Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Oporočnim razpolaganjem ni mogoče pripisati pomena, ki iz besedila ne izhaja.
Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem A.K. in kot oporočno dedinjo do 6/10 zapuščine razglasilo Z.K., kot nujne dediče vsakega do 1/10 zapuščine pa preostale zapustnikove otroke D.K., K.A., M.Ž. in H.K. (2) Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožujeta dedinji M.Ž. in Z.K. Prva se s sklepom ne strinja, ker je bil s strani oporočne dedinje podan predlog o delitvi zapuščine, s katerim soglaša. Druga pa poleg tega meni še, da v sklepu ni bila spoštovana poslednja volja zapustnika, ki jo dodatno obrazlaga. Sodišče bi o njej moralo zaslišati tudi oporočni priči. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
(3) Preostali nujni dediči so na vročeni pritožbi odgovorili in predlagajo njuno zavrnitev.
(4) Pritožbi nista utemeljeni.
(5) Pokojnik je s svojim premoženjem za primer smrti razpolagal z oporoko, zapustil ga je svoji hčerki Z.K. Hkrati je določil, da preostali otroci, če bodo zahtevali nujni delež, tega dobijo v naravi (parcelah). Ob tem ni navedel, kaj (npr. katere parcele ali njihove dele) naj bi posamezni nujni dedič dobil. Nujni dediči so svoj nujni delež zahtevali, kljub podanemu predlogu oporočne dedinje pa do sklenitve dednega dogovora ni prišlo.
(6) Za veljavnost dednega dogovora, ki je v svojem bistvu in vsebini sporazum med dediči o delitvi zapuščine, morajo z njim soglašati vsi dediči, saj do delitve dediščine z njo upravljajo in razpolagajo lahko le skupno. Pritožnici sami dednega dogovora ne moreta doseči, niti ga ne more nadomestiti odločba sodišča. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in kasnejše spremembe; ZD) in dedovanje zapustnikovega premoženja opravilo deloma na podlagi oporoke, deloma na podlagi zakona.
(7) Ne drži, da pri izdaji izpodbijanega sklepa sodišče ni upoštevalo zapustnikove poslednje volje. Ta je določil, da nujni dediči svoj delež dobijo v naravi (27. čl. ZD) in so ga tudi dobili. Kdo naj dobi katero stvar ali parcelo, pa zapustnik ni navedel. Pritožbena zatrjevanja v tej smeri, kaj naj bi zapustnik želel, pa so na eni strani le hipotetično ugotavljanje njegove volje, ki iz oporoke ne izhaja, po drugi pa brez opravičila tudi prepozna (337. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD), da bi lahko pomenila spor o dejstvih in sodišču narekovala prekinitev postopka ter ugotavljanje prave zapustnikove volje v pravdi (1. tč. 2. odst. 210. čl. ZD).
(8) Spričo povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi dedinj kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).