Jedro

Tožnik je za čas, ko je opravljal delo komercialista na terenu s svojim avtomobilom, upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali. Čeprav je potne naloge pri toženi stranki lahko izpolnjeval le do določene višine, ki ni pokrila vseh stroškov, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike med prejetim zneskom in zneskov kilometrine, utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo kilometrine za leto 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (delno 4. odstavek I. točke izreka) ter glede odločitve o stroških postopka v zvezi z denarnim delom tožbenega zahtevka (2. odstavek II. točke izreka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke: razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) z dne 29. 11. 2004 kot nezakonite; vrnitev nazaj na delo, vpis delovne dobe ter prijavo v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; obračun mesečnih plač, stimulacij, regresa za letni dopust, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov kilometrine in poravnavo vseh prispevkov in davkov, ki se plačujejo od bruto plače ter plačilo pripadajoče razlike v skupnem neto znesku v višini 47.008,37 EUR (11.265.085,00 SIT), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do 31. 12. 2006 od valute SIT, od 1. 1. 2007 dalje do plačila pa od valute EUR, od mesečnih zneskov in datumov zapadlosti, kot so razvidni iz izreka sodbe, do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, povezane z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek II. točke izreka), ter da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka, ki se nanašajo na denarni del zahtevka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 3.466,64 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. odstavek II. točke izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen odločitve o stroških postopka povezane z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ima napadena sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi in listinami in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodba je neobjektivna in predstavlja presenečenje za stranko. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča in je s sodbo favoriziralo toženo stranko, ki je grobo izigrala pravice tožeče stranke. Šikanozno ravnanje tožene stranke na škodo tožeče stranke prvostopenjsko sodišče sprejema in očitno podpira mezdni odnos, izkoriščanje ter samovoljo delodajalca brez kakršnihkoli meja. Dokazov, ki jih našteva, sodišče prve stopnje dejansko sploh ni izvedlo oziroma ocenilo. Neutemeljeno je zavrnilo pomembne dokazne predloge tožeče stranke, med drugim zaslišanje objektivnih in neprizadetih prič – predstavnikov naročnikov, predlaganih že v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2005 (priče Z.L.J., M.L., M.C., J.P.), vpogledalo ni niti v pomembne dopise Z.L.J. in M. T. d.d. z dne 5. 2. 2004. Kot pričo je zaslišalo le S.T., direktorico tožene stranke, ki je bila tako scenarist kot glavni režiser odpovedi in je izpovedovala izključno v skladu z interesi in cilji tožene stranke, zato je njena izpoved neverodostojna. Očitek tožeči stranki, da naj bi sama pripomogla k okoliščini, da v postopku ni sodeloval sindikat, je deplasiran, saj tožnik v stresni situaciji zaradi odpovedi ni zbral dovolj moči, da bi o nezakonitem postopanju obvestil sindikat. Odpovedni – poslovni razlog ni bil utemeljen, saj potreba po opravljanju dela tožeče stranke sploh ni prenehala, ukinitev delovnega mesta komercialista na terenu pa je bila zgolj fiktivna. Delo na terenu se je dejansko nadaljevalo, vendar z drugimi delavci. V času zaposlitve tožeče stranke je delo na terenu izvajal tudi delavec T.P.