne 2. 9. 2021 in št. U-I-164/21, U-I-47/22 z dne 17. 3. 2022.

Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-163/12 z dne 16. 1. 2014 in U-I-250/12 z dne 6. 3. 2014.

Primerjaj npr. s sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-250/12, št. U-I-46/16 z dne 21. 4. 2016, št. U-I-176/17 z dne 5. 7. 2018 in št. U-I-164/21, U-I-47/22 z dne 17. 3. 2022.