Č., kar bi sodišče moralo upoštevati, kasneje pa še drugi pogodbeni delavci. Neverodostojni in prilagojeni za potrebe predmetne zadeve so podatki o domnevnih izgubah in stroških, ni pa razumljivo, iz kakšnega razloga sodišče ni postavilo izvedenca finančno ekonomske stroke na predlog tožnika z dne 16. 5. 2008, saj bi le izvedenec kot strokovno usposobljena oseba lahko ugotovil, ali je bila ukinitev delovnega mesta komercialista na terenu poslovno in ekonomsko v celoti utemeljena in zakonita. Direktorica S.T. je k toženi stranki prišla leta 2003, ustvarila izgubo in nato odšla; bremena domnevne izgube sodišče nima pravice prenašati na tožečo stranko kot delavca, saj je tožeča stranka s svojim delom vsekakor ustvarjala dobiček. Direktorica je ravnala nezakonito – tudi če je bil morebitni sklep o reorganizaciji sprejet, je bil sprejet brez razlogov in podlage. Prvostopno sodišče bi moralo razločevati pojem provizije od pojma stimulacije, ki jo je tožeča stranka dejansko prejemala, ko je začela delati, nova direktorica pa jo je kasneje ukinila. Gre za stimulacijo, vezano na predhodno pogodbo o zaposlitvi, stimulacijo pa so prejemali vsi zaposleni, v različnih zneskih. Sodišče prve stopnje bi moralo v celoti ugoditi tožbi tudi glede neizplačanih stroškov prevoza na delo in z dela ter kilometrine, saj tožeča stranka za uporabo svojega vozila v službene namene nikoli ni prejela plačanega ničesar. Potne stroške bi morala dobiti plačane v višjem znesku kot za mestni promet v L., saj živi v N. Kljub terenskemu delu se je morala večkrat tedensko javljati v L. na sedežu tožene stranke. Utemeljen je tudi zahtevek za plačilo kilometrine za čas od 23. 1. 2004 do 31. 12. 2004, ko je tožeča stranka z lastnim vozilom opravljala delo za toženo stranko, kar dokazujejo poročila o prometu ter dobavnice, ki so verodostojne listine, ki dejansko odražajo opravljeno delo za naročnike, iz dobavnic pa med drugim izhaja tudi lokacija, na kateri je bilo blago prodano. Tožeča stranka je vestno vodila evidenco o opravljenih kilometrih, ki bi jo sodišče moralo upoštevati, če pa je v verodostojnost listin dvomilo, bi moralo angažirati izvedenca finančno ekonomske stroke, ki je bil večkrat predlagan. S potnimi nalogi tožeča stranka ni smela razpolagati in jih izpolnjevati, dogovora o plačilu pavšala pa nikoli ni bilo. Prvostopno sodišče je tudi povsem brez podlage odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka, saj gre za tožbeni zahtevek zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – če odpovedi ne bi bilo, tožeča stranka tožbe nikoli ne bi vlagala, vsi deli tožbenega zahtevka so medsebojno povezani in soodvisni. Pritožnik še navaja, da je potrebno v primeru razveljavitve sodbe zadevo odstopiti v reševanje drugemu sodniku, saj je sodnik že dvakrat zavrnil povsem utemeljen tožbeni zahtevek, pri čemer sploh ni upošteval napotkov pritožbenega sodišča. V odgovoru na pritožbo oz. obvestilu k pozivu za odgovor tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in meni, da iz razlogov ekonomičnosti postopka odgovor, v katerem bi polemizirala z vrednostnimi ocenami tožeče stranke na njen račun in na račun sodišča, ne bi v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve in k učinkovitemu nadaljnjemu odločanju.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. To velja zlasti za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki navedenega člena, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, v obrazložitvi pa o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi, ki jih tožeča stranka v pritožbi uveljavlja le pavšalno, brez konkretnih navedb, v čem naj bi ta nasprotja obstajala. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča v nobenem primeru ne predstavlja navedene bistvene kršitve določb postopka.

Očitek pritožbe, da dokazov, ki jih našteva, sodišče prve stopnje dejansko sploh ni izvedlo oz. ocenilo, ter da je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, je neutemeljen. To ne izhaja niti iz podatkov v spisu niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja niti absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve. Tožeči stranki je bila zagotovljena pravica do izjave, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da navaja dejstva, dokaze in se opredeli do navedb tožene stranke. Zavrnitev dokaznih predlogov ima lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločbo. Ta pritožbeni razlog pa je – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – v obravnavani zadevi deloma podan.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v pretežnem delu upoštevalo napotke pritožbenega sodišča. Opravilo je vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1178/2006 z dne 20. 9. 2007 (1. odstavek 362. člena ZPP) ter v pretežnem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Deloma, glede tožbenega zahtevka za plačilo kilometrine, pa je zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zato je sprejeta odločitev o tem delu tožbenega zahtevka vsaj preuranjena in zato napačna. Pritožbeno sodišče se, razen v navedenem obsegu, z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje: Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „komercialist na terenu“, ki ga je tožena stranka dne 29. 10. 2004 ukinila. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z zakonom. Upoštevala je določbo 3. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) in dne 8. 11. 2004 izdala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnik prejel 24. 11. 2004. Redna odpoved, podana dne 29. 11. 2004, vsebuje navedbo odpovednega razloga in pisno obrazložitev (2. odstavek 86. člena ZDR), podana pa je bila pravočasno, v okviru 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, po katerem mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V zvezi z ugovori tožnika, podanimi tekom postopka na prvi stopnji, o nezakonitosti postopka, ker v njem ni sodeloval sindikat v smislu določb 84. člena ZDR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dne 1. 12. 2004 o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestila sindikat. To je storila takoj po prejemu obvestila tožnika, da zahteva obvestitev sindikata, ki ga je prejela šele 29. 11. 2004, torej istega dne, ko je že podala redno odpoved (kar je tega dne morala storiti, saj bi v nasprotnem primeru lahko zamudila prekluzivni subjektivni 30-dnevni rok). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik obvestilo o nameravani odpovedi prejel 24. 11. 2004, ter da bi lahko nemudoma zahteval obvestitev sindikata, vendar je to storil šele naslednjega dne, tako da je bila tožena stranka o tem obveščena šele 29. 11. 2004, ko je že izdala izpodbijano odpoved, zaradi česar ni mogla upoštevati morebitnega mnenja sindikata, ki pa ga tudi kasneje ni bilo. Iz podatkov v spisu pa tudi izhaja, da je bil tožnik že dne 8. 11. 2004 pri direktorici na razgovoru, na katerem je bil tudi ustno seznanjen z nameravano redno odpovedjo, vendar pisnega obvestila o tem ni hotel sprejeti in mu je bilo zato poslano po pošti – tudi na tem razgovoru je že imel možnost zahtevati obvestilo sindikata. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je k dejstvu, da v postopku ni sodeloval sindikat, deloma pripomogel tudi tožnik sam in da očitana nepravilnost ni takšna, da bi sama po sebi imela za posledico nezakonitost izdane odpovedi, zlasti zato, ker je kljub dejstvu, da je bil sindikat obveščen o odpovedi po njeni izdaji, lahko izrazil nasprotovanje odpovedi v smislu 85. člena ZDR, pa tega ni storil, ker očitno za to niso bili izpolnjeni pogoji. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka, ki je bila kot delodajalec po določbi 1. odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati utemeljen razlog odpovedi, dokazala resen oz. utemeljen poslovni razlog (ekonomski ter organizacijski razlog) za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pravilnost takšne presoje potrjujejo izvedeni dokazi. Tožnikovo delovno mesto je bilo ukinjeno, delo pa je bilo prerazporejeno na druge delavce. Razlogi za to so bili ekonomske in organizacijske narave, kot je obrazloženo že v sklepu o reorganizaciji poslovanja družbe z dne 29. 10. 2004, pa tudi v sami odpovedi, iz katere izhaja, da je bil razlog reorganizacije zmanjševanje obsega prodaje in prihodkov na delovnem mestu „komercialist na terenu“ ter uveljavljanje novih načinov prodaje blaga. Priča S.T. je prepričljivo obrazložila razloge za spremenjeno organizacijo dela pri toženi stranki. Njena izpoved ni neverodostojna le zato, ker je bila direktorica tožene stranke v spornem obdobju, ki je odločitve v zvezi s poslovanjem in organizacijo dela sprejemala, kot zmotno meni tožnik. Razen pavšalnih trditev in mnenj namreč tudi pritožba, enako kot tožnikove vloge, podane tekom postopka na prvi stopnji, ne vsebujejo nobenih tehtnih argumentov v prid tožnikovim trditvam, da naj bi bila ukinitev delovnega mesta komercialist na terenu „fiktivna“ oz. izvedena iz šikanoznih razlogov, oziroma da naj bi bili podatki o domnevnih izgubah in stroških neverodostojni in prilagojeni za potrebe predmetne zadeve. Odločitve o organizaciji dela in reorganizaciji poslovanja so poslovne odločitve, ki so v pristojnosti delodajalca, sodišče pa ne presoja smotrnosti niti ekonomske ali poslovne utemeljenosti takšnih odločitev. Zato tudi izvedba dokaza z izvedencem finančno ekonomske stroke (ki s strani tožeče stranke za ta namen niti ni bil predlagan) s tem v zvezi, za katero se tožnik zavzema v pritožbi, ne pride v poštev, saj so izvedeni dokazi zadostna podlaga za ugotovitev vseh odločilnih dejstev v zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožnika s tem v zvezi, zlasti predloge za zaslišanje prič, podane v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2005 (brez natančnejše obrazložitve, o katerih odločilnih dejstvih bi priče, za katere tožnik šele v pritožbi pojasnjuje, da so predstavniki naročnikov, lahko izpovedale), čemur tožnik v pritožbi izrecno, vendar neutemeljeno oporeka. Dokaz z vpogledom v dopis M. T. d.o.o. M. družbi z dne 5. 2. 2004 ter dopis Z.L.J. (prilogi A3 in A5) pa je sodišče prve stopnje izvedlo, zato so pritožbene navedbe, da je bil ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnjen, protispisne. Ker pa omenjeni listini, upoštevajoč njuno vsebino, za presojo sploh nista bistveni, jima sodišče prve stopnje utemeljeno ni posvetilo posebne pozornosti v obrazložitvi sodbe.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana v skladu z določili 88. člena ZDR, je torej pravilna, glede na takšno odločitev pa je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2004 in s tem v zvezi tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (denarni zahtevki za čas po 17. 1. 2005), zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo stimulacije za čas do 17. 1. 2005. Zlasti nesprejemljiv (in nepotreben) je očitek, da sodišče prve stopnje ne loči pojma provizije od pojma stimulacije. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje na enem mestu sicer res očitno pomotoma zapisalo besedo „provizija“ namesto pravilno „stimulacija“ (prvi odstavek na strani 9 obrazložitve sodbe), vendar to še ne pomeni, da teh pojmov ne loči med seboj. Sicer je odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo stimulacije v znesku 10.515,96 EUR za čas od 1. 3. 2003 do 17. 1. 2005 pravilna. Prvostopenjsko sodišče je, tudi ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča, ki so bila zavzeta v razveljavitvenem sklepu, pravilno ugotovilo, da je tožnik v času pred 1. 3. 2003, ko je bilo izplačevanje stimulacije ukinjeno po odločitvi direktorice, prejemal nakazila iz naslova stimulacije s strani ustanovitelja tožene stranke (M. družbe v ...), ter da od 1. 3. 2003 tudi drugi zaposleni pri toženi stranki niso prejemali stimulacije. Pritrditi je potrebno presoji, da samo dejstvo, da je tožnik v preteklem obdobju prejemal določene zneske s strani ustanovitelja tožene stranke, še ne pomeni, da bi s tem nastala obveznost za izplačevanje stimulacije tudi na strani tožene stranke. Zlasti zato, ker pogodba vsebuje le splošno določbo, da se stimulacija izplačuje glede na uspešnost (brez meril), poleg tega pa pri toženi stranki v spornem obdobju tudi niso bila izdelana nikakršna merila za ugotavljanje in nagrajevanje delovne uspešnosti v smislu 46. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 10/98 in nasl.). Zato za ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova stimulacije ni nikakršne pravne podlage (saj stimulacije po višini niti ni mogoče izračunati zaradi pomanjkanja meril in dejstva, da se ni izplačevala nikomur od zaposlenih pri toženi stranki).

Tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela je pravilna. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela je v spornem obdobju urejala Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998 s spremembami in dopolnitvami) v določbi 2. točke 53. člena, po kateri so delavci upravičeni do povračila teh stroškov najmanj v višini 60 % stroškov javnega prevoza oz. ob upoštevanju Tarifne priloge h KPDT v višini 100 % stroškov javnega prevoza. Tožena stranka je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v tem obdobju tožniku izplačevala povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini vozovnice za mestni promet v L., kar glede na to, da tožnik živi v N., ni ustrezno, ker se je moral tožnik večkrat tedensko javljati v L., kar je potrdila tudi tedanja direktorica tožene stranke. V tem sporu je tožnik uveljavljal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 9. 2000 do 31. 12. 2004 v znesku takratnih 20.000,00 SIT oz. 83,46 EUR mesečno (skupaj 4.339,92 EUR), zahtevek pa je bil utemeljeno zavrnjen in sicer za obdobje do 23. 1. 2004 zato, ker je tožnik imel na razpolago službeni avtomobil, s katerim je opravljal vse službene vožnje z domačega naslova v N. in ne s sedeža firme v L., torej tudi vožnje na sestanke v L. večkrat mesečno. Za čas po prometni nezgodi (23. 1. 2004), v kateri je bil službeni osebni avtomobil uničen, ko je tožnik pri opravljanju dela uporabljal lastni osebni avtomobil, pa je bil zahtevek za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela prav tako utemeljeno zavrnjen, ker je v tem času prejemal povračilo mesečne vozovnice za mestni promet in plačano kilometrino po potnih nalogih. Iz tožnikove izpovedi namreč izhaja, da je bilo s potnimi nalogi, na podlagi katerih mu je bilo izplačano 35.000,00 SIT (oz. po 30.000,00 SIT) mesečno iz naslova kilometrine, pokrito povračilo stroškov za obvezne prihode iz N. na sedež družbe v L. v letu 2004, ko je uporabljal lastni osebni avtomobil. Zato pritožbene navedbe, s katerimi tožnik graja odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov za prihod na delo in z dela, niso utemeljene.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo kilometrine kot povračila stroškov za uporabo lastnega osebnega avtomobila na službenem potovanju za čas, ko je tožnik opravljal delo komercialista na terenu s svojim avtomobilom (po prometni nezgodi s službenim vozilom v januarju 2004). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni dokazal, da so mu nastali večji stroški za prevoz v zvezi z delom na terenu, kot so mu bili izplačani na podlagi potnih nalogov. Odločitev temelji na napačni pravni presoji, nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma napačni dokazni oceni, zato je vsaj preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik potne naloge lahko izpolnjeval le do določene višine (30.000,00 SIT oz. 35.000,00 SIT), ki ni pokrila vseh stroškov dejansko opravljenih prevozov za potrebe tožene stranke. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da bi bil glede na dejstvo, da se je moral tožnik dvakrat tedensko zglasiti na sedežu tožene stranke v L., kar je potrjeno s poročilom o prometu od 10. 3. 2003 do 31. 12. 2004, v tem obsegu upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, v kolikor niso bili kriti s plačilom kilometrine kot povračila za uporabo lastnega avtomobila, ter da je upravičen do povračila dejanskih stroškov kilometrine, čeprav za presežek, ki ga uveljavlja preko zneska 35.000,00 SIT mesečno, ni bilo potnih nalogov. Zaključek sodišča prve stopnje, da nastanek večjih stroškov zaradi uporabe lastnega avtomobila ni dokazan, temelji na oceni, da so bila s strani tožnika predložena poročila o prometu od 30. 3. 2003 do 31. 12. 2004 in dobavnice, ki so enostranske listine, ki niso potrjene s strani tožene stranke, in jih le-ta zavrača ter na ugotovitvi, da iz teh listin ni razvidno, koliko kilometrov je tožnik opravil za izvedbo poslov, poleg tega pa tudi tožnikova evidenca o prevoženih kilometrih ne dokazuje opravljenih prevozov oziroma kilometrov. Število opravljenih kilometrov po oceni prvostopenjskega sodišča razen iz tožnikove osebne evidence ne izhaja iz nobenih drugih listin, npr. iz stanja števca na vozilu, ki ga je uporabljal ali drugih dokazov. Sodišče prve stopnje pa je še izpostavilo, da tožnik v spis ni vložil nobenih parkirnih listkov, niti računov za plačilo goriva za sporno obdobje ali potrdil o plačanih cestninah, kar je ocenilo za presenetljivo, glede na to, da tožnik razpolaga s poročili o prometu in z vsemi dobavnicami za vtoževano obdobje, zaradi česar bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi shranil tudi vse ostale listine v zvezi z dejanskim materialnimi stroški, ki jih je imel. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo, da tožnik na blagajniškem prejemku nikoli ni zapisal, da gre le za delno plačilo, ker je menil, da bo zadevo mogoče urediti z dogovorom, čeprav se z izplačanimi zneski po potnih nalogih ni strinjal. Pritožba utemeljeno opozarja, da je podatke v predloženih listinah, v katerih verodostojnost sodišče dvomi, mogoče preveriti, tudi s pomočjo izvedenca finančne stroke, ki je bil večkrat predlagan, saj je iz dobavnic in poročil o prometu razvidna tudi lokacija, na kateri je bilo blago prodano, gre pa za listine, ki odražajo opravljeno prodajo za naročnike. Pritrditi je potrebno pritožbi tudi v delu, v katerem navaja, da dobavnice nikakor ne predstavljajo enostranskih listin, saj so podpisane s strani prodajalca in s strani kupca, na podlagi dobavnic pa je tožena stranka izdala račune za prodano blago. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da niti potrdila o plačani cestnini, plačilu goriva ipd. niti zapisi o stanju števca (na tožnikovem osebnem avtomobilu) sami po sebi službenih poti ne dokazujejo. Zato ni relevantno, da jih tožnik ni zbiral in predložil sodišču. Glede na prakso evidentiranja podatkov v zvezi s službenimi potovanji z lastnim avtomobilom delavca in plačevanja kilometrine pri toženi stranki le do določenega limitiranega mesečnega zneska pa je ravnanje tožnika tudi povsem razumljivo. Pri tem ni nepomembna izpovedba direktorice tožene stranke, iz katere izhaja, da tožena stranka glede na dogovorjeni pavšal (okrog 30.000,00 SIT) ni evidentirala števila kilometrov, ki jih je tožnik opravil s svojim lastnim avtomobilom (drugačna je bila praksa, ko je šlo za službeni avtomobil), na poročila o opravljenem delu (obiskih pri strankah oz. kupcih) pa so se pisale samo stranke, ne pa število kilometrov. Nedvomno neustrezna praksa tožene stranke v zvezi s plačilom stroškov za službena potovanja in evidentiranjem podatkov v zvezi s službenimi potovanji po oceni pritožbenega sodišča ne more biti le v škodo tožniku. Tudi okoliščina, da tožnik na blagajniških prejemkih ob prejemu plačil iz naslova kilometrine po potnih nalogih ni zapisoval, da gre le za delno plačilo, ne more biti odločilnega pomena, saj nikakor ni običajno, da bi delavci, tudi če imajo kakšne denarne zahtevke do delodajalca, take pripombe zapisovali na blagajniške prejemke ali druge listine delodajalca ob prejemu plačil, zlasti če skušajo problem z delodajalcem urediti z dogovorom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni prepričljiva oziroma je vsaj preuranjena, ker temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obsegom dejansko opravljenih prevozov za potrebe tožene stranke.

V tem delu je torej pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno razveljavilo izpodbijano sodbo glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo kilometrine (za leto 2004), glede na takšno odločitev pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, v kolikor se nanašajo na spor o denarnih zahtevkih (delno točka I – 4. odstavek ter točka II – 2. odstavek). Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oz. to ne bi bilo smotrno, zato so izpolnjeni pogoji za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu z določbo 355. člena ZPP. Pri tem ni upoštevalo predloga tožeče stranke za odreditev nove glavne obravnave pred drugim sodnikom oz. senatom, ker za to ni utemeljenih razlogov. V preostalem delu je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek in razčisti vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo kilometrine in o stroških postopka. Pri tem bo tožnik moral svoje sicer res preveč pavšalne podatke o številu prevoženih kilometrov za delo na terenu v prilogi A6 (oz. isti prilogi, v spisu označeni pod A9) dodatno pojasniti in konkretizirati (datumi, relacije, število kilometrov), ob upoštevanju vseh listin v spisu, ki sta jih predložili obe stranki, zlasti podatkov iz poročil o prometu, iz katerih so razvidne relacije službenih poti, ne pa tudi število prevoženih kilometrov (kot sicer pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje) in ob upoštevanju službenih poti, za katere je bila kilometrina plačana po potnih nalogih do dogovorjene višine (priloge B18). Šele na tej podlagi bo mogoče, eventualno tudi s pomočjo s strani tožnika predlaganega izvedenca finančne stroke, opraviti izračune in ugotoviti morebitna prikrajšanja tožnika iz naslova povračila kilometrine.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člen ZPP